Jedro

Izjava stranke je lahko dokaz že po določbah 188. člena ZUP, še posebej pa je to določeno v ZMZ-1, kjer se glede obstoja subjektivnih okoliščin za mednarodno zaščito odloča predvsem na podlagi izjav strank, če je izkazana splošna verodostojnost stranke (21. člen ZMZ-1) in njene izjave niso nekonsistentne, protislovne, malo verjetne oziroma v nasprotju z informacijami v izvorni državi. Smiselno enako velja tudi za postopke za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1314/2018/33 (1312-03) z dne 5. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila z odločbo št. 2141-1314/2018/13(1312-09) z dne 6. 9. 2018 zavrnjena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito ter da je ta s sodbo tega sodišča I U 1995/2018 z dne 30. 10. 2018 postala pravnomočna. Dne 27. 11. 2018 je nato tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla. Ocenila je, da se tožnikove izjave (da je stric, ki se želi polastiti preostanka njihove zemlje in hiše, poškodoval kmetijske pridelke in streljal na hišo), nanašajo na dogodke v času odsotnosti tožnika iz izvorne države, in da tako ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve. Poleg tega je toženka ocenila, da so tožnikove izjave pavšalne, skope in poenostavljene ter da za svoje trditve ni predložil listinskih dokazov. V zvezi s skeniranim rojstnim listom, ki ga je tožnik predložil, in iz katerega izhaja drug priimek tožnika, to je A., B. pa naj bi bilo dejansko ime kaste, pa toženka meni, da gre zgolj za zavajanje in zavlačevanje postopka ter da predloženi dokument ne izkazuje pristnosti zatrjevanega. Drugih dokumentov (policijskega zapisnika) tožnik ni predložil kljub temu, da mu je bil za to dan enotedenski rok. Poudarja še, da je v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) glede zahteve za uvedbo ponovnega postopka trditveno in dokazno breme v celoti na tožniku.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, podredno pa da zadevo vrne v ponovni postopek.

4. V tožbi poudarja, da je pred toženko navajal nova dejstva in predložil nov dokaz. Navedel je, da je stric ponovno streljal na hišo, za predložitev listinskih dokazov, pa mu je toženka dala prekratek rok, ne da bi ga pri tem poučila, da lahko zaprosi za njegovo podaljšanje. Tako je šele v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil pri toženki, priložil skeniran rojstni list, ki ga brez svoje krivde ni mogel predložiti že v prvotnem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj ga je moral pridobiti iz Pakistana, ter zdravniško potrdilo in policijski zapisnik iz leta 2016. Policijski zapisnik z dne 2. 11. 2018 pa je prejel šele dan pred vložitvijo te tožbe, medtem ko določenih listin, na katere še vedno čaka, da mu jih pošlje družina, še ni prejel. Tožnik meni, da ravno njegova pravilno ugotovljena identiteta ob novih grožnjah strica izkazuje pomembno povečano verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navaja, da se lahko prav z razkritjem njegovega pravega priimka pokaže, da gre za zadevo javnih razsežnosti in ne zgolj družinsko zadevo med strici, o čemer bi več lahko povedal tožnik sam ter njegov bratranec, ki se prav tako nahaja v Sloveniji. Toženki očita, da ga tekom postopka ni obravnavala kot mladoletnika brez spremstva in je napačno ugotovila njegovo starost. Zavrača oceno toženke, da je s predložitvijo skeniranega rojstnega lista zgolj zavajal toženko in želel zavlačevati postopek, saj je že v prvotnem postopku pojasnil, da ima doma zgolj rojstni list in šolsko spričevalo, drugih osebnih dokumentov pa nikoli ni imel. Trdi, da mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o predloženem rojstnem listu. Prav tako mu je toženka šele v odločbi pojasnila, da je dokazno breme v tem postopku na njem, kar ni v skladu z načelom materialne resnice. Pri tem naj bi bilo tudi pomembno, da je mladoletnik brez spremstva.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in se v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova prvotna prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena pred vložitvijo obravnavane zahteve. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 8. V 64. členu ZMZ-1 je v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti (tretji odstavek).

9. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, to je 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

10. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bila predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/32/EU), ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

11. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki trditveno in dokazno breme za obstoje dejstev in dokazov o okoliščinah, ki utemeljujejo vložitev nove prošnje v celoti nalaga vlagatelju. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

12. Glede na navedeno je toženka pravilno izhajala iz podmene, da je celotno trditveno in dokazno breme na tožniku ter se je v zvezi s tem pravilno sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Ne drži tožbeni očitek, da tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni opozorila na navedeno breme, saj iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 27. 11. 2018 izhaja, da je to storila. Ne drži pa niti, da ga pri tem ni obravnavala kot mladoletnika, saj iz navedene listine, kakor tudi ostalih listin v spisu, izhaja, da je imel tožnik v postopku poleg pooblaščenca (torej osebe, kateri namen je, da mu nudi strokovno pomoč v postopku) tudi zakonitega zastopnika. Ni pa jasno, na kaj meri z očitkom, da ni bile začet postopek iskanja njegove družine glede na to, da je iz njegovih navedb sicer znano, kje je njegova družina, in da ima z njo (očitno) tudi stike. Pomen oziroma namen iskanja družine pa mu je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 1995/2018. 13. V obravnavni zadevi je tožnik ob ustnem sprejemu zahtevka opisal dogajanje v svojem domačem kraju v začetku novembra 2018 (to je po zaključku predhodnega postopka o tožnikovi prošnji), v zvezi s čemer mu je toženka postavila rok (teden dni) za predložitev listinskih dokazov (policijskega zapisnika). Pred odločitvijo o njegovi zahtevi pa ji je (med drugim) predložil rojstni list, ne pa tudi policijskega zapisnika.

14. Sodišče se strinja s tožnikom, da je bila glede na to, da mu je dala rok za predložitev listin, to dolžna storiti tako, da bi svoje breme lahko izpolnil. Strinja se namreč tudi s tem, da je bil dani rok (en teden) glede na tožnikovo situacijo (dokazi se nahajajo v tožnikovi državi izvora, Pakistanu) lahko prekratek, vendar pa dodaja, da je bil tožnik v postopku zastopan po zakonitem zastopniku in pooblaščencu, ki sta biti seznanjena z zakonsko ureditvijo, ki stranki omogoča, da zaprosil za podaljšanje roka.

15. Utemeljene pa so tožnikove navedbe o tem, da so dejstva, kot jih je zatrjeval ob ustni podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (objektivno) nova, saj naj bi se zgodila po izdaji predhodne odločitve. Predvsem pa sodišče ugotavlja, da (tudi v zvezi z navedenim) izpodbijani sklep ne vsebuje dokazne ocene tožnikove izjave, podane ob navedeni ustni podaji zahteve. Izjava stranke je lahko dokaz že po določbah 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), še posebej pa je to določeno v ZMZ-1, kjer se glede obstoja subjektivnih okoliščin za mednarodno zaščito odloča predvsem na podlagi izjav strank, če je izkazana splošna verodostojnost stranke (21. člen ZMZ-1) in njene izjave niso nekonsistentne, protislovne, malo verjetne oziroma v nasprotju z informacijami v izvorni državi. Smiselno enako velja tudi za postopke za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 139/2010).

16. Sodišče sodi, da toženka z navedbo, da so tožnikove izjave precej pavšalne in skope, ni opravila svoje naloge, ki je v tem, da dokazno oceni tožnikovo izjavo. Tožnikova izjava, dana na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za ponovno vložitev prošnje, ima določeno vsebino, saj tožnik opisuje določeno nasilno ravnanje svojega strica in intervencijo policije ter to časovno situira v začetek novembra 2018. Vsega tega pa toženka ne oceni po vsebini, zlasti pa ne z vidika vsebine predhodne odločitve o zavrnitvi tožnikove prvotne prošnje za mednarodno zaščito, kar je glede na prvi in tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 bistveno za odločitev o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. To pa pomeni, da izpodbijani sklep nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi katerega ga ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, po tretjem odstavku istega člena pa je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

18. Sodišče še dodaja da so tožbene navedbe o pomenu razkritja tožnikovega (pravega) priimka za presojo tožnikovih zatrjevanih okoliščin povsem pavšalne, saj tožnik o tem (razen tega, da naj bi to razkritje kazalo na to, da gre za zadevo javnih razsežnosti in ne zgolj družinsko zadevo med strici) ne pove nič. Zato bo (glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme, postavljeno v določbah 64. in 65. členu ZMZ-1) tudi toženka ob ponovnem odločanju te navedbe, če jih v ponovnem postopku tožnik sam ne bo konkretiziral, lahko štela za pavšalne.

19. Ker je bilo potrebno po povedanem tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.