Jedro

V sklepu o odreditvi pripora je pri opisu znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ navedeno, da je osumljeni skupaj s soosumljencem iz koristoljubnosti proti obljubljenemu plačilu spravil preko meje Republike Slovenije dva državljana Republike Makedonije. Čeprav višina obljubljenega plačila ni navedena, to na pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva.

Če bi bilo nevarno odlašati z zaslišanjem prič, potem o takem preiskovalnem dejanju ni potrebno obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca (5.odstavek 178. člena ZKP). S tem ko zagovornica navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za tako situacijo, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Če preiskovalni sodnik ni obvestil osumljenca o zaslišanju prič, čeprav niso bili podani razlogi iz 5. odstavka 178. člena ZKP, dokaz z zaslišanjem prič ni nedovoljen dokaz.

Ker sta bili priči zaslišani pred osumljencem, preiskovalni sodnik pa ga ni seznanil s tem, kar sta izpovedali, je bilo kršeno določilo 5. člena ZKP, saj osumljencu ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo.

Izrek

Zahtevi zagovornice osumljenega S.Č. za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 9.9.2001 ter senata Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 11.9.2001 se razveljavita in se zadeva vrne preiskovalnemu sodniku, da v roku 24 ur odloči o predlogu za odreditev pripora.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika sodnika Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 9.9.2001 je bil na predlog okrožne državne tožilke na Ptuju zoper osumljenega S.Č. odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 11.9.2001 pritožbo zagovornice osumljenega S.Č., vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornica osumljenega S.Č. dne 21.9.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je potrebno pritrditi navedbam vložnice zahteve za varstvo zakonitosti, da iz sklepa o odreditvi pripora ne izhaja, da bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ker opisano dejanje nima znakov, ki bi kazali na obstoj zakonskega znaka kaznivega dejanja, storjenega iz koristoljubnosti, saj ta zakonski znak ni konkretiziran, temveč se le v razlogih sklepa z dne 9.9.2001 navaja, da naj bi bilo dejanje storjeno proti plačilu 500 DEM. (Očitno misli pri tem na sklep Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 11.9.2001, saj v prvostopenjskemu sklepu ni takih razlogov, pač pa jih vsebuje drugostopenjski sklep). Po njenem mnenju zagovornica osumljenca tudi utemeljeno navaja, da bi moral preiskovalni sodnik ravnati v skladu z določili 4. in 9. odstavka 178. člena ZKP in bi moral, ko je okrožna državna tožilka podala predlog, da se kot nujno preiskovalno dejanje zaslišita priči I.L. in I.H., obvestiti o zaslišanju teh dveh prič osumljenca, ki je bil pridržan ob 14.20 uri, zaslišan pa šele ob 20.40 uri.

Zahteva zagovornice osumljenega S.Č. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ni sicer mogoče pritrditi stališču zagovornice osumljenega S.Č., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer navaja, da o odločilnem dejstvu, to je o obstoju zakonskega znaka koristoljubnosti, precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sklepa preiskovalnega sodnika, ter med vsebino listin. Še pred odločitvijo preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora zoper osumljenega S.Č. sta bili namreč v okviru nujnih preiskovalnih dejanj dne 9.9.2001 zaslišana kot priči I.L. in I.H., iz njunih izpovedb pa je razvidno, da bi morala plačati vsak po 500 DEM, kar je od njiju zahteval mlajši od obeh osumljencev. Na to okoliščino se sicer preiskovalni sodnik, ko je odločal o odreditvi pripora, v razlogih sklepa ni skliceval, pač pa je to storil senat Okrožnega sodišča na Ptuju v razlogih sklepa, s katerim je odločil o pritožbi zagovornice osumljenega S.Č., vloženi zoper sklep o odreditvi pripora. V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora so opisani znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, in sicer, da je osumljeni S.Č. skupaj s soosumljencem iz koristoljubnosti proti obljubljenemu plačilu, pri čemer višina obljubljenega plačila sicer ni navedena, kar pa na pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva, spravil preko meje Republike Slovenije dva državljana Republike Makedonije, in sicer I.L. in I.H. Zagovornica osumljenega S.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem navaja, da bi moral preiskovalni sodnik osumljenca obvestiti o zaslišanju prič I.L. in I.H., upoštevaje pri tem določili 178. in 166. člena ZKP, ker pa tega ni storil, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ocenjevalo, ali bi moral preiskovalni sodnik, ko je v okviru nujnih posameznih preiskovalnih dejanj zaslišal navedeni priči, obvestiti osumljenca. Če bi bilo z zaslišanjem prič nevarno odlašati, potem o takem preiskovalnem dejanju ni potrebno obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca (5. odstavek 178. člena ZKP). Zagovornica osumljenega S.Č. navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za tako situacijo, s tem pa smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Tudi ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da je bil dokaz z zaslišanjem priče I.H. nedovoljen, češ da je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic ter da se sodna odločba na tak nedovoljen dokaz ne more opreti. Po določilu 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe le na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Tudi v primeru, če preiskovalni sodnik osumljenca ni obvestil o zaslišanju prič, čeprav ne bi bili podani razlogi iz 5. odstavka 178. člena ZKP, dokaz z zaslišanjem prič ni nedovoljen dokaz.

Pritrditi pa je potrebno zagovornici osumljenega S.Č., da so bile s pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustava Republike Slovenije v 29. členu med drugim določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Razen tega, da mora biti po določilu 1. odstavka 4. člena ZKP oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti, mora biti po določilu 1. odstavka 5. člena ZKP obdolžencu že pri prvem zaslišanju predočeno, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, v 2. odstavku tega člena pa je določeno, da se mu mora omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaza, ki so mu v korist. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenega S.Č. je razvidno, da je bil osumljenec zaslišan dne 9.9.2001 ter da se je narok za zaslišanje začel ob 21.40 uri. Osumljeni S.Č. je bil torej zaslišan že po zaslišanju prič, ki sta bili v postopku, ki je tekel pod opr. štev. ..., zaslišani dne 9.9.2001, pri čemer je zaslišanje priče I.L. trajalo od 18.10 ure do 19.05 ure, zaslišanje priče I.H. pa od 19.10 ure do 20.10 ure. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenega S.Č. pa ni razvidno, da bi preiskovalni sodnik osumljenca seznanil s tem, kar sta izpovedali navedeni priči, razen tega pa tudi iz predloga okrožne državne tožilke z dne 9.9.2001 ne izhaja, da bi se pri predlogu za odreditev pripora zoper osumljenca sklicevala na izpovedbi že zaslišanih prič, saj se je v zvezi z utemeljenostjo suma, da je osumljenec prepeljal čez državno mejo mimo mejnega prehoda tujce, za katere je vedel, da nimajo ustreznih dovoljenj za vstop v državo, sklicevala le na uradni zaznamek Postaje prometne policije M. z dne 9.9.2001 o prijetju storilca in prijetju tujih državljanov v notranjosti Republike Slovenije, ne pa tudi na izpovedbi prič I.L. in I.H. S tem je bilo kršeno določilo 5. člena ZKP, saj osumljencu ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je zato podana taka kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora. Na tak način so bila prekršena tudi pravna jamstva v kazenskem postopku, vsebovana v 29. členu Ustave Republike Slovenije.

Iz tega razloga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijana sklepa ter odločilo, da mora preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju v roku 24 ur odločiti o predlogu okrožne državne tožilke za odreditev pripora.