Jedro

Kazenska zakona je treba primerjati na podlagi vseh določb, ki se morajo v konkretnem primeru uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje o alternativni obliki izvršitve kazni odločilo že v sodbi ob izreku kazni, bi moralo upoštevati tudi določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1B kot kasnejšega milejšega zakona.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obtoženi namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini 1200 ur.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 in mu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter odločilo, da se na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženi namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini 400 ur. To delo se razporedi tako, da ne moti obtoženčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Obtožencu je izreklo tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas šest mesecev in mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obtoženec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, torej mora obtoženec opraviti 1200 ur dela v splošno korist. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je pritožbi, da je v konkretnem primeru KZ-1B gledano v celoti za obtoženca milejši zakon. Šele KZ-1B je omogočil sodišču, da o alternativni obliki izvršitve kazni odloči že ob izreku sodbe, kar je sodišče v konkretnem primeru tudi storilo.

5. Pri presoji, kateri zakon je milejši, je potrebno primerjati besedila prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanu. Poleg tega pa je potrebno uporabiti prejšnji ali novi zakon v celoti in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb novejšega zakona. Zakona je torej potrebno primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se konkretno morajo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43430/2010 z dne 12.7.2013). Ni torej možna kombinacija določb prejšnjega in novega zakona.

6. Glede na povedano pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da bi sodišče prve stopnje glede na to, da je o alternativni obliki izvršitve kazni odločilo že v sodbi ob izreku kazni, moralo upoštevati tudi določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1B, ki določa, da se kazen lahko izvrši tako, da obtoženec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe dela v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu izrečena kazen (eno leto in osem mesecev zapora) izvrši tako, da mora obtoženec opraviti 1200 ur dela v splošno korist, saj KZ-1B določa, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist. 7. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtožencu naložilo plačilo kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.