Jedro

Predmet presoje v tem sporu je presoja tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je tista, ki je bila ob odločitvi o zmanjšanju števila delavcev na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po delu na drugi lokaciji, in posledično sprejeti odločitev, koliko in katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 10. 2020, ki jo je tožnik prejel 23. 10. 202o, nezakonita; da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, sodno razveže z dnem 28. 2. 2022; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 24. 11. 2020, pač pa mu je z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi trajalo do 28. 2. 2022; kar je tožnik zahteval več (priznanje delovnega razmerja za dan 24. 11. 2020 in od 1. 3. 2022 dalje), je zavrnilo. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnika za čas od 25. 11. 2020 do 28. 2. 2022 prijaviti v vsa socialna zavarovanja in mu za navedeno obdobje plačati nadomestilo plače, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zmanjšano za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; višji zahtevek (da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za dan 24. 11. 2020 in od 1. 3. 2022 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter mu plačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in razliko med dosojenim in vtoževanim nadomestilom plače za obdobje od 25. 11. 2020 do 24. 2. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna za tožnika plačati stroške postopka v znesku 818,47 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del) se pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil A. A., kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi za določen čas, pri njej dejansko zaposlen za nedoločen čas, saj razlog sklenitve pogodb za določen čas - povečan obseg dela ni obstajal. Zanj je zato veljala zakonska domneva iz 56. člena ZDR-1 in ga je treba pri presoji odpovedi obravnavati kot delavca, ki je bil pri njej zaposlen za nedoločen čas. Kot takšnega ga je toženka tudi obravnavala, tudi pri obravnavani reorganizaciji. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile sklenjene zaradi kadrovske anomalije. Tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri toženki prišlo do situacije, ko je podajala odpovedi delavcem zaposlenim za nedoločen čas, hkrati pa je na enakem delovnem mestu delavcu podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Za odločitev v tem sporu je pomembno tudi dejstvo, da je toženka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem reševalcem iz vode 1, ki so delo opravljali na destinaciji B., A. A. pa je to delo opravljal na destinaciji C. Meni tudi, da podaljševanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z enim delavcem ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga kar trem delavcem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 10. 2020, ki jo je toženka 23. 10. 2020 vročila tožniku. Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno; posledično je pravilna tudi odločitev, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen od 19. 10. 2018 dalje, za nedoločen čas, na delovnem mestu reševalec iz vode 1, da je delo opravljal na destinaciji B., da so bile tožniku in še dvema sodelavcema na isti destinaciji in enakem delovnem mestu hkrati podane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Dela, ki so jih ti delavci opravljali, je toženka razporedila na ostale zaposlene znotraj destinacij toženke, saj je imela toženka več destinacij, poleg B. še C., D., E. in F. 7. Organizacijska sprememba je sicer utemeljen odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil odpovedni razlog v tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj navidezen.

8. V 4. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je določeno, da je delavec dolžan opravljati delo na destinaciji B., po potrebi pa tudi na drugih destinacijah, kjer družba opravlja dejavnost, v skladu z navodili uprave ali od nje pooblaščenega delavca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženki premeščanje oziroma rotacija delavcev po različnih destinacijah tudi pogosta praksa. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženka zato morala pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preveriti, ali obstajajo potrebe po njegovem delu na drugi destinaciji (prim. sklep VSRS VIII Ips 82/2017, tč. 16 obrazložitve).

9. Toženka je namreč na destinaciji C. delavcu A. A., ki je bil zaposlen na enakem delovnem mestu kot tožnik, istega dne, kot je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, (že tretjič) podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela (skupno je z njim sklenila kar sedem pogodb za določen čas), in je šele septembra 2021 z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To kaže na to, da je imela toženka v C. stalno potrebo po delu reševalca iz vode 1. Navedeno tako ne utemeljuje zaključka, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita. Pravilnost takšne presoje potrjuje tudi sodna praksa, ki to, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi poslovnega razloga (kar izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih pa zaposli drugo osebo za določen čas, šteje kot okoliščino, ki kaže na navideznost odpovednega razloga (prim. sklep VSRS VIII Ips 82/2017 in VIII Ips 194/2017, sodbo VIII Ips 100/2017 idr.). Pritožbene navedbe, da so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi reševalcem iz vode 1 v B., medtem ko je A. A. opravljal delo v C., pa glede na že navedeni 4. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi niso relevantne.

10. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevanje, da A. A. pri toženki ni bil zaposlen za določen čas, temveč se je že s sklenitvijo prve pogodbe o zaposlitvi (10. 2. 2020) pri njej zaposlil za nedoločen čas, in sicer je na delovnem mestu reševalec iz vode 1 nadomestil delavca, kateremu je prenehalo delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožba poudarja, da povečan obseg dela pri A. A. ni obstajal, saj je toženka v obdobju, ko mu je podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, morala zaradi epidemije zapreti kopališča. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da glede A. A. velja zakonska domneva iz 56. člena ZDR-1 in da naj se ga zato v zvezi s presojo izpodbijane odpovedi šteje kot delavca, ki je bil zaposlen za nedoločen čas. V zvezi s podobnimi ugovori je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče (sodba VSRS VIII Ips 100/2017), da ti niso smiselni, saj ni jasno, zakaj delodajalec ni zaposlil delavca za nedoločen čas (namesto za določen čas), če je menil, da bi to moral storiti. Svojega nezakonitega ravnanja toženka ne more izkoristiti tako, da se v svojo korist in v škodo tožnika sklicuje na zakonsko domnevo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas iz 56. člena ZDR-1. Namen te določbe je varovanje koristi delavca, zato se lahko nanjo sklicuje delavec, ne pa delodajalec, ki ravna nezakonito.

11. Ker bi toženka lahko kateregakoli reševalca iz vode 1, ki mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila v C., ni mogoče upoštevati tudi njene pritožbene navedbe, da podaljševanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas enemu delavcu ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga kar trem delavcem. Predmet presoje v tem sporu je le presoja tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je tista, ki je bila ob odločitvi o zmanjšanju števila delavcev na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po delu na drugi lokaciji, in posledično sprejeti odločitev, koliko in katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).