Jedro

Med drugim se s pogodbo o koncesiji po 4. alinei drugega odstavka 43. člena ZZDej določi tudi rok za odpoved koncesije, kar posredno pomeni, da zakon predvideva, da se vprašanje prenehanja koncesije brez krivdnih razlogov ureja sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je pri naslovnem sodišču vložila tožbo, s katero predlaga odpravo „odločbe“ Občine Brezovica št. 83/11-MR z dne 8. 6. 2011 in vrnitev zadeve temu organu v ponovno odločanje. Meni, da pomeni dopis toženke, podpisan s strani župana, z naslovom Odpoved pogodbe o koncesiji št. 83/11-MR z dne 8. 6. 2011, akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvenstveno ugovarja, da bi ga morala izdati občinska uprava, zato je nezakonit. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 67. člena Zakona o lokalni samoupravi. Pojasnjuje, da ji je bila z odločbo št. 1/07 dne 2. 7. 2004 podeljena koncesija za opravljanje javne zdravstvene dejavnosti – nenujnih in dializnih prevozov z reševalnimi in drugimi vozili. V 2. točki te odločbe je bilo navedeno, da se bo dejavnost opravljala v skladu s pogodbo o koncesiji, v 3. točki, da se koncesija daje za nedoločen čas in lahko preneha v roku 6 mesecev po odpovedi, v 4. točki pa je bilo določeno, da je koncesionar dolžan za izvajanje programa zdravstvenih storitev v okviru javne službe skleniti pogodbo z Zavodom za zdravstveno zavarovanje. Toženka je 22. 8. 2006 izdala dopolnilno odločbo, s katero je spremenila 5. točko navedene odločbe. Na podlagi odločb sta stranki 12. 9. 2006 sklenili pogodbo o koncesiji št. 76/06. V 7. členu te pogodbe je bilo določeno, da se koncesija daje za nedoločen čas in lahko preneha v roku 6 mesecev po odpovedi. Nadalje navaja, da iz 42., 43. in 44. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) izhaja, da se koncesija podeli z upravno odločbo in šele po tem, ko je podeljena, sklene koncesijska pogodba, ki ureja le zadeve v zvezi z opravljanjem javne službe (43. člen ZZDej). Ker se koncesija podeli z odločbo, pomeni, da se tudi odvzame lahko le z odločbo in upravnim aktom.

Tožba ni dovoljena.

V 1. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov ali lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugačno varstvo. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena. Določa ga kot upravno odločbo in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno z navedenim sta v ZUS-1 določena dva pogoja, ki morata biti kumulativno podana ob presoji, da gre pri izpodbijanem aktu za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Formalnopravni pogoj je, da gre za akt, ki je izdan s strani državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma nosilca javnih pooblastil, materialnopravni pogoj pa, da akt vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta ter s tem posega v pravni položaj tožnika.

Akt, ki ga tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, to je obvestilo toženke, da odpoveduje pogodbo o koncesiji št. 76/06 z dne 12. 6. 2006 skladno z določilom 7. člena Pogodbe, po presoji sodišča ni akt v smislu navedenih določb ZUS-1, saj ni izdan glede odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika organa lokalne skupnosti, pač pa glede izvrševanja upravičenja do odpovedi, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o koncesiji med tožnico in toženko.

Po ZZDej koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje (prvi odstavek 42. člena ZZDej), medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem javne službe in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, pa koncedent in koncesionar uredita s pogodbo o koncesiji (43. člen ZZDej). Med drugim se s pogodbo o koncesiji po 4. alinei drugega odstavka 43. člena določi tudi rok za odpoved koncesije, kar posredno pomeni, da zakon predvideva, da se s koncesijsko pogodbo uredi tudi vprašanje prenehanja koncesije brez krivdnih razlogov, glede katere je potrebno v pogodbi določiti rok. To pomeni, da se ureja sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti. Poleg tega zakon v takšnih primerih posebej ne predvideva izdaje odločbe, kot na primer v primerih odvzema koncesije iz krivdnih razlogov (44. člen ZZDej).

Glede na navedeno obvestilo toženke o prenehanju o odpovedi koncesijske pogodbe ni upravni ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti ne gre za upravno zadevo. Ker izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.