Jedro

Zahteva po določnosti tožbenega zahtevka izhaja iz prvega odstavka 180. člena ZPP, po katerem mora tožnik v tožbi natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek, ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega sklepanja) jasno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožencu: I. naložilo, da se v roku 15-tih dni izseli iz stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na nepremičnini parc. št. *139 k. o. 0000 A., da preneha z uporabo nepremičnine par. št. *139 k. o. 0000 A. in da pri tem iz navedenih prostorov umakne vse osebne stvari; II. prepovedalo, da v prihodnje brez vabila obiskuje, vstopa ali s podobnim dejanjem posega v pravice tožnikov do posesti na nepremičnini parc. št. *139 k. o. 0000 A.; III. naložilo, da tožnikoma v roku 15-tih dni povrne pravdne stroške v znesku 501,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da je sodba neizvršljiva. Stanovanje v izreku sodbe ni opredeljeno z ustreznim identifikacijskim znakom, ampak le kot "stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na nepremičnini parc. št. *139 k. o. 0000 A.". V tožbenih navedbah sta tožnika stanovanje opredelila kot stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu B. cesta 10, A., stavba številka 31, k. o. 0000, ki leži na parceli *139 k. o. 0000 A., ki je po podatkih GURS zavedeno kot stanovanje št. 3, uporabne površine 37,4 m² in neto tlorisne površine 54,8 m². Ti podatki so v izreku zamudne sodbe izostali. Tožnika v tožbi ne navajata, koliko stavb se nahaja na nepremičnini parc. št. *139 k. o. 0000 A. oziroma ali se tam nahaja le ena stavba. Ne navajata niti tega, ali se v prvem nadstropju nahaja več stanovanj ali le eno stanovanje. Za ustrezno identifikacijo nepremičnine bi tožnika v zahtevku morala navesti tudi podatke o številki stavbe, številki stanovanja, o uporabni površini stanovanja in neto tlorisni površini stanovanja, na katerega se nanaša zahtevek. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek, po izteku roka za odgovor na tožbo, zavrniti, ne pa mu ugoditi. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, namreč ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), te nesklepčnosti pa tožnika ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (4. odst. 318. čl. ZPP ). V tej zadevi namreč niso pomanjkljive tožbene navedbe, ampak tožbeni zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da posamezni deli stavbe pridobijo položaj samostojne nepremičnine šele z ustanovitvijo etažne lastnine, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Stavba, ki stoji na nepremičnini parc. št. *139 k. o. 0000 A. niti ni vpisana v kataster stavb, ampak je tam zavedena le na podlagi registrskega vpisa. Pri navedbi številke stanovanja in številke stavbe gre zato zgolj za administrativni vpis, ki ne ustvarja pravno veljavnih delov stavbe, na katere bi se tožnika lahko sklicevala. Stanovanja v stavbi niso označena s številkami in navedba le-te v zahtevku ne bi pripomogla k individualizaciji. Bistveno je, da se stanovanje nahaja v drugi etaži oziroma prvem nadstropju stavbe, tam je to edino stanovanje in zato ni potrebe po dodatni specifikaciji. Menita, da bi bil zahtevek za prenehanje uporabe nepremičnine parc. št. 139 k. o. 0000 A. izvršljiv tudi, če bi bilo stanovanj v prvem nadstropju več, saj je tožbeni zahtevek usmerjen tudi zoper nedopustno uporabo predmetne nepremičnine kot celote. Pritožbene navedbe o nesklepčnosti so zato neutemeljene. Sodišče bi ju v vsakem primeru moralo pozvati k odpravi pomanjkljivosti.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena je pritožbena graja, da tožbeni zahtevek in s tem izrek zamudne sodbe ni konkretiziran do te mere, da bi zagotavljal izvršljivost sodne odločbe. (Ne)določenost zahtevka tudi sicer ni mogoče enačiti z (ne)sklepčnostjo tožbe ter posledično materialno pravno (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka.

6.Zahteva po določnosti tožbenega zahtevka izhaja iz 1. odst. 180. člena ZPP, po katerem mora tožnik v tožbi natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek, ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega sklepanja) jasno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti.

7.V konkretnem primeru tožnik zahteva, 1. - da se toženec izseli iz stanovanja v 1. nadstropju stanovanjske stavbe na nepremičnini parc. št. *139 k. o. A.; - da preneha z uporabo nepremičnine parc. št. *139 k. o. A. in da pri tem iz navedenih prostorov umakne vse osebne stvari; 2. da se tožencu prepove, da v prihodnje brez vabila obiskuje, vstopa ali s podobnim dejanjem posega v pravico tožeče stranke do posesti na nepremičnini parc. št. 139 k. o. 0000 A.

8.Tako opredeljen zahtevek je po presoji pritožbenega sodišča, v drugem delu tč. 1 in v tč. 2. nedvomno dovolj določen - tožnik zahteva prenehanje uporabe nepremičnine, odstranitev osebnih stvari ter prepoved obiskovanja, vstopa ali drugačnega poseganja v posest tožnikov na nepremičnini, ta nepremičnina pa je v zahtevku označena tako kot je označena v zemljiški knjigi. To nepremičnino je zato možno ločiti od drugih nepremičnin. Dovolj določen je tudi zahtevek v prvem delu tč. 1, s katerim tožnika zahtevata izselitev iz stanovanja v 1. nadstropju stanovanjske stavbe na nepremičnini parc. št. *139 k. o. A. Za katero stanovanje gre, je opredeljeno z njegovo lego (1. nadstropje stavbe na parceli *139 k. o. A.). Ker tega, da bi bilo na parceli več stavb ali v 1. nadstropju stavbe več stanovanj, tožnika nista navedla (tega pa ne zatrjuje niti pritožnik), zgoraj povzeta opredelitev stanovanja zadošča. Dejstvo, da sta tožnika stanovanje v navedbah dodatno opredelila še s podatki GURS, ni pomembno.

9.Tožba je tudi sklepčna, saj iz dejstvih, ki so navedena v tožbi in se zanje domneva, da so resnična, izhaja utemljenost zahtevka po materialnem pravu (glej o tem razloge v tč. 5 do vključno 8 izpodbijane sodbe). Ker ni sporno, da so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji, ki jih za izdajo zamudne sodbe določa 318. čl. ZPP, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevku tožnikov z zamudno sodbo ugodilo.

10.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano zamudno sodbo potrdilo.

11.Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni v ničemer prispeval, sta tožnika stroške, ki so jima z njim nastali, dolžna nositi sama (155. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Glej A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, stran 122 do 128.

3Glej z. k. izpisek v prilogi A3.

4Zakon o pravdnem postopku.

Zveza: