U-I-119/92 - 9

3/12-1992

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 3/12-1992 obravnavalo pobudo Zdenke Pešec iz Laškega in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne začne postopka za oceno ustavnosti določbe 2. alinee tretjega odstavka 117. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I).

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnica meni, da je določba 2. alinee tretjega odstavka 117. člena stanovanjskega zakona, ki določa, da morajo biti pri obročnem plačevanju kupnine za stanovanje mesečni obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja, nejasna, dvoumna in razložljiva na različne načine, zato ni v skladu z določbo 2. člena ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država, in posredno z 78. členom ustave, ki določa, da država ustvarja možnost, da si državljani pridobijo primerno stanovanje.

Pobudnica dalje navaja, da je znano, kaj je po 117. členu pogodbena cena, in da je zato lahko za določanje višine obrokov izhodišče le pogodbena cena, ki je v pogodbenem pravu vendarle bistven element odplačnih pogodbenih razmerij, ne pa da zakonodajalec višino obrokov veže na problematično formulacijo, da morajo biti obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja. Po mnenju pobudnice zakonska ureditev postavlja kupce stanovanj, ki kupnino obročno odplačujejo, v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi, ki so zmogli takojšnje plačilo kupnine.

Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora kot pristojni resorni upravni organ v svojem mnenju do stališč pobudnice navaja, da je zakonodajalec predvidel, da sta kupca stanovanj, ki kupujeta stanovanja, bodisi s takojšnjim poplačilom, bodisi z obročnim odplačevanjem, v enakopravnem položaju, saj morata oba poravnati pogodbeno ceno v realni vrednosti. Vrednost stanovanja se določa skladno s pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanja in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81), pri čemer je spremenljivka za izračun vrednosti stanovanja le vrednost točke. Po uveljavitvi stanovanjskega zakona je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije sprejel odločitev, da se vrednost točke spreminja skladno z rastjo menjalniškega tečaja nemške marke. Vrednost točke za izračun realne vrednosti stanovanja ministrstvo mesečno izračunava in objavlja v uradnem listu, in sicer bo to opravljalo do vključno meseca oktobra 1993, ko bo zaključen proces privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš.

Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.

Način določanja vrednosti stanovanja ureja 121. člen stanovanjskega zakona. Ta določa, da se za določitev vrednosti stanovanj, ki se privatizirajo na podlagi določb stanovanjskega zakona, uporabljajo elementi za izračun vrednosti stanovanja, ki jih določa pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja. Republiški upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, določi vrednost točke ob objavi stanovanjskega zakona in vsak naslednji mesec do konca 1993. leta. Zakon za čas po 1/1-1994 dalje ne določa, kako se bo realizirala vrednost stanovanj oziroma vrednost točke, na podlagi katere se ugotovi vrednost stanovanja. Če ugotavljanje realne vrednosti stanovanj za čas po 1/1-1994 ne bo posebej urejeno, se bo realna vrednost stanovanj ugotavljala po splošnih načelih revalorizacije. Cena oziroma vrednost stanovanja je torej ob zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka določljiva, izračuna si jo lahko tudi kupec sam. S takšno zakonsko ureditvijo je določena torej valorizacija obrokov: mesečni obrok se povečuje tako, da je ves čas odplačevanja enak vrednosti ustreznega deleža stanovanja, kakršnemu je ustrezal ob sklenitvi pogodbe. Zato niso utemeljeni pomisleki pobudnice, da je kupec v negotovosti in pravno nejasni situaciji glede vrednosti enakega deleža stanovanja. Takšna zakonska ureditev dejansko zagotavlja enakost vseh kupcev stanovanj, tako tistih, ki so se odločili za takojšnje plačilo kupnine, kot tistih, ki so se odločili za obročno odplačilo.

Glede na navedeno ustavno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana določba dovolj jasna in ni v neskladju z določbo 2. člena ustave. Izpodbijana zakonska določba tudi ne postavlja kupcev, ki so se dogovorili za obročno odplačilo kupnine, v neenakopraven - manj ugoden - položaj v primerjavi s kupci, ki so kupnino plačali v enem znesku. Ta določba zagotavlja, da obe vrsti kupcev plačata enako realno vrednost stanovanja, zato tudi ni kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave).

Če zakon ne bi zahteval ohranjanja realne vrednosti neodplačanega dela dolga, bi bili v pogojih inflacije kupci, ki stanovanje odplačujejo obročno, v ugodnejšem položaju od kupcev, ki so se odločili za takojšnje plačilo. S predpisano zakonsko ureditvijo pa država vsem kupcem ustvarja enako izhodiščno možnost za pridobitev stanovanja, kar je povsem skladno z dolžnostjo države, da po 78. členu ustave ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

P r e d s e d n i kdr. Peter Jambrek