Jedro

Pogodba o določitvi upravnika je posel rednega upravljanja, zato za njeno veljavno sklenitev zadošča, da jo podpiše toliko etažnih lastnikov, da njihovi solastninski deleži na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah skupaj sestavljajo več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 393,29 EUR nadomesti z zneskom 271,83 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti tožencu stroške postopka o pritožbi zoper sklep v znesku 15,27 EUR, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2003/3143 z dne 5.3.2003 v veljavi v 1. in 3. točki (da je toženec dolžan plačati tožnici 382,12 EUR, prej 91.571,00 SIT, s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 108,85 EUR, prej 26.085,00 SIT s pripadajočimi obrestmi). Z izpodbijanim sklepom je sodišče naložilo tožencu plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 393,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec se pritožuje zoper obe odločbi. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da razveljavi sklep o izvršbi in zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da tožnica ni aktivno legitimirana, poleg tega pa gre za nedovoljeno razpolaganje po 3. členu ZPP. Pogodbo iz 22. člena SZ so morali skleniti vsi etažni lastniki in ne solastniki v smislu 31. člena SZ. Najvažnejši del pogodbe je bila določitev solastniških deležev, česar ni mogoče prepustiti večinskemu odločanju. Tudi za določitev upravnika je bilo potrebno soglasje vseh lastnikov. Iz sicer neveljavne pogodbe izhaja, da upravnik opravlja posle s tretjimi v imenu in za račun lastnikov, torej ne v svojem imenu in za svoj račun. Če prevzemnik prekorači meje naročila, se šteje za poslovodjo brez naročila. Upravnik ni pooblaščen za plačevanje tujih dolgov. Toženec je redno plačeval ogrevanje in vodo E. in V.. Obe družbi sta s tem soglašali in potrdili, da bosta refundirali plačila, kar sta tudi storili in je tožnica to tudi priznala. Toženec je v več kot desetletnem obdobju po krivdi tožnice plačeval ogrevanje v znatno višjem znesku. Tudi pri porabi vode je bila narejena korekcija. Toženec je predlagal zaslišanje strank, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo. Toženec nima instalacije novega kabelskega TV operaterja, ker ni njegov naročnik, zato ni zavezan k plačilu iz tega naslova. V zemljiški knjigi je bil dovoljen vpis za etažna stanovanja in glede tega velja zakonita domneva o pravilnosti vpisa. Vpisani podatki so pravilni, tožnica pa operira z lažnimi površinami stanovanj. Kdor se sklicuje na zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri novi toplotni postaji je prišlo do poslabšanja zaradi napačne izvedbe. Bolj oddaljena stanovanja zato nimajo tople vode ob večji porabi. Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovimi solastniškimi deleži. Solastniški deleži še niso bili veljavno določeni. Delitev stroškov na podlagi lažnih stanovanjskih površin pomeni nedopusten poseg v zasebno lastnino toženca. Toženec sploh ni bil obogaten ampak prikrajšan, saj je vzdrževal zanemarjeno funkcionalno zemljišče. Predložena pogodba iz leta 1993 ne vsebuje večinskega lastništva, ker ima tudi neoverjene podpise in podpise nelastnikov. Občinski organ ne more nadomestiti pogodbe iz 22. člena SZ. Izrek sodbe, ki je v očitnem nasprotju s 3. členom Zakona o sodiščih je brez učinka. Sodišče ne more oblikovati pravnega razmerja med strankami, ki je prepuščeno volji samih strank. Pogodba iz 22. člena SZ ni bila sklenjena. Ta pogodba vsebuje tudi določitev upravnika. Poslovodstvo z ali brez naročila izključuje terjatev na podlagi verzije. Iz prepovedanega poslovodstva brez naročila poslovodja nima zakonitih pravic ampak odgovarja za škodo brez krivde. V zadevi VII P 3660/2001 je sodišče zavrnilo zahtevek in naj se vpogleda v to zadevo. Tožnica ni aktivno legitimirana, ker gre dejansko za denarna sredstva etažnih lastnikov, ne pa tožnice. Nepoznavanje računovodskih standardov, ki so prisilni predpisi, ne more spremeniti tega, da gre za nedovoljeno razpolaganje.

V pritožbi zoper sklep toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep in predlog tožnice za povrnitev pravdnih stroškov zavrže. V pritožbi navaja, da mora stranka pravočasno uveljaviti stroškovni zahtevek, sicer izgubi pravico uveljavljati stroške. Stroškovni zahtevek je možno uveljavljati, če je pravočasno podan, in sicer do konca obravnave oziroma naroka, če pa sodišče odloči brez obravnave, mora stranka zahtevati stroške že v predlogu, ki je bil razlog za odločitev brez obravnave. Višina priznanih stroškov ni v skladu z Odvetniško tarifo. Glede sodnih taks ni dokazov o plačilu, poleg tega je bil predlog za izvršbo že upoštevan v sodbi. Upoštevati je treba tudi že podane navedbe v pritožbi zoper sodbo. V nadaljevanju pritožbe toženec ponavlja posamezne pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sodbo.

Tožnica ni odgovorila na vročeni pritožbi.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sodbo Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tiste pritožbene navedbe, s katerimi toženec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, so zato neupoštevne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica upravnik večstanovanjske stavbe na K., da je v obravnavanem obdobju opravljala storitve upravljanja večstanovanjske stavbe K., da je plačevala račune dobaviteljev za to stavbo, ki so se glasili na tožnico, da je te stroške razdelila med etažne lastnike v skladu z razdelilnikom, da je tožnica iz lastnih sredstev plačevala vzdrževanje in obratovanje tega objekta, v katerem se nahaja tudi stanovanje toženca, da toženec ni plačeval računov za obratovalne stroške in stroške upravljanja, ki mu jih je iz tega naslova izstavljala tožnica, da je bila tožnica kot upravnik te stavbe zadolžena in odgovorna tudi za poslovni odnos z dobaviteljema E. in V., katerima je tožnica kot upravnik plačevala njune storitve in da toženec ni imel podlage za plačevanje storitev neposredno E. in V.. Toženec teh dejanskih ugotovitev ne more izpodbijati s pritožbo.

Toženčeva trditev o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnice je pavšalna in zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. S tem v zvezi podana trditev, da tožnica po določilih pogodbe (o določitvi upravnika) ne more nastopati v svojem imenu in za svoj račun, je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za trditvi, da „gre dejansko za denarna sredstva etažnih lastnikov in ne tožnikova“ oziroma, da tožnica ni zalagala svojih sredstev za plačilo obveznosti, ter da sta E. in V. refundirali plačila tožnice, ki je to priznala na zaslišanju 12.5.2008 (trditvi sta neupoštevni tudi zato, ker se z njima uveljavlja zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). Pogodba z dne 16.2.1993 (priloga A13) je pomembna z vidika določitve tožnice za upravnika stavbe K.. Pogodba o določitvi upravnika je posel rednega upravljanja, zato za njeno veljavno sklenitev zadošča, da jo podpiše toliko etažnih lastnikov, da njihovi solastninski deleži na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah skupaj sestavljajo več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (1. odstavek 31. člena SZ). Takšno stališče je uveljavljeno v sodni praksi. Za to zadevo ni pomembno, ali ima omenjena pogodba tudi pomen pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, za katero je res potrebno, da jo sklenejo vsi etažni lastniki. Za pogodbo o določitvi upravnika se uporablja 2. odstavek 28. člena v zvezi s 1. odstavkom 31. člena, ne pa 22. člen SZ (za veljavnost pogodbe ni potrebna overitev podpisov etažnih lastnikov). Pogodba o določitvi upravnika in upravljanju stavbe, ki jo z upravnikom sklenejo etažni lastniki z več kot polovičnim deležem vrednosti stanovanjske hiše, zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki te pogodbe niso podpisali, torej tudi toženca. Ker ne gre za vprašanje pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij etažnih lastnikov, so pritožbena izvajanja v zvezi z 22. členom SZ neupoštevna.

Tožnica je trdila, da je pogodbo o določitvi upravnika podpisala več kot polovica etažnih lastnikov oziroma lastniki s solastninskimi deleži, ki skupno presegajo polovico vrednosti. Tožnica je predložila pogodbo s prilogo (priloga A13), iz katere izhaja, kakšne so posamezne velikosti vseh stanovanj v stavbi. Na podlagi tega je bilo mogoče preveriti, ali je bila pogodba o določitvi upravnika veljavno sklenjena (glede na 2. odstavek 12. člena in 1. odstavek 31. člena SZ). Da je bilo tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Toženec ni obrazloženo ugovarjal v pogodbi navedenim velikostim stanovanj oziroma ni zatrjeval, kakšne naj bi bile pravilne površine posameznih stanovanj in koliko naj bi po njegovem znašal delež lastnikov, ki so podpisali pogodbo. Ker gre za dejansko ugotovitev, toženec ne more s pritožbo izpodbijati njene pravilnosti, razen tega pa so njegove trditve o lažnih površinah stanovanj še vedno nekonkretizirane. Na veljavnost pogodbe o določitvi upravnika ne vpliva, ali so bili solastninski deleži etažnih lastnikov že določeni ali ne. Solastnina iz 1. odstavka 31. člena SZ se navezuje na solastnika skupnih prostorov, delov, objektov in naprav v stavbi, kar pomeni, da gre hkrati tudi za lastnika posameznega dela etažne lastnine.

Trditve o plačevanju ogrevanja in porabi vode merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato so neupoštevne. Toženec je soglašal, da sodišče ne opravi obravnave oziroma je izjavil, da ne zahteva izvedbe naroka (2. odstavek 454. člena ZPP), s čemer se je odrekel tudi možnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem strank. Ne glede na to toženec v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi neizvedba tega dokaza vplivala na pravilnost sodbe oziroma s tem v zvezi ne trdi, da bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Trditve v zvezi s kabelsko TV in novo toplotno postajo so prav tako neupoštevne, ker z njimi toženec meri na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Upravni organ ni nadomestil pogodbe (o določitvi upravnika), saj je le registriral to pogodbo v registru upravnikov. Toženčeva trditev o nedovoljenem razpolaganju strank (v zvezi z vprašanjem absolutne bistvene kršitve iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) ne ustreza določbi 3. odstavka 3. člena ZPP, zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je sodbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank (zmotno je tudi toženčevo stališče o kršitvi prisilnih predpisov, ker naj bi bile dokazne listine sestavljene v nasprotju z računovodskimi standardi). V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje poslovodstva brez naročila, zato so tovrstne toženčeve trditve brezpredmetne. Toženec ni obrazloženo ugovarjal izračunu stroškov, za katere ga bremeni tožnica, saj ni pojasnil, kakšen obračun stroškov bi bil po njegovem pravilen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo obračunu tožnice (2. odstavek 214. člena ZPP). Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek 350. in 353. člen ZPP).

Toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe zoper sodbo (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep Ker je sodišče prve stopnje odločilo brez izvedbe naroka je tožnica zahtevala povrnitev pravdnih stroškov v posebni vlogi, ki jo je vložila pravočasno (3. in 7. odstavek 163. člena ZPP).

Ker toženec ni uspel v sporu, je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške po OT. Toženčev pavšalni ugovor zoper višino priznanih stroškov po OT ne terja obrazloženega ugovora pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer napačno opredelilo, da priznava 50 točk za dopis z dne 6.7.2009 (4. alineja zadnjega odstavka prve strani sklepa), saj se ta postavka nanaša na vlogo (predlog) tožnice z dne 19.11.2009, vendar pa ta pomota ni vplivala na pravilnost odmere stroškov za sestavo te vloge.

Toženec utemeljeno izpodbija priznane stroške za sodne takse. Taksa za tožbo 47,57 EUR je priznana neutemeljeno, saj je bila taksa za predlog za izvršbo (in sklep o izvršbi) priznana že v sklepu o izvršbi v znesku izvršilnih stroškov. Za sodbo je tožnica dolžna plačati le takso v znesku 24,63 EUR, ne pa takse v znesku 98,52 EUR, saj se taksa za sklep o izvršbi všteje v takso za sodbo (pojasnilo e) tarifne številke 2 ZST). Namesto 393,29 EUR je toženec tako dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 271,83 EUR. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi zoper sklep in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Ker je toženec uspel s to pritožbo v obsegu 31 %, mu je tožnica dolžna povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 15,27 EUR (ustrezen del sodne takse za pritožbo – 2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).