Jedro

Slabo upravljanje družbe ne pomeni odtujevanja premoženja z namenom onemogočanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Najemanje posojil za tekoče poslovanje podjetja in posledično na zahtevo bank zavarovanje posojila s hipoteko samo po sebi ne pomeni preprečevanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Da se tožena stranka zadolžuje na neobičajen, nezakonit ali netransparenten način, pa predlagatelj niti ni trdil. Presoja, ali bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, je odvisna od tega, kako prepoved razpolaganja z določenimi denarnimi sredstvi, nepremičninami in premičninami vpliva na poslovanje dolžnika pri izpolnjevanju zakonskih oziroma pogodbenih obveznosti, zaradi česar bi dolžnik lahko utrpel določeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve. Ugotovilo je, da velika zadolženost tožene stranke izkazuje objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, za zavarovanje denarne terjatve pa bi moral predlagatelj izkazati subjektivno nevarnost, in sicer, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi ravnanja tožene stranke v smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve. Navedbe tožeče stranke, da bi zaradi blokade transakcijskega računa, prepovedi obremenitve in odsvojitve nepremičnin ter premičnin nasprotnemu udeležencu nastala le neznatna škoda, so pavšalne in zato neutemeljene.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so nejasni ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da med strankami postopka ni sporno, da tožena stranka slabo posluje in da svojih obveznosti ne bo mogla poravnavati še najmanj nekaj naslednjih let. Tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je objektivno stanje dolžnika povzročeno z njegovim subjektivnim, aktivnim ravnanjem, ker z lahkomiselnim najemanjem posojil in dajanjem zastavnih pravic uničuje vire za plačilo dolgov, ki jih ima. V nadaljevanju navaja, da tožena stranka kljub prisilni poravnavi dolgov ne more tekoče poravnavati, da zmanjšuje obseg dela in ima manj prihodkov in manjši dobiček. Nepremičnine so obremenjene s hipotekami. Po dnevu nezgode 30. 4. 2013 je bilo vknjiženih kar 11 hipotek. Sodišče se do zavrnitve predloga z zavarovanjem na premičninah ni opredelilo. Ker ima tožena stranka pogosto blokirane račune, ji zaradi prepovedi razpolaganja sredstev in (v višini vtoževane terjatve) na računu, ne bi nastala škoda. Ker obremenjenih nepremičnin nihče ne kupuje in so na njih že vpisane prepovedi odsvojitve, začasna odredba v tej smeri za toženo stranko ne bi predstavljala nobene omembe vredne škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka ni izkazala enega od kumulativnih pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) - nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. S tem v zvezi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj ga predlagatelj ni uspel prepričati v nevarnost aktivnega in konkretnega delovanja nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave denarne terjatve. Zavzelo je pravilno stališče, da slabo upravljanje družbe ne pomeni odtujevanja premoženja z namenom onemogočanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Najemanje posojil za tekoče poslovanje podjetja in posledično na zahtevo bank zavarovanje posojila s hipoteko samo po sebi ne pomeni preprečevanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Da se tožena stranka zadolžuje na neobičajen, nezakonit ali netransparenten način, pa predlagatelj niti ni trdil, zato ni podlage za verjeten zaključek, da je tožena stranka najemala posojila, ki jih je zavarovala s hipoteko na svojih nepremičninah zaradi izigravanja tožeče stranke.

5. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Presoja, ali bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, je odvisna od tega, kako prepoved razpolaganja z določenimi denarnimi sredstvi, nepremičninami in premičninami vpliva na poslovanje dolžnika pri izpolnjevanju zakonskih oziroma pogodbenih obveznosti, zaradi česar bi dolžnik lahko utrpel določeno škodo. Tožena stranka zaradi prepovedi razpolaganja s sredstvi na računu ne bi mogla izpolnjevati obveznosti, ki jih je sprejela na podlagi potrjene prisilne poravnave. Banka toženi stranki kredita za potrebe tekočega poslovanja brez vpisa hipoteke najverjetneje ne bi odobrila. Prevozna sredstva, ki so v lasti družbe, so potrebna za redno opravljanje njene dejavnosti. Zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspel poskus izkazati verjetnost nastanka neznatne škode, če bi bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno.

6. Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).