Jedro

Omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja predstavlja materialnopravni ugovor, ki ga ni mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku, če je do prehoda obveznosti in do vstopa dolžnika v zapustnikovo razmerje prišlo že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov in se izvršilni naslov glasi na tega dolžnika (ne pa na zapustnika).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se ugovor dolžnice zavrne tudi za znesek 2.205,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 dalje do plačila in b) v IV. točki izreka tako, da se znesek “42,84 EUR” nadomesti z zneskom “214,19 EUR.”

II. Dolžnica mora povrniti upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa 271,35 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom pod I. točko izreka delno ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi I 267/2016 z dne 5. 4. 2016 delno razveljavilo za znesek 2.205,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 dalje do plačila ter izvršbo v tem obsegu ustavilo, pod II. točko izreka v preostalem delu ugovor dolžnice zavrnilo, pod III. točko izreka zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe in pod IV. točko izreka naložilo dolžnici, da mora povrniti upniku v roku 8 dni od prejema sklepa 42,84 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka sklepa, (dalje do plačila).

2. Upnik s po pooblaščencu vloženo pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil sklep o izvršbi I 267/2014 z dne 5. 4. 2016 delno razveljavljen (I. točka izreka) ter v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova zahteva za povrnitev stroškov odgovora na ugovor (smiselno IV. točka izreka), in sicer iz vseh zakonskih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 5. 4. 2016 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov - sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 744/2009 z dne 7. 12. 2010 in z dne 8. 11. 2011. Dolžnica je v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljala ugovorna razloga iz 8. in 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj se je sklicevala na omejeno odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove v skladu s 142. členom Zakona o dedovanju (ZD) ter navedla, da je dolg, ki izhaja iz izvršilnih naslovov, dolg zapustnika, ki ga je ta povzročil s pravdnim postopkom zoper upnika, da je bila vrednost zapuščine pasivna in da je tudi sama imela do zapustnika terjatve, ki jih je pobotala do višine zapuščine, kar je pravica dedičev. Dodatno je še navedla, da se je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 glasil na zapustnika in ne nanjo, kar je sodišče prve stopnje spremenilo šele s sklepom o popravi z dne 1. 3. 2016. Ta sklep pa ji ni bil pravilno vročen, zaradi česar izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, ki je bila v trenutku vložitve ugovora v fazi reševanja pritožbe, tako da po njenem mnenju sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 v razmerju do nje ni mogel postati izvršljiv. Tudi če bi postal pravnomočen, bi v razmerju do nje postal izvršljiv šele s pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o popravi z dne 1. 3. 2016, zaradi česar je neutemeljen zahtevek upnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 12. 2010 do pravnomočnosti sklepa z dne 1. 3. 2016. 5. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve sklepa ugotovilo, da je bil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 744/2009 z dne 7. 12. 2010, s katerim je to odmerilo pravdne stroške v višini 2.205,17 EUR, izdan po smrti zapustnika (ta je umrl 22. 11. 2010). Sprva se je glasil na zapustnika, po zaključenem zapuščinskem postopku pa je bilo s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 2016, ki je postal pravnomočen 19. 3. 2016, to spremenjeno tako, da je kot tožeča stranka navedena dolžnica. Toda kljub temu, da se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 kot izvršilni naslov glasi na dolžnico in kljub dejstvu, da terjatev iz naslova pravdnih stroškov nastane šele z odločbo sodišča (na kar je opozoril že upnik v odgovoru na ugovor), je ocenilo, da pravdni stroški, ki izhajajo iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 predstavljajo dolg zapustnika in ne dolg dolžnice. Gre namreč za pravdne stroške, ki so nastali izključno zaradi dejanj in ravnanja zapustnika med pravdnim postopkom in bi nastali tudi v primeru, če bi dolžnica, ki je vstopila v pravdo na podlagi samega zakona ob smrti zapustnika, tožbo umaknila. Posledično ni bila dolžnica tista, ki je zakrivila nastanek teh stroškov, temveč je to bil zapustnik, dolžnica pa na njihov nastanek sploh ni mogla vplivati. Ker dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika zgolj do višine podedovanega premoženja, so neutemeljene navedbe upnika, da gre za dolg dolžnice in ne za dolg zapustnika zgolj zato, ker se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 od 1. 3. 2016 dalje glasi na dolžnico. Dejstvo, da je kot tožeča stranka v izvršilnem naslovu navedena dolžnica, tej ne preprečuje uveljavljanja ugovora v skladu s 142. členom ZD, ko dolg po vsebini izhaja od zapustnika. S takšno ugotovitvijo tudi ne posega v izvršilni naslov, saj ne presoja njegove pravilnosti, temveč ugotavlja le, ali terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še obstaja. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

6. Če so bili dediči s pravnomočno sodbo ali drugo sodno odločbo obsojeni na plačilo določenega zneska, ki sicer predstavlja zapustnikov dolg, se v izvršilnem postopku ne morejo uspešno sklicevati na določbo 142. člena ZD, po kateri odgovarjajo za dolgove zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, temveč odgovarjajo na podlagi pravnomočne sodbe oziroma druge sodne odločbe z vsem svojim premoženjem.(1) Ker sta po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 v zvezi s sklepom z dne 1. 3. 2016 ter z dne 8. 11. 2011 pravnomočna, dolžnica ne more v izvršilnem postopku ugovarjati, da je šlo v pravdnem postopku za terjatve oziroma obveznosti zapustnika in da višina podedovanega premoženja ne presega zapustnikovih dolgov.(2) Omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja namreč predstavlja materialnopravni ugovor, do prehoda obveznosti in do vstopa dolžnice v zapustnikovo razmerje pa je prišlo že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi ta postopek. Pri tem je izkazano tudi, da je dolžnica v pravdnem postopku vložila pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010, za katero pa se je štelo, da jo je zaradi neplačila sodne takse umaknila. Dolžnica bi zato morala omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove uveljavljati že v pravdnem postopku. Uveljavljanje takšnega ugovora v izvršilnem postopku, ko se izvršilni naslov že glasi na dolžnico, je tako prepozna.(3)

7. Upnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi lahko dolžnica uveljavljala omejitev odgovornosti za dolgove zapustnika po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ le v primeru, če bi terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnica tega ni mogla uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Omejitev odgovornosti za dolgove zapustnika bi lahko dolžnica uveljavljala že med pravdnim postopkom s pritožbo, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je tako s kršitvijo načela stroge formalne legalitete in vezanosti na izvršilni naslov ter zaradi zmotne uporabe 55. člena ZIZ neutemeljeno ugodilo ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo terjatve po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 (kriterij, kdo je povzročil določene stroške in ali je imel možnost preprečiti njihov nastanek, za odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi v dani procesni situaciji niso relevantni). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika v tem delu ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in peto alinejo 358. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje spremenilo v izpodbijani I. točki izreka tako, da je zavrnilo ugovor dolžnice tudi v delu, ki se nanaša na izterjavo 2.205,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 dalje do plačila.

8. Ker se sodišče prve stopnje zaradi ugoditve ugovoru dolžnice v delu, ki se nanaša na terjatev po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010, ni opredelilo do navedb v ugovoru dolžnice o tem, da cit. sklep v razmerju do nje ni mogel postati pravnomočen in da zato tudi ne more odgovarjati za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 12. 2010 do pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 2016, pritožbeno sodišče v zvezi s temu ugovornimi navedbami dolžnice pojasnjuje, da je vse do morebitne razveljavitve potrdila o pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 vezano na izdano potrdilo o njegovi pravnomočnosti in hkrati s tem tudi na njegovo pravilno potrjeno izvršljivost. Prav tako ni mogoče šteti, da bi bila dolžnica dolžna plačevati zakonske zamudne obresti od zneska 2.205,17 EUR šele od pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 2016, saj je obveznost povrnitve pravdnih stroškov po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 nastala z dnem izdaje tega sklepa, ki je bil dolžnici evidentno vročen, saj je zoper njega tudi pravočasno vložila pritožbo. Kot je že bilo pojasnjeno pa je s pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 bilo tudi pravnomočno ugotovljeno, da gre za obveznost dolžnice, saj je do prehoda obveznosti prišlo že s samo smrtjo zapustnika pred koncem pravdnega postopka in je že s tem trenutkom postala njena obveznost, ki jo je bila dolžna izpolniti v roku, določenem v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o popravi namreč ne more vplivati na zapadlost obveznosti dolžnice, ker je tak sklep zgolj deklaratorne narave in ima podlago v ugotovitvi, da je v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2010 tožeča stranka napačno označena.

9. Upnik v pritožbi še pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi stroški odgovora na ugovor napačno zaključilo, da odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi ni bil potreben, ker naj z njim ne bi nič prispeval k njegovi odločitvi o ugovoru. V 22. točki obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da upnik v odgovoru na ugovor ni navedel praktično ničesar, kar bi pripomoglo k njegovi odločitvi, saj je štelo, da upnik s svojimi pavšalnimi trditvami, da cit. terjatev ni dolg zapustnika, temveč dolg dolžnice, ni prispeval k njegovi odločitvi niti v delu, v katerem je ugovor dolžnice zavrnilo. Ker je po povedanem nedvomno, da so bile takšne navedbe v upnikovem odgovoru na ugovor relevantne za pravilno odločitev o ne/utemeljenosti ugovora dolžnice, so navedeni zaključki sodišča prve stopnje očitno napačni in je njegova odločitev, da upnikovih stroškov v zvezi z vložitvijo odgovora na ugovor ni mogoče šteti za potrebne in da se mu zato ti stroški ne priznajo, zmotna. Ker je glede na obrazloženo bil odgovor upnika na ugovor dolžnice potreben, so tudi stroški upnika, ki so mu s tem nastali, potrebni izvršilni stroški. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi upnika tudi v tem delu in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v izpodbijani IV. točki izreka tako, da je poleg že priznanih stroškov v višini 42,84 EUR (ki vključujejo nagrado za odgovor na predlog za odlog izvršbe v višini 75 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške v višini 1,5 točke in 22 % DDV), povečalo za nadaljnjih 171,35 EUR, kar predstavlja nagrado pooblaščencu za odgovor na ugovor po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT) v višini 300 točk, 2 % za materialne stroške po 11. členu OT v višini 6 točk ter 22 % DDV na skupno odmerjeno nagrado in stroške. Zaradi jasnosti izreka je pritožbeno sodišče s tem sklepom odločilo, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 42,84 EUR nadomesti z zneskom 214,19 EUR.

10. Ker je upnik s pritožbo uspel, je kot njegove potrebne izvršilne stroške šteti tudi stroške pritožbenega postopka, ki so: nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe po tar. št. 26/6 OT v višini 300 točk, 2 % za materialne stroške po 11. členu OT v višini 6 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 140,45 EUR, povečano za 22 % DDV pa 171,35 EUR. Poleg tega je upnik moral plačati sodno takso za postopek o pritožbi v znesku 100,00 EUR, kar prav tako predstavlja potreben strošek pritožbenega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ter petim odstavkom 38. člena ZIZ mora dolžnica povrniti upniku v roku 8 dni nadaljnje izvršilne stroške v znesku 271,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Op. št. (1): Prim.: sklep VSL III Cp 1532/1999 z dne 5. 1. 2000. Op. št. (2): Prim.: sklep VSL III Cp 130/2004 z dne 4. 2. 2004. Op. št. (3): Prim.: sklep VSL III Ip 1103/2015 z dne 8. 7. 2015.