Jedro

Ko sodišče ugotovi, da je prišlo do spremembe dejanskih okoliščin, ki so bile bistvene za prejšnjo sodno določitev preživnine in so zato izpolnjeni pogoji, ki narekujejo spremembo višine preživnine, mora ugotoviti še vsa ta dejanska izhodišča (potrebe otroka kot preživninskega upravičenca, premoženjske možnosti celotne in premoženjske možnosti očeta kot preživninskih zavezancev), da lahko določi novo višino preživnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožnik dolžan, namesto prejšnje sodno določene in nato valorizirane preživnine po 17.260,00 SIT mesečno, od 1.4.1999 dalje plačevati toženki preživnino po 14.000,00 SIT mesečno. Kar je tožnik zahteval več (razliko zahtevka za znižanje preživnine na 10.000,00 SIT mesečno) je zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožila toženka. V pritožbi navaja, da tožnik zavaja sodišče z nerealnimi podatki. Vzrok za znižanje preživnine naj bi bila tožnikova upokojitev in njegov manjši dohodek, vendar so dohodki v skupnem gospodinjstvu, v katerem ona živi, manjši. Poleg tega ni dopustno, da se pri njej upoštevajo dohodki njene stare matere AZ. Niti mama niti stara mama jo ne preživljata. Stara mama je ni dolžna preživljati, mama pa ima le 35.000,00 SIT nadomestila mesečno. Jeseni namerava nadaljevati šolanje na fakulteti, zato naj sodišče ponovno prouči zadevo in realno ugotovi razmere na tožnikovi in njeni strani. Zaradi morebitnih težav pri izpolnjevanju preživninske obveznosti želi tudi, da se preživnina odteguje tožniku od osebnega dohodka avtomatično in nakazuje na njen račun, ne pa da sodba nalaga tožniku, da ji sam nakazuje preživnino do 15. dne v mesecu.

Pritožba je utemeljena.

V pravdi za spremembo preživnine zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je bila prejšnja preživnina določena (5. odst. 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR), mora sodišče najprej ugotoviti, ali je glede katere od dejanskih okoliščin, ki so bile bistvene za odločitev o preživnini, prišlo do take spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine. Dejanske okoliščine, ki so odločilne za določitev višine preživnine so: 1. potrebe otroka kot preživninskega upravičenca, 2. premoženjske možnosti matere in 3. premoženjske možnosti očeta kot preživninskih zavezancev. Po tem, ko ugotovi, da je prišlo do spremembe katere od dejanskih okoliščin, ki narekuje spremembo višine preživnine v smislu 5. odst. 132. čl. ZZZDR, mora sodišče ugotoviti še vsa tri dejanska izhodišča, da lahko novo višino preživnine določi v skladu s 129. čl. ZZZDR, torej da določi tako novo preživnino, da bo glede na vse okoliščine primera in zlasti spremenjene razmere ustrezala potrebam preživninskega upravičenca in možnostim preživninskega zavezanca. V obravnavanem primeru sodba sodišča prve stopnje nima ugotovljenih vseh treh dejanskih izhodišč, saj nima dejanskih ugotovitev o potrebah toženke. Teh ugotovitev nima v obliki denarne ocene potrebnih sredstev za njeno preživljanje, niti v obliki opisnih dejanskih ugotovitev o njenih potrebah, ki bi omogočale pravilno uporabo 129. čl. ZZZDR. Iz izpodbijane sodbe zato ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bila nova preživnina prav 14.000,00 SIT mesečno in ne morda 16.000,00 SIT mesečno ali 12.000,00 SIT mesečno.

Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo vse mesečne potrebe toženke, od ugotovljenih potreb odštelo njene dohodke (štipendija in otroški dodatek) bi ugotovilo višino potreb, ki ostanejo nepokrite in to višino nepokritih potreb, ki jih morata prispevati roditelja kot preživninska zavezanca porazdelijo med njiju v sorazmerju s premoženjskimi možnostmi, ki jih imata. Glede na dosedanje podatke v spisu so premoženjske zmožnosti matere toženke pri dohodku 35.000,00 SIT mesečno zelo omejene, nekoliko boljše pa so premoženjske možnosti na strani tožnika.

Po vsem obravnavanem je sodišče druge stopnje moralo pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku tožnika pa je potrebno opraviti novo glavno obravnavo in na njej s ponovnim zaslišanjem pravdnih strank, zlasti pa toženke, razjasniti še vse v tem sklepu nakazane okoliščine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.