Jedro

Sodišče zatrjevane posledice posilstva in dokazno oceno tožene stranke glede tega presoja samo z vidika pogojev za subsidiarno zaščito, ne pa tudi z vidika pogojev za status begunca. To pomeni, da so v tem postopku relevantne samo tiste zatrjevane posledice dejstev, da je bil tožnik kot pripadnik Hazarov žrtev posilstva, za katere je mogoče reči, da bi tožniku ob vrnitvi onemogočile organizacijo življenja v smislu zagotovitve osnovne varnosti ter minimalnih pogojev za preživetje.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni upoštevala dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja in je zaradi tega nepravilno uporabila določilo 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu povzema razne podatke iz številnih relevantnih informacij o stanju v izvorni državi, vendar pa je dokazno oceno oprla na dejstvo, da se v štirih mesecih zgodi 12 varnostnih incidentov oziroma da številka 3000 civilnih žrtev na leto v državi, ki ima od 23 do 30 milijonov ljudi, kaže na to, da je ogroženost prebivalstva precej nizka. Ta matematični izračun ni v mednarodni praksi uveljavljeni dejavnik za oceno stopnje splošnega nasilja, kajti ob uporabi tega kriterija bi se lahko število mrtvih in ranjenih civilistov še vedno zelo povečevalo skozi določeno časovno obdobje, pa primerjava med številom žrtev in celotnega števila prebivalstva ne bi vodila do ugotovitve o zadostni stopnji splošnega nasilja, pri čemer niti ni jasno, katero matematično razmerje tožena stranka šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja za uporabo subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-295/2009/60 (1312-14) z dne 3. 1. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite vlagatelja, ki trdi, da je A.A., roj. … 9. 1994 v kraju Mirak, Islamska republika Afganistan, zavrne. V obrazložitvi akta tožena stranka ugotavlja, da je bil z odločbo z dne 21. 10. 2011 tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je odločba z dnem vročitve 25. 10. 2011 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. Odločba je postala pravnomočna 9. 11. 2011. V dvomu je bilo sprejeto, da je njegov rojstni datum ... 9.1994 in posledično, da je bil ob izdaji takratne odločbe mladoleten. Nadalje iz obrazložitve prvotne odločbe izhaja, da splošna verodostojnost vlagatelja v postopku priznanja mednarodne zaščite ni bila ugotovljena, kljub temu pa je bilo v dvomu sprejeto, da je bil vlagatelj posiljen. Ugotovljeno je bilo, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Vendar je bilo ugotovljeno, da bi bila pot iz Kabula do vlagateljevega domačega kraja ob upoštevanju njegove mladoletnosti preveč tvegana ter da bi bil vlagatelj, če bi bil prepuščen samemu sebi v Kabulu, kot mladoletnik izpostavljen takšnim ravnanjem, ki so zadostovala za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite v smislu druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V skladu s prvim odstavkom 106. člena ZMZ je bil z vlagateljem 4. 12. 2012 opravljen osebni razgovor. Med drugim je povedal, da Hazari v očeh Talibanov in drugih niso muslimani. Dodal je, da so vozniki transportnih sredstev večinoma paštunske narodnosti. Ne moreš jim zaupati, ali te bodo resnično pripeljali do cilja, ali pa te bodo na poti oropali in pustili na cesti. Ti vozniki so lahko (obstaja možnost) pripadniki Talibanov. Kot primer je povedal, da v družinah Paštunov, kjer je pet do šest bratov, sta dva pripadnika Talibanov. Obstaja verjetnost, da jih na poti ujamejo, ulovijo in obglavijo. Uradna oseba je nato vlagatelju predočila, da mu je, ko je odšel iz Afganistana, pot uredil paštunski tihotapec, kar je sam navedel ter takrat tudi dejal, da ti ljudje dobro organizirajo pot in se znajo izogniti nevarnostim. Vlagatelj je dejal, da je res, da so ti Paštuni lahko Talibani, lahko so teroristi. Takrat mu je stric urejal pot in organiziral je njegov odhod. Vlagatelj je na vprašanje, ali ima kaj stikov s sorodniki v Afganistanu, odgovoril nikalno in ko je bil vprašan, kako to, da ne, je dejal, da je povezava z njegovimi kraji - vasmi zaradi odročnosti slaba. Za mobilne telefone ni signala, ni elektrike za računalnike. In ko je bil vprašan, ali ima kakšne stike s svojim stricem na Švedskem, je odgovoril pritrdilno in dodal, da občasno kontaktira z njim. Nadalje je bil vlagatelj vprašan, ali ima ta stric kakšne stike z njegovimi domačimi v Afganistanu, na kar je odgovoril, da je problem isti. Kakor on ne more kontaktirati z njimi, ima verjetno stric iste probleme. Misli, da on lahko preko svojih prijateljev in znancev dobi neke informacije o njih. Stric je izvedel, da so se njegovi pred šestimi meseci odselili iz njegovega kraja in ne ve, kam so šli. Vlagatelj je bil nadalje pozvan, da pove vse, kar mu je stric v zadnjem letu povedal glede družine in dejal je, da mu je stric rekel, da so se odselili neznano kam, ali v Afganistanu ali izven Afganistana. Ko je bil vprašan, ali je to vse, je odgovoril pritrdilno. Nadalje je bil vlagatelj vprašan, ali vidi kakšne ovire zato, da bi odšel v Kabul, torej, ali so v Kabulu kakršnekoli težave, da zaradi njih tam ne bi mogel živeti - na primer varnostne. Odgovoril je pritrdilno in dodal, da je problemov veliko, ker tam nima nobenega. Tisti dogodek, ki se mu je zgodil v njegovi vasi (posilstvo), bil je izgnan iz vasi in opozorili so ga, da se ne sme vrniti nazaj v svoj kraj. Njihov kraj je bolj religiozen, ljudje so verni, njegovo ime je oblateno. Grozili so mu, da če se bo vrnil, ga bodo kamenjali. Ko je bil vlagatelj vprašan, kdo mu je grozil, je odgovoril, da sosedje in tisti, ki so vedeli za ta dogodek. Njegova družina zaradi tega ni zadovoljna z njim in njega ne prizna za svojega otroka in pravijo, da se ne sme vrniti nazaj. Rekli so mu, da so prekinili vse vezi z njim in nočejo imeti opravka z njim, ker je oblatil njihovo čast. Vzrok njihove preselitve je tudi to, da so jim sosedje grozili, da morajo oditi iz tega kraja. Uradna oseba je nato vlagatelju predočila, da ga je prej vprašala, kaj vse mu je stric povedal glede njegove družine in da ni omenil nič od tega, nakar je bil pozvan k pojasnilu. Vlagatelj je dejal, da se ni spomnil vsega naenkrat povedati, kasneje pa se je spomnil in je povedal. Vlagatelj je dejal, da se je nekaj družin iz tega kraja, ki ve za ta dogodek, odselilo. Ena od teh družin, ki je v kontaktu z njegovim stricem na Švedskem, živi v Kabulu. Kabul je razdeljen na nekaj področij. Na enem področju živijo Hazari, enem Paštuni, enem Tadžiki, enem Uzbeki. Tam, kjer živijo njegovi znanci, je majhno področje in zna biti, da oni vsi vedo za ta dogodek. Prepričan je, da se je o tem dogodku razvedelo in da ne želijo, da bi on (vlagatelj) živel z njimi. Oni so Hazari in v Kabulu niso dobrodošli, nočejo jih imeti v Kabulu. Povsod so problemi, povsod so spori med etničnimi skupinami in ne bi mogel živeti tam. Uradna oseba je nato vlagatelju predočila, da v postopku priznanja mednarodne zaščite ni opisal tako hudih posledic zaradi posilstva. Dejal je le, da je bil osramočen, ni pa dejal, da bi ga zaradi tega kamenjali, ali da bi imel kakšne druge probleme s sovaščani. Vlagatelj je bil pozvan k pojasnilu in dejal je, da takrat posledice niso bile predvidljive v tem smislu, da ga je družina odmaknila, da je šel ven. Vendar je vedel, da se bo domače sodišče (krajanov) sestalo in odločalo o njemu. Zato je tudi njegova družina toliko časa prenašala ta šikaniranja in nadlegovanja in šele pol leta nazaj so se odselili od tam. Predvideva, da ti (sosedi) znanci, ki so se preselili v Kabul in kot je že prej rekel, se je tam razvedelo za ta dogodek, lahko sami spet sestavijo vaško (skupnost) sodišče in o njem ponovno odločajo.

Vlagatelj je dejal, da ima vsaka majhna skupnost oziroma vas svojo skupnost, ki jo običajno vodi starejša oseba, ki jo imenujejo bela brada. Ta oseba proceduralno vodi vaško sodišče. Na vprašanje, ali to pomeni, da to sodišče kaznuje storilca ali tudi žrtev, je vlagatelj odgovoril, da seveda v primeru, če sta oba, storilec in žrtev znana, se kaznuje oba, sicer samo žrtev, če storilec ni znan, ali ni najden. Storilca sicer iščejo in če ga najdejo, ga bodo kaznovali. V njihovi regiji, kjer so bolj religiozni, je posilstvo oziroma homoseksualni odnos zavržen (nesprejemljiv) in oba sta preganjana, dokler se ne dokaže, ali je šlo za homoseksualni odnos ali pa posilstvo. V njegovem primeru je šlo za posilstvo. Ko je bil vprašan, ali ve, kaj so takrat, ko se je sestalo domače sodišče, razsodili, je odgovoril, da so seveda odločili proti njemu. In celo odločili so, da se mora družina odseliti od tam. Pooblaščenka vlagatelja je nato dejala, da jo zanima, kdaj je izvedel, kako hude so lahko posledice zaradi posilstva in vlagatelj je odgovoril, da so povsod pri njih taka pravila, on osebno pa je preko strica izvedel za posledice.

Pooblaščenka vlagatelja je nato v spis predložila informacije o izvorni državi na 32-tih straneh. Vlagatelju so bile z dopisom št. 2142-295/2009146 (1312-14) s 15. 4. 2013, z možnostjo, da poda svoje komentarje, posredovane informacije o izvorni državi. Pristojni organ je 23. 4. 2013 prejel odgovor vlagatelja, ki vsebuje tudi različne odlomke iz informacij o vlagateljevi izvorni državi.

Tožena stranka omenja sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 851/2013-8 s 4. 7. 2013 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013. Po stališčih v teh sodbah so relevantni razlogi, ki jih je vlagatelj uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je že bila priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tudi navedlo, da je stališče tožene stranke (torej pristojnega organa) v izpodbijani odločbi, da posilstvo tožnika ni razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, nima opore v določbi 106. člena ZMZ. Nadalje je v sodbi še navedeno, da je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, saj je v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite za relevantne štela zgolj razloge, na podlagi katerih je prosilcu priznala subsidiarno zaščito, ne pa vseh razlogov, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Pristojni organ je z dopisom vlagatelju posredoval informacije o izvorni državi, upoštevane v tej odločbi, z možnostjo, da poda svoje komentarje. Vlagatelj je pristojnemu organu po pooblaščenki posredoval 17 strani dolg komentar, ki vsebuje večje število različnih odlomkov informacij o izvorni državi.

Z odločbo z dne 21.10.2011 je bila vlagatelju priznana subsidiarna oblika zaščite, čeprav je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost, je pa kljub temu pristojni organ sprejel za resnično, da je bil vlagatelj posiljen. Vendar ta dogodek ni botroval priznanju subsisidiarne oblike zaščite, saj je pristojni organ ugotovil, da so utemeljeni razlogi za prepričanje, da se to ne bo ponovilo ter da posledice, da se je za ta dogodek razvedelo po vasi, niso takšne narave, da bi predstavljale preganjanje ali resno škodo. Pristojni organ tovrstne vlagateljeve navedbe tako v luči njegovih navedb v postopku priznanja mednarodne zaščite, načina, kako jih je podal na osebnem razgovoru v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite in zaradi precejšnje časovne oddaljenosti dogodka, ocenjuje kot neverodostojne.

Vlagatelj, ko je bil pozvan, da pove vse, kar mu je njegov stric v zadnjem letu povedal glede njegove družine v Afganistanu, ni navedel nič v zvezi s tem, da je njegova družina imela težave zaradi tega, ker je bil posiljen. Dejal je le, da mu je stric rekel, da so se odselili neznano kam, v Afganistanu ali izven Afganistana in celo izrecno je bil vprašan, ali je to vse, na kar je odgovoril pritrdilno. Šele naknadno, ko mu je bilo postavljeno drugo vprašanje, pa je vlagatelj začel razlagati, da je bil zaradi posilstva izgnan iz vasi, da so ga opozorili, da se ne sme vrniti nazaj v svoj kraj, da je njegovo ime oblateno ter da so mu grozili, da ga bodo kamenjali, če se bo vrnil. Na vprašanje, kdaj so mu to rekli in kdo mu je to rekel, je vlagatelj dejal, da preko strica dobiva ta poročila in izvedel je, da je vzrok njihove preselitve tudi to, da so jim sosedje grozili, da morajo oditi iz tega kraja. Uradna oseba je nato vlagatelju predočila, da ga je prej vprašala, kaj vse mu je stric povedal glede njegove družine in da ni omenil nič od tega, na kar je bil pozvan k pojasnilu. Vlagatelj je dejal, da se ni spomnil vsega na enkrat povedati, sedaj se je spomnil in je povedal. Pristojni organ ocenjuje, da to vlagateljevo pojasnilo ni prepričljivo. V kolikor bi bile njegove navedbe resnične, bi se zagotovo spomnil to omeniti, če že ne sam od sebe, vsaj takrat, ko je bil pozvan, da pove vse, kar mu je stric v zadnjem letu povedal glede njegove družine v Afganistanu. In gotovo ne bi pozabil povedati tega, kar je zanj tako pomembno.

V postopku priznanja mednarodne zaščite je namreč vlagatelj kot posledico, da se je po njegovi domači vasi izvedelo, da je bil posiljen, navedel osramočenost oziroma izgubo časti. Ljudje so ga zasmehovali in se iz njega norčevali. Nadalje je še navedel, da je bila prizadeta čast njegove družine, predvsem pa njegova. Dejal je tudi, da je možnost ponovitve tega dogodka velika in če bi se ponovilo, bi se ga njegova družina zaradi časti odrekla. Navedel je, da bi se kljub posilstvu lahko poročil ter da to, da je bil posiljen, ne pomeni, da mora zapustiti islamsko vero, prekiniti branje korana ali izvajanje molitev. Na izrecno vprašanje, kakšne posledice razen zasmehovanja ima lahko izguba časti družine, kako se to kaže zraven zasmehovanja, je vlagatelj odgovoril, da nič, samo zasmehovanje. Kot že zgoraj navedeno, pa vlagatelj v tem konkretnem postopku navaja, da je bil zaradi posilstva izgnan iz vasi, da se ne sme vrniti v svoj kraj ter da so mu grozili, da ga bodo kamenjali, če se bo vrnil. Ko je uradna oseba na osebnem razgovoru vlagatelju predočila, da v postopku priznanja mednarodne zaščite ni opisal tako hudih posledic zaradi posilstva in ga pozvala k pojasnilu, je dejal, da takrat posledice niso bile predvidljive v tem smislu, da ga je družina odmaknila, da je šel ven. Vendar je vedel, da se bo domače sodišče (krajanov) sestalo in odločalo o njemu. Takrat ni vedel, kako se bo odvijalo, kaj se bo zgodilo. Zato je tudi njegova družina toliko časa prenašala ta šikaniranja in nadlegovanja in šele pol leta nazaj so se odselili od tam.

Pristojni organ ocenjuje, da pojasnilo vlagatelja, zakaj v postopku priznanja mednarodne zaščite ni navedel tako hudih posledic posilstva, kot jih navaja v tem postopku, ni sprejemljivo. K tej izjavi je namreč dodal, da posledice niso bile predvidljive, ker ga je družina poslala vstran, dejal pa je tudi, da je vedel, da se bo domače sodišče sestalo. Vlagatelj pa v postopku mednarodne zaščite ni navedel, da se bo vaško sodišče sestalo in določilo kazen, nasprotno, kot edino posledico je navedel izgubo časti družine, kar pa bi se naj manifestiralo samo v zasmehovanju. Niti približno ni omenil zasedanja vaškega sodišča, čeprav v sedanjem postopku trdi, da je vedel, da se bo domače sodišče sestalo. Prav tako je bil vlagatelj v postopku priznanja mednarodne zaščite vprašan, če se bo kljub temu dogodku lahko poročil, na kar je odgovoril pritrdilno. Sedaj, v tem postopku, pa trdi, da se okolica zaradi dogodka ne želi poročati z njegovo družino. In do tako različnih, pravzaprav diametralno nasprotnih izjav je prišlo kljub temu, da je vlagatelj na osebnem razgovoru v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite dejal, da so glede posledic zaradi posilstva povsod pri njih enaka pravila.

Vse njegove izjave v zvezi s posledicami posilstva so še toliko bolj neprepričljive zato, ker je že takrat, ko je vlagatelj v postopku priznanja mednarodne zaščite imel osebni razgovor, minilo skoraj dve leti od trenutka, ko je zapustil izvorno državo. In dve leti je tako dolga doba, da bi družbene posledice že morale nastopiti in pričakovati bi bilo, da bodo s potekom časa vedno manjše oziroma bo dogodek tonil v pozabo. Ni verjetno, da bi sam dogodek in njegovo sankcioniranje s potekom časa pridobivalo na pomenu.

Prav tako so precej neprepričljive vlagateljeve navedbe, iz katerih izhaja, da mu je znano, da se je nekaj družin iz njegove vasi preselilo v Kabul, medtem ko mu ni znano, kam se je preselila njegova družina.

Informacij o izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče neposredno aplicirati na konkretni primer, je zelo malo oziroma jih praktično ni. Veliko je sicer informacij o različnih spolnih zlorabah v Afganistanu, tudi o spolnih zlorabah otrok, vendar pa le redke govorijo o tipičnem posilstvu s strani neznanih oseb, ki ga predstavlja vlagateljev primer. Mnogo več je informacij o dogovorjenih porokah mladoletnih deklet in o praksi "bacha bazi", plešočih dečkih, ki jih velikokrat tudi spolno zlorabljajo. Vendar pa za konkretni primer niso toliko pomembne informacije o posilstvih na sploh ali posilstvih moških v Afganistanu, saj je pristojni organ v postopku priznanja mednarodne zaščite sprejel, da je bil vlagatelj posiljen in nima razloga za odstopanje od te ocene.

Pristojni organ je tako le stežka našel tri poročila, ki so v določenih delih pomembna za presojo verodostojnosti vlagateljevih izjav. Poročilo z naslovom Običajno pravo v Afganistanu, Poročilo Mednarodne pravne fundacije, izdano septembra 2004. Glede dejanskega posilstva je v isti točki z naslovom “Prešuštvo” navedeno, da je alternativa telesno kaznovanje. Navedeno je, da je v enem primeru jirga žensko obsodila na 60 udarcev z bičem, moškega pa so kamenjali do smrti. Sklepati gre, da je bil v tem primeru moški posiljevalec, ženska pa je bila posiljena. Nadalje je pristojni organ preučil Nacionalno preiskavo o posilstvih in umorih iz časti v Afganistanu: povzetek poročila, kjer ni mogoče zaslediti datuma nastanka, vendar je glede na to, da se preiskava nanaša na obdobje od začetka 1390 do konca enega meseca v letu 1392, mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da je to poročilo nastalo v letu 2013. Leto 1392 namreč po gregorijanskem koledarju predstavlja konec leta 2012 ali leto 2013. V povzetku poročila je med drugim navedeno, da so v obdobju preiskave zabeležili 243 umorov iz časti in 163 spolnih napadov. Navedeno je tudi, da so po zapovedih tradicionalnih in kulturnih pravil ženske in dekleta, ki so bile žrtev spolnih napadov, sramota za svojo družino in pleme in njihova nadaljnja vključenost v skupnost je lahko razlog za nadaljnjo sramoto in škandal. Zato se z umorom takšne ženske lahko opere čast in izniči ponižanje skupnosti. Raziskave kažejo, da v mnogih primerih sodna oblast in organi pregona v Afganistanu žrtve spolnih napadov obravnavajo kot zločince in jih obsojajo, kar je pogosto v večini provinc te države. Nadalje je v povzetku poročila še navedeno, da so družbeni običaji in navade zelo strogi in neusmiljeni do žensk, moški pa zaradi svojega nadrejenega položaja niso podvrženi tako strogi obravnavi. Zaradi zgoraj omenjenih primerov so moški le redko usmrčeni. Nadalje je navedeno, da je bilo skoraj 91 odstotkov spolnih napadov in umorov iz časti, zabeleženih v tej preiskavi, prenesenih na sodne organe in organe pregona, pa tudi druge državne organe. V izdaji Unicefa iz oktobra 2008 z naslovom “Pravica za otroke v Afganistanu; dvojne žrtve: odnos do zlorabe in izkoriščanja otrok v sodnem sistemu", je navedeno, da so številni otroci v Afganistanu žrtve sodnega sistema za mladoletnike - ti otroci, žrtve spolnih zlorab, prisilnih porok ali porok mladoletnih oseb, so žrtve sodnega sistema, saj jim sodijo, kot da so storili kaznivo dejanje.

V splošnem velja prepričanje, da šura oziroma jirga (obliki vaškega sveta) omogočata hitro odločanje pri reševanju sporov, njihove odločitve pa udeleženci spoštujejo. Iz informacij resnično izhaja, da so žrtve spolnih zlorab pogosto obravnavane kot zločinci in da se pogosto srečujejo s hudo stigmatizacijo, vendar pa podrobnejši pregled informacij kaže, da tega ni mogoče posploševati, saj je marsikaj odvisno tudi od spola osebe in regije, iz katere prihaja. Iz informacij izhaja, da so Hazari mnenja, da bi morala primere prešuštev reševati sodišča. Tekst sicer govori o prešuštvih, vendar so pod istim naslovom omenjena tudi posilstva, iz česar gre sklepati, da navedeno velja za oboje. To seveda nujno ne pomeni, da vedno ali celo pogosto takšne primere dejansko obravnavajo sodišča, očitno pa težijo k temu. Če k temu še dodamo, da iz zgoraj omenjene raziskave o umorih iz časti in spolnih napadih izhaja, da je kar 91 odstotkov v raziskavi preučenih primerov bilo prenesenih na sodne organe in organe pregona, potem je mogoče reči, da je bolj verjetno, da bi prosilčev primer, v kolikor bi prišlo do njegove obravnave, obravnavalo sodišče v pravem pomenu besede in ne neformalno vaško razsodišče. V informacijah tudi ni mogoče najti opore za prosilčevo navedbo, da bi lahko ljudje, ki so se iz njegovega domačega kraja preselili v Kabul, v primeru, da bi ga srečali, ponovno ustanovili vaško sodišče in mu sodili. Pregovor, ki ga imajo Hazari v provinci Ghazni, pravi, da je mogoče imeti drugo sojenje po prvem, vendar ni mogoče imeti drugega zbora po prvem. To je mogoče razumeti na način, da se v primeru, ko odloča vaško sodišče, o primeru odloča samo enkrat in ponovno odločanje ni mogoče. Moški zaradi svojega nadrejenega položaja niso podvrženi tako strogi obravnavi in izrecno je navedeno, da so moški zaradi v preiskavi omenjenih primerov, le redko usmrčeni. V luči teh informacij so vlagateljeve navedbe, da mu ob vrnitvi v domači kraj grozi kamenjanje, malo verjetne. V zgoraj povzetih informacijah je mogoče tudi zaslediti, da v splošnem velja prepričanje, da sojenje v obliki vaškega sveta omogoča hitro odločanje. Vlagateljeve trditve pa so v nasprotju s tem, saj je iz njegovih izjav mogoče zaključiti, da je do sojenja vaškega sodišča prišlo šele približno slaba tri leta po tem, ko se je posilstvo zgodilo.

Te ocene pristojnega organa ne morejo spremeniti komentarji vlagatelja na posredovane informacije in odlomki informacij o izvorni državi, ki jih je v postopku predložil. V informacijah, ki jih je vlagatelj predložil 4. 12. 2012, so odlomki iz Poročila Generalnega sekretarja o otrocih v oboroženem spopadu, ki je bilo izdano 3. 2. 2011, vendar v teh odlomkih ni mogoče zaslediti kakšnih trditev, ki bi podpirale prosilčeve navedbe. Prav nasprotno, v poročilu je celo navedeno, da so leta 2009 v okrožju Qarabagh, to pa je okrožje, iz katerega prihaja vlagatelj, aretirali policiste s kontrolne točke na avtocesti Kabul - Kandahar, ker so ugrabili 12-letnega dečka in ga prisilili k plesu. Ta navedba govori bolj v prid temu, kar izhaja iz informacij, ki jih je pridobil pristojni organ, in sicer, da je bolj verjetno, da takšne primere obravnavajo sodni organi. Naslednji odlomek, ki ga je predložil vlagatelj, govori izključno o praksi »bacha bazie“, kar pa je za konkretni primer nerelevantno, saj je v vlagateljevem primeru šlo za tipično posilstvo in ne za to, da bi bil zlorabljen za namene plesanja in spolnih uslug. Odlomek za konkretni primer ni relevanten, saj ne nudi nobenih informacij, ki bi lahko vplivale na oceno pristojnega organa, torej o družbenih posledicah posilstva, njegovi obravnavi pred sodnimi organi in ali bi te posledice lahko nastopile s takšnim časovnim zamikom, kot navaja vlagatelj. Odlomka pod 18. in 19. točko dopisa, ki ga je predložil vlagatelj, govorita predvsem o čustvenih posledicah spolne zlorabe, kar za konkretni primer ni relevantno.

Odlomek pod 21. točko govori o tem, da so številni otroci, ki so bili spolno zlorabljeni, nato še žrtve pravosodnega sistema. Pravne in družbene posledice za moške večinoma niso tako hude. Upoštevajoč, da so vlagateljeve izjave že same po sebi neprepričljive in v nasprotju s tem, kar je navedel v postopku priznanja mednarodne zaščite, ta odlomek ne more vplivati na oceno pristojnega organa. Gre za odlomek iz poročila, ki govori nasploh o moških žrtvah posilstva v oboroženem spopadu, torej ne gre za poročilo, ki bi bilo osredotočeno na Afganistan. K temu pa pristojni organ ponovno dodaja, da vlagatelj ni nikoli izjavil, da je zaradi posilstva moral iskati strokovno pomoč, kaj šele, da bi imel kakšne samomorilne težnje, kakor je tudi potrebno poudariti, da sama travma zaradi določenega dogodka nikakor avtomatično ne vodi do priznanja statusa mednarodne zaščite ali njegovega podaljšanja. Podobno tudi odlomek pod točko 1. 4 govori na splošno o moških žrtvah spolnega nasilja v spopadu, v zvezi z Afganistanom pa je omenjena le praksa bacha bazi, kar pa se bistveno razlikuje od vlagateljevega primera. Odlomek pod točko 1. 5 govori o tem, da tudi fantje niso imuni za spolne zlorabe pripadnikov Afganistanske lokalne policije in da imajo storilci velike možnosti, da se bodo izognili sankcijam. Tudi ta odlomek ni relevanten za konkreten primer. Pristojni organ ne oporeka, da je bil vlagatelj posiljen, vendar so za presojo v konkretnem primeru pomembne posledice, ki bodo na strani vlagatelja nastopile zaradi tega dogodka.

Za presojo, ali je vlagatelj upravičen do podaljšanja subsidiarne oblike zaščite, sta pomembni še dve okoliščini, in sicer vlagateljeva starost ter varnost poti med Kabulom in njegovim domačim krajem.

Kljub dejstvu, da vlagatelj svoje istovetnosti ni izkazal, pa za pristojni organ ni sporno, da je vlagatelj v času bivanja v Republiki Sloveniji postal polnoleten, čemur tudi sam ni oporekal, ampak je dejal, da je res, da ni več mladoleten. Datum rojstva (... 9. 1994), ki ga je vlagatelj navedel v postopku priznanja mednarodne zaščite, je bil do dokaza o nasprotnem sprejet kot njegov datum rojstva in glede na ta datum je vlagatelj v času izdaje te odločbe star 19 let, torej polnoleten.

Pristojni organ je z namenom preučitve varnosti poti iz Kabula do vlagateljevega domačega kraja, kakor tudi z namenom preučitve varnostne situacije v domači provinci vlagatelja, pridobil in preučil informacije o izvorni državi. Ker je malo informacij, ki bi se neposredno nanašale na to problematiko, je pristojni organ preučil tudi bolj splošne informacije o stanju v Afganistanu in domači provinci vlagatelja.

Polletno poročilo za leto 2013, Varstvo civilistov v oboroženem spopadu", izdano s strani UNAM-e, in sicer julija 2013, navaja, da je zaradi vedno več mrtvih in ranjenih otrok, žensk ter moških prišlo do 23 % porasta števila izgub med civilisti v prvih šestih mesecih 2013 v primerjavi z enakim obdobjem leta 2012. UNAMA je zabeležila 1319 mrtvih civilistov in 2533 poškodovanih (3852 izgub) od januarja do junija 2013, kar je 14 % porast števila mrtvih, 28 % več ranjenih in 23 % več v skupnem številu leta 2012. UNAMA je 74 % mrtvih in poškodovanih civilistov pripisala AGE-jem, 9 % pa kopenskim spopadom med provladnimi enotami in AGE-ji. Preostalih 4 % ni mogla pripisati nikomur, ker je razlog zlasti odvrženo strelivo, ostanek vojne. Medtem ko so za večino mrtvih civilistov krivi IET-ji protivladnih sil, podobno kot v prejšnjih obdobjih, je bil drugi glavni vzrok smrtim ter poškodbam vedno hujši boj na terenu med AGE-ji in afganistanskimi varnostnimi enotami, kar pomeni nov trend v prvi polovici 2013 in vedno večjo nevarnost za civiliste.

Tožena stranka podaja tudi nekaj podatkov glede improviziranih eksplozivnih teles in o naklepnimi umorih in napadih na civiliste zaradi njihove zaposlitve, domnevne zveze z vlado ali podpore vladi oziroma varnostnim organom. Talibani so velikokrat prevzeli odgovornost za te umore na svojih spletnih straneh. Tožena stranka nato podaja podatke v zvezi z grožnjami, ustrahovanjem in nadlegovanjem civilistov s strani AGE-jev. V prvem polletju 2013 je zaznati porast v zastraševanju ter nadlegovanju civilistov kar 105% v primerjavi z istim obdobjem leta 2012. Gre za razpošiljanje grozilnih "nočnih pisem", izsiljevanje denarja, pretepanje in protizakonito nadlegovanie na kontrolnih točkah, grozilna SMS sporočila in uničevanje zasebne ter javne lastnine. Ta dejanja so bila na splošno naperjena proti določenim posameznikom, tudi vladnim uradnikom in zaposlenim, osebam povezanim z ANSF-jem, plemenskim starešinam, verskim voditeljem, zdravstvenim delavcem, zaposlenim v šolstvu in proti humanitarnim delavcem.

Nato tožena stranka obravnava poročilo o napredku glede varnosti in stabilnosti v Afganistanu, izdanem novembra 2013 s strani Ministrstva za obrambo Združenih držav Amerike. Tabela 3 prikazuje 10 najbolj nasilnih okrajev v državi in iz nje je razvidno, da se ti okraji nahajajo v provincah Helmand, Kandahar, Wardak, Logar in Kunar.

Četrtletno poročilo, 1. četrtletje 2013, 1. januar 2013 - 31. marec 2013, izdano s strani organizacije ANSO, navaja, da so napadi skupine AOG v tem četrtletju strmo povečali za kar 47 % glede na enako obdobje lani, tudi skupno število incidentov je za 30 % preseglo številke iz leta 2010. Ocenjujejo, da se bo trenutni trend povečevanja ohranil skozi celotno sezono in da bo leto 2013 verjetno drugo najbolj nasilno leto po letu 2011. Tisto, kar se kaže v letošnji akciji skupine AOG, pa je namerno preusmerjanje napadov z IMF-jem na afganistanske cilje, saj spor dobiva vse bolj notranji značaj. To četrtletje so bile obmejne province na jugu, vzhodu in zahodu vodilne po izbruhu nasilja po celotni državi. Na vzhodu je na območju Nangaharja (+81 %) ln Laghmana (250 %) stanje doseglo 'stopnjo porasta' več kot 100 napadov v 1. četrtletju lanskega leta, kar kaže tako na ustaljeni značaj te fronte kot tudi uspeh C.C. pri konsolidiranju svojega na novo osvojenega območja severno od svojega območja obvladovanja.

Štiri province so imele v povprečju 72- odstotno stopnjo rasti v 1. četrtletju 2012, vse pa so tudi presegle številke iz enakega obdobja v 2011 - ki je bilo najbolj nasilno leto v državi doslej. Na severu je Kunduz edina provinca, ki je označena kot 'deloma nevarna' zaradi velikega števila ofenzivnih operacij (zlasti letalskih napadov), vse številnejših napadov AOG-jev ter izvajanja sile s strani lokalnih milic, ki pogosto izvajajo operacije z minimalnim nadzorom kakršnihkoli priznanih oblasti. Iz preglednice v istem poročilu izhaja, da se je v provinci Ghazni število incidentov, ki so jih povzročili uporniki, povečalo za 100 % (s 96 na 192) v primerjavi z enakim obdobjem leta 2012. Tožena stranka obravnava tudi najnovejše UNHCR-jeve smernice v zvezi z varnostnimi incidenti, ki navajajo, da je v letu 2012 ANSO zabeležil 19.769 incidentov. 12 provinc z največjim številom incidentov v letu 2012 (več kot 640 incidentov) so: Helmand, Kandahar in Uruzgan (južna regija), Ghazni, Paktika in Khost (jugovzhodna regija), Nangarhar in Kunar (vzhodna regija), Herat in Farah (zahodna regija) in Kabul ter Wardak (centralna regija). ANSO je pripomnil, da so se južna, jugovzhodna in vzhodna regija združile v vse bolj strnjeno bojno ozemlje. V provincah Kandahar, Kunar, Nangarhar, Logar in Wardak se je močno povečala raven varnostnih incidentov v primerjavi z letom 2011. Sestavek, objavljen 13.7.2013 s strani organizacije, „Afghanistan Analysts Network“, z naslovom Cesta v Ghazni: Bombe, bitke in blokade, navaja, da takoj, ko zapustite Kabul, kakih 30 milj izven mesta, cesta v Ghazni počasi začenja kazati pravo sliko bojišča. Vozite se mimo srditih bitk, bombnih eksplozij, gorečih naftnih cistern, oboroženih afganistanskih vojakov in ameriških vojaških konvojev, ki so na videz sovražni do vsega afganistanskega. Nekateri vozniki so se že tako navadili na stalno nasilje, da nadaljujejo z vožnjo sredi navzkrižnega ognja in se niti ne ustavijo, da bi počakali na konec obračuna. B.B. iz MN je povedal o svoji poti po tej nevarni cesti, ki povezuje Kabul in Ghazni. Cesta, ki vodi v Ghazni, del avtoceste 1, je glavna prometnica, ki povezuje Kabul in Kandahar in predstavlja pomembno transportno traso za mednarodne vojaške sile. Cesta povezuje dve glavni ameriški oporišči v Bagramu in Kandaharju in se je je od leta 2007 prijel vzdevek »avtocesta v pekel". Za pogoste popotnike je stopnja in obseg nasilja na tej cesti pokazatelj splošnih varnostnih razmer v celotnem Afganistanu.

Letošnje leto je bilo med najhujšimi, pravijo. »Znova prihaja do povečanja eksplozij improviziranih eksplozivnih teles, sredstev, naftnih cistern, na cesti pa so vsakodnevne blokade ameriških vojaških sil. Danes je tako, kot pred dvema ali tremi leti [2010/2011], včasih pa še huje,« mu je povedal eden izmed sopotnikov, študent, v skupnem kombi taksiju, ki jih je vse prevažal v Ghazni.

Vsakič, ko je v pretekli pomladi potoval tod, je videl po zraku leteti kose asfalta po eksplozijah nagaznih improviziranih eksplozivnih teles, ki so bila namenjena uničevanju ameriških vojakov. Videl je goreče tovornjake in strelske napade na mimoidoča vozila; večina teh se je zgodila na delu ceste, ki vodi skozi provinco Wardak. Za večino potnikov srečevanje s takšnimi prizori nasilja pomeni večurno zamudo pri prihodu na cilj. Ker nikoli ne ve, kdaj bo zares prispel v Ghazni, je čas za svoje sestanke dogovoril čim bolj ohlapno. Pot od Kabula do Ghaznija pravzaprav niti ni tako dolga, samo kakšnih 140 kilometrov, in včasih je pot trajala samo dve do tri ure. Določeni incidenti skoraj nikoli ne pridejo v poročila ISAF-a in v medije. Obvozne poti na cesti med Kabulom in Ghaznijem niso vedno na voljo - ali pa niso dovolj varne. V zadnjih dneh se je pogovarjal z več popotniki, ki potujejo v Ghazni in iz njega. Pripovedovali so mu zgodbe o celih kolonah gorečih tovornjakov, ki prevažajo gorivo ter o cestnih spopadih med afganistanskimi vojaki in Talibi. Ta cesta ima vse značilnosti pravega bojišča. Asfaltna podlaga je raztopljena zaradi gorečih razbitin tovornjakov, ki ležijo ob cesti, tulci nabojev se bleščijo na soncu in kraterji, ki jih ustvarijo improvizirana eksplozivna telesa, kazijo cestišče. Članek z naslovom “Pohvale za ALP in njeno vlogo pri zagotavljanju varnosti v Ghazniju”, izdan 24. junija 2013, navaja, da so prebivalci Ghaznija v ponedeljek povedali, da so se varnostne razmere izboljšale po prihodu afganistanske lokalne policije (ALP) v različne dele te južne province.“Po prihodu lokalne policije v naše okrožje se počutimo bolj varne,” je povedal prebivalec okrožja Maqur. Sekretar provincialnega sveta Č.Č. je potrdil, da so pripadniki ALP-ja z mnogih območij pregnali Talibane. Zato so se lahko ljudje prosto gibali po celotnem ozemlju Ghaznija.

Poročilo Ministrstva za zunanje zadeve in trgovino Avstralije z naslovom DFAT poročilo - Podatki o izvorni državi, Afganistan, izdano 31. julija 2013 v zvezi z drugimi centri hazarskega prebivalstva navaja, da so na začetku meseca julija 2013 glavni okraji Hazarov v provinci Ghazni (Nawur, Malistan in Jaghori) doživeli sorazmerno manj nasilja. Varnostne razmere v skrajno zahodnem okraju (kjer tudi prevladujejo Hazari) Ajristan so se zaostrile. Vsi vzhodni okraji province Ghazni, kjer prevladujejo Paštuni, so skrajno nestabilni in negotovi. Na mnogih območjih Talibani in drugi uporniki nadaljujejo z operacijami. Vse narodnostne skupine so ogrožene zaradi tega nasilja. Bamiyan je provinca z malo nasilja. Dva skrajno vzhodna okraja (Bamiyan-kraj glavnega mesta province-in Shibar) sta bolj nevarna kot preostanek province, čeprav je tam še vedno manj nasilja kot v drugih predelih države.

V poročilu z naslovom “Afganistan: podatki o izvorni državi”, izdanem 15. februarja 2013 s strani Ministrstva za notranje zadeve združenega kraljestva, Agencije za meje, je v zvezi s svobodo gibanja navedeno, da Ministrstvo za zunanje zadeve ZDA (USOS) v Poročilu o praksi na področju človekovih pravic v državah za leto 2011, Afganistan, 24. maj 2012 (USSD Poročilo 2011), ugotavlja, da zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, potovanje v tujino, izseljevanje in repatriacijo (vrnitev v domovino), toda vlada včasih omejuje državljanom svobodo gibanja iz varnostnih razlogov.

Vozniki taksijev, tovornjakov in avtobusov so poročali, da imajo varnostni organi nezakonite nadzorne točke in izsiljujejo denar ter blago od popotnikov. Največja omejitev gibanja v nekaterih delih države je bilo pomanjkanje varnosti. Na mnogih območjih je potovanje skrajno oteženo, zlasti ponoči, zaradi nasilja upornikov, roparjev, kopenskih min in IET-jev. Tudi oboroženi uporniki imajo nezakonite nadzorne točke in izsiljujejo denar ter blago. Talibani so uveljavili policijsko uro za lokalne prebivalce v pokrajinah, kjer izvajajo oblast, večinoma na jugovzhodu. Isto poročilo dodaja, da so Hazari občasno poročali, da so od njih zahtevali plačilo podkupnine na mejnih prehodih, kjer je bil Paštunom dovoljen prost prehod.

Za mesec junij na imenovani spletni strani ni bilo nobenih objav o varnostnih incidentih v provinci Ghazni. Za mesec julij je bilo mogoče zaslediti en varnostni incident, in sicer se je na tržnici razstrelil samomorilski napadalec, pri čemer je bilo zraven njega ubitih še sedem drugih oseb, vključno s policijskim načelnikom in njegovimi tremi podrejenimi.

Iz članka BBC-ja z 8. 9. 2013 izhaja, da so izpustili afganistansko poslanko, ki so jo 14. avgusta skupaj z otroci in voznikom ugrabili v provinci Ghazni na glavni cesti, ki vodi od Kabula do Kandaharja. Razen poslanke so preostale ugrabljene že kmalu po ugrabitvi izpustili. Članek z dne 10. 9. 2013 navaja, da je najmanj sedem civilistov umrlo v eksploziji, ko je potniški avtobus zapeljal na bombo v provinci Ghazni, najmanj 17 oseb pa je bilo ranjenih. Iz zadnjega od pridobljenih člankov izhaja, da je 27. oktobra v okrožju Andar v provinci Ghazni prišlo do napada z improviziranim eksplozivnim telesom, pri čemer je umrlo 19 civilistov, ki so potovali v minibusu.

Na podlagi teh podatkov tožena stranka nato napravi dokazno oceno. Kot izhaja iz informacij o izvorni državi, je leto 2011 prineslo največjo število civilnih smrtnih žrtev (3021) v Afganistanu, šteto od leta 2001. Trendi v letu 2013 kažejo, da bo število civilnih žrtev v tem letu večje kot leta 2012, najverjetneje nekje na ravni leta 2011. Še vedno je zaznati povečevanje ciljnega nasilja nad civilisti. Čeprav je vsaka civilna žrtev v oboroženem spopadu tragična in nepotrebna izguba, pa je potrebno priznati, da je v primerjalnem smislu število civilnih žrtev v Afganistanu relativno majhno ter da sam spopad ni posebej močno uperjen zoper civiliste, še posebej ne v smislu nediskriminatomega nasilja. Številka 3000 civilnih smrtnih žrtev letno v državi, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo od 23 pa tja do preko 30 milijonov, ni tako velika glede na vojno in nestabilno stanje v državi. Na podlagi informacije je tudi mogoče zaključiti. da se stopnja nasilja po regijah oziroma provincah močno razlikuje.

Nasilje pa se tudi geografsko pomika, tako da sedaj postajajo z nasiljem obremenjene tudi nekatere regije, ki zgodovinsko niso bile, zmanjšuje pa se nasilje v regijah, ki so v preteklosti najbolj občutile oborožen spopad. Kljub nekoliko zaostrenemu spopadu v primerjavi z letom 2012 pa se prostovoljni povratek afganistanskih državljanov iz tujine v letu 2013 ni zmanjšal in obstaja na približno enaki ravni kot leta 2012, kakor je razvidno iz sestavka, predstavljenega v nadaljevanju. Glede na podatke UNHCR-ja se je v prvih štirih mesecih leta 2013 v Afganistan prostovoljno vrnilo skoraj 11000 ljudi.

Za provinco Ghazni, ki je domača provinca vlagatelja, pristojni organ ni našel kakšnih konkretnih in poglobljenih informacij o varnostni situaciji, ki bi bile novejšega datuma kot tiste, ki jih je uporabil v odločbi, s katero mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite. Z izjemo enega članka tudi kakšnih natančnejših informacij o varnosti potovanja v tej provinci ni zasledil, zaradi česar mora opraviti presojo na podlagi sklepanja glede na nekatere bolj splošne informacije. Iz poročila organizacije ANSO izhaja, da provinca Ghazni še vedno spada med bolj obremenjene z nasiljem. In v prvih treh mesecih leta 2013 se je število incidentov protivladnih elementov povečalo za 100 % v primerjavi z letom 2012. 192 incidentov v prvih treh mesecih leta 2013 je tudi več kot leta 2011, ko je bilo v istem obdobju 152 takšnih incidentov. Pri tem je potrebno upoštevati, da iz istega poročila izhaja, da je 70 % teh napadov usmerjenih na Afganistanske nacionalne varnostne sile in le 10 % na civiliste.

Več kot 30 odstotkov nasilja se v državi pripeti v desetih okrajih, ki se nahajajo v provincah Helmand, Kandahar, Wardak, Logar in Kunar. Okraji v provinci Ghazni torej niso tisti, ki bi bili najbolj obremenjeni z nasiljem v Afganistanu. Raba improviziranih eksplozivnih teles glede na informacije terja velik delež žrtev med civilisti, vendar pa se je v prvih šestih mesecih leta 2013 zmanjšala uporaba improviziranih eksplozivnih teles, ki jih sproži žrtev sama in tako povzročila 24 % manj žrtev iz tega naslova v primerjavi z istim obdobjem 2012. Potrebno je tudi poudariti, da vedno več žrtev med civilisti predstavlja tako imenovano ciljno nasilje, to so napadi na uradnike, politike, verske voditelje, osebe, osumljene sodelovanja z mednarodnimi silami in podobno. Tako je UNAMA v prvih šestih mesecih 2013 zabeležila 312 ubitih in 131 ranjenih v 262 primerih atentatov in naklepnih umorov s strani protivladnih elementov, kar predstavlja več kot 20 % vseh civilnih smrtnih žrtev v tem obdobju. Članek iz junija 2013, ki se izrecno nanaša na provinco Ghazni, nudi nekoliko bolj optimistično sliko, saj naj bi se varnostna situacija po prihodu afganistanske lokalne policije v različne dele te province izboljšala. V okraju Qarabagh, domačem okraju prosilca, je policija glede na navedbe domačina postavila 13 kontrolnih točk, pregnala Talibane iz območja in zagotovila varnost za lokalno prebivalstvo.

V zvezi s članki, ki jih je glede varnostnih incidentov pridobil pristojni organ, najprej poudarja, da si ne dela utvar, da so to bili edini varnostni incidenti v provinci Ghazni v obdobju od junija do novembra 2013, najverjetneje jih je bilo kar precej več, vendar pa je ob njihovi preučitvi mogoče zaznati, kakšni so trendi nasilja v Ghazniju. Varnostne incidente je glede na te članke mogoče razvrstiti predvsem v dve skupini, in sicer napadi na točno določene tarče kot so policisti, vojaki in osebe z visokim političnim profilom, pri čemer kdaj pride tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče ter na incidente, ki se zgodijo na cestah, pri čemer so običajni civilisti bistveno bolj ogroženi.

Na podlagi navedenega pristojni organ ocenjuje, da v provinci Ghazni, tudi v domačem okrožju vlagatelja, še vedno poteka oborožen spopad, vendar upoštevajoč celovito in natančno presojo o stanju v provinci v odločbi, s katero je bil vlagatelju priznan status subsidiarne oblike zaščite in primerjavo z žal precej skopimi novejšimi informacijami, iz katerih je mogoče sklepati, da se raven nasilja v tej provinci giblje na podobni, morda nekoliko višji ravni, ne more zaključiti da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci.

Pri tem je pomembno, da je za namen ocene samovoljnega nasilja potrebno odmisliti ciljne napade na civiliste, saj le-ti, glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009, ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Ravno ciljno nasilje pa se je v Afganistanu v zadnjih dveh letih precej povečalo, kot izhaja iz polletnega poročila UNAME, pa se je zmanjšalo število žrtev, do katerih prihaja zaradi improviziranih eksplozivnih teles, ko žrtev nanje stopi ali zapelje, kar pa v večini primerov vodi do nediskriminatornega nasilja.

Pristojni organ je tudi preučil, ali na strani vlagatelja obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih kljub stopnji nasilja, ki sicer ne zadostuje za oceno, da bi vrnitev vsake osebe na to območje pomenila izpostavljenost resni škodi v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, on osebno kljub temu izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite oziroma njegovega podaljšanja na tej podlagi.

Čimbolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj ne spada v krog oseb, ki so v Afganistanu in tudi v provinci Ghazni podvržene ciljnemu nasilju - ni bil in tudi ni nobenih utemeljenih razlogov za sklepanje, da bi v bližnji prihodnosti bil politik, uradnik, verski voditelj, delal za mednarodno organizacijo ali mednarodne sile. Vlagatelj je oseba, ki je v svoji vasi živel preprosto življenje, delal je na domači kmetiji in ni navedel, da bi se veliko gibal po drugih krajih razen v okolici vasi. Pa tudi sicer njegove osebne okoliščine ne kažejo, da bi bilo v bodoče to zanj v izvorni državi in domačem okrožju tako nujno in pogosto, da bi bil zaradi tega bistveno bolj izpostavljen improviziranim eksplozivnim telesom kot običajen prebivalec podeželja v Ghazniju.

Pristojni organ ne razpolaga s konkretnimi številkami, na podlagi katerih bi lahko natančno presodil, ali je potovanje po cestah v provinci Ghazni danes bolj varno kot pa konec oktobra 2011, ko je bil vlagatelju podeljen status subsidiarne oblike zaščite. Iz zgoraj omenjenega članka, ki govori o potovanju do Ghaznija po avtocesti Kabul- Kandahar, gre sklepati, da se je varnostna situacija vsaj na tej cesti poslabšala. Po drugi strani pa sicer splošni podatek za celoten Afganistan, da se je v prvih šestih mesecih leta 2013 zmanjšala uporaba improviziranih eksplozivnih teles, ki jih sproži žrtev sama in tako povzročila manj žrtev iz tega naslova v primerjavi z istim obdobjem 2012, govori v prid nekoliko bolj varnega potovanja.

Vendar pa je pomembno, da vlagatelj sedaj ni več mladoleten, zaradi česar pristojni organ šteje, da si bo sposoben organizirati varno pot do domačega kraja. Pristojni organ sicer ne razpolaga z informacijami, ki bi govorile o alternativnih poteh do vlagateljevega domačega okrožja Qarabagh, vendar pa tudi ni zasledil nobenih informacij, ki bi govorile, da do tega okrožja vodi le ena cesta, in sicer glavna cesta Kabul - Kandahar. Vlagatelj se bo kot polnoletni moški moral pozanimati o najbolj varnih poteh do domačega kraja, tudi tistih manj poznanih, ki so sicer mogoče precej daljše, bolj naporne, a varnejše in po potrebi vzpostaviti stik z ljudmi, ki takšne storitve nudijo in glede na njegovo polnoletnost se pričakuje, da bo to tudi sposoben. Pri tem mu lahko pomaga tudi njegov stric, ki živi na Švedskem in ima glede na vlagateljeve navedbe stike z Afganistanom. Pristojni organ vlagateljevim izjavam, da ne more zaupati ljudem, ki takšne poti organizirajo, saj gre za osebe paštunske narodnosti, ne more pripisati posebne teže. Vlagatelj je namreč s pomočjo paštunskega tihotapca uspešno zapustil Afganistan, torej na tak način ni potoval le znotraj države, ampak celo uspešno prestopil državno mejo. Njegova osebna izkušnja je torej v nasprotju z njegovo izjavo. In ogromno število Hazarov je na podoben način uspešno zapustilo Afganistan. Pristojni organ pa tudi ni zasledil informacij o izvorni državi, ki bi pričale o tem, da Paštuni, ki proti plačilu zagotavljajo takšne storitve, spravljajo v nevarnost svoje stranke, ki so hazarske narodnosti.

Informacije in komentarji na posredovane mu informacije, ki jih je v postopku predložil vlagatelj, ne morejo vplivati na oceno pristojnega organa. Pristojni organ k temu dodaja, da je že v postopku priznanja mednarodne zaščite pojasnil, zakaj vlagateljeva hazarska narodnost ni dejavnik, zaradi katerega bi bil v domačem okraju bolj ogrožen, in ni zasledil informacij, ki bi nudile razlog za odstopanje od te ocene. Sama hazarska narodnost kot razlog za zaščito pa tudi ne more biti predlog presoje v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite, saj gre za razlog, ki ga je potrebno presojati v okviru statusa begunca. Iz teh razlogov informacije, ki jih je v zvezi s tem predložil vlagatelj, niso relevantne, še najmanj tiste, ki se nanašajo na pokol Hazarov v mestu Mazar-e Sharif leta 1998. Je pa pristojni organ upošteval tiste informacije, ki hazarsko narodnost povezujejo z (ne)varnostjo potovanja. Pristojni organ se tudi ne namerava opredeljevati do informacij, ki niso dovolj aktualne, torej tistih, katerih datum nastanka ali informacije v njih so starejše kot datum odločbe, s katero je pristojni organ vlagatelju podelil status subsidiarne oblike zaščite in je nekatere od teh v tej odločbi tudi upošteval. Pod točko 13 istega dopisa vlagatelj navaja odlomke članka, iz katerih izhaja, da je zaskrbljujoča težnja, ki se razvija, in sicer, da so Hazari tarča napadov samo zato, ker so Hazari ter da so Talibani 17. oktobra 2012 potegnili pet Hazarov iz kombija in jih usmrtili. Nadalje je navedeno, da potovanje po cestah opominja Hazare, da bodo leta 2014, ko se bodo umaknile mednarodne enote, ostali na milost ali nemilost Talibanom. Pristojni organ ocenjuje, da na podlagi enega takšnega dogodka ni mogoče sklepati o izbruhu etničnega nasilja, še manj o posledicah umika mednarodnih sil, do katerega je še relativno daleč. Pristojni organ ne zanika, da se občasno incidenti, ki imajo etnično konotacijo dogajajo, vendar pa na podlagi občasnih incidentov tega ni mogoče posploševati in govoriti o etničnih razsežnostih oboroženega spopada v Afganistanu. Pristojni organ se ne more strinjati, da je potovanje po celotnem Afganistanu zelo nevarno, in to še v manjši meri velja za afganistanske državljane, nevarnosti na glavni cesti na relaciji Kabul - Kandahar pa je pristojni organ upošteval pri svoji oceni. Odlomek pod točko 8 govori o pomembni poziciji Ghaznija in močnem nadzoru nad to provinco. Pristojni organ tega ne zanika, vendar pa te navedbe niso takšne, da bi lahko spremenile oceno pristojnega organa. Podobno na to oceno ne morejo vplivati spori zaradi zemljišč, ki so omenjeni v odlomku pod točko 9 in informacije, da je veliko šol v Ghazniju pod nadzorom Talibanov. Odlomka pod 11. in 12. točko se nanašata na varnostna incidenta. Naslednji odlomek govori o tem, da je verski svet izrekel fatve Hazarom, živečim v vaseh v bližini mesta Gazni, v katerih opozarja, da je šiitsko novoletno praznovanje v nasprotju z islamom. Očitno gre za specifično situacijo, saj sicer ni mogoče zaslediti poročil, ki bi govorila o takšnih ravnanjih, vlagatelj pa tudi ne prihaja iz vasi v bližini mesta Ghazni.

Odlomek pod točko 3.1 govori o zaskrbljenosti zaradi močne prisotnosti upornikov v nekaterih okrožjih province Ghazni. To samo po sebi ne predstavlja neke bistveno nove okoliščine, saj je podobna situacija obstajala že v času, ko je bil vlagatelju priznan status subsidiarne oblike zaščite in to dejstvo ni zadoščalo, da bi pristojni organ stanje v provinci Gazni ocenil kot takšno, ki bi dosegalo prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Odlomek pod točko 3. 4 govori o varnostnem incidentu v provinci Ghazni, ko je cestna bomba zahtevala 18 civilnih smrtnih žrtev, ki so se odpravljale na poroko. Pristojni organ se zaveda, da do takšnih dogodkov v provinci Ghazni prihaja in je to tudi vključil v svojo oceno.

Pristojni organ priznava, da tudi do takšnega nasilja v provinci Ghazni prihaja, to je upošteval pri svoji oceni, vendar stopnja takšnega nasilja ni tako visoka, da bi zadoščala za priznanje oziroma podaljšanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Pristojni organ pa je še podrejeno presojal (v smislu možnosti notranje razselitve), ali bi vlagatelj lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. V zvezi s situacijo v Kabulu in nasploh možnostjo bivanja osebe v kraju, ki ni njen domači kraj, je pristojni organ preveril informacije o stanju v Kabulu.

UNHCR-jeve smernice za ocenjevanje upravičenosti potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, izdane 6. 8. 2013, glede možnosti notranje razselitve o analizi ustreznosti navajajo, da je pri ocenjevanju ustreznosti IF-e/IR-e za prosilce iz Afganistana še posebej pomembno upoštevati: (i) negotovost in spremenljivost oboroženega spora v državi v smislu ugotavljanja ali prepoznavanja možnih območij, ki so trajno varna, in (ii) dejstvo, da mora biti območje predvidene IF-e/IR-e praktično, varno in legalno dostopno posamezniku. Slednji pogoj pomeni ocenjevanje konkretnih možnosti za varen dostop do predlaganega območja preselitve, vključujoč oceno tveganja povezanega z razširjeno uporabo IET-ji in kopenskih min po vsej državi, napadi in boji na cestah ter omejitvami svobode gibanja civilistov, ki jih uveljavljajo AGE-ji. Če ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem s strani države ali njenih agentov/organov, se lahko domneva, da upoštevanje IF-e/IR-e ni primerno na območjih, ki jih nadzoruje država. Glede na razpoložljive dokaze o hudih in razširjenih zlorabah človekovih pravic s strani AGE-jev na območjih, ki jih AGE-ji dejansko nadzorujejo ter na nesposobnost države, da bi zagotovila zaščito pred takšnimi zlorabami, je UNHCR prepričan, da IFA/IRA ni na razpolago na območjih države, ki so dejansko pod kontrolo AGE-je. Možna izjema so posamezniki, ki so si že prej vzpostavili zveze z vodstvom AGE-jev na predlaganem območju preselitve. UNHCR meni, da IFA/IRA ne pride v poštev na območjih, prizadetih zaradi potekajočih sporov, ne glede na akterje preganjanja. Če so akterji preganjanja AGE-ji, je treba premisliti, ali bo preganjalec zasledoval prosilca na predlaganem območju preselitve. Glede na širok geografski doseg AGE-jev, možni alternativi IFA/IRA nista na voljo posameznikom, ki so v nevarnosti pred napadom teh skupin. Zlasti je treba upoštevati operativne sposobnosti Talibanov, mreže Haqqani, Hezb-e-Islami Hekmatyar in drugih oboroženih skupin za izvajanje napadov v vseh krajih države, vključujoč območja, ki jih AGE-ji ne nadzorujejo učinkovito, o čemer govorijo na primer poročila o vidnih/odmevnih kompleksnih napadih na urbanih/mestnih območjih, ki jih učinkovito nadzorujejo provladne enote.

Glede smiselnosti iste smernice navajajo, da je potrebno, ali je možnost IFA/IRA "smiselna", ugotavljati na osnovi "od primera do primera", upoštevajoč osebne okoliščine prosilca, vključujoč posledice vsakršnega preteklega preganjanja prosilca. Med druge dejavnike, ki jih je treba upoštevati, spadajo varnostne razmere in pogoji na predlaganem območju preselitve, spoštovanje človekovih pravic na tem območju in možnosti ekonomskega preživetja. UNHCR meni, da IFA/IRA ne pride v poštev na območjih, prizadetih zaradi potekajočih sporov. Na drugih območjih Afganistana bi IFA/IRA prišla v poštev, če lahko prosilec tam živi varno brez nevarnosti ali tveganja pred poškodbo. Ti pogoji morajo biti trajni, ne pa iluzorni oziroma nepredvidljivi. Podatki, predstavljeni v Poglavju II. B teh navodil, ter zanesljive in sveže informacije o varnostnih razmerah na predlaganem območju preselitve, so pomembni elementi pri ocenjevanju smiselnosti predlagane IF-e/lR-e. Spričo razpoložljivih podatkov v Poglavju II.C teh navodil glede grobih in razširjenih zlorab človekovih pravic s strani AGE-jev in nesposobnosti države, da zaščiti posameznike pred temi zlorabami na območjih, ki jih AGE-ji dejansko nadzirajo, je UNHCR prepričan, da območja, ki so pod dejansko kontrolo Talibanov ali AGE-jev, ne predstavljajo smiselne alternative IFA/IRA.

Treba je upoštevati tudi naslednje: (i) razpoložljivost tradicionalnih podpornih mehanizmov, ki jih zagotavlja prosilčeva širša družina ali člani njegove etnične skupine; (ii) dostop do zavetišča na predlaganem območju preselitve; razpoložljivost temeljne infrastrukture in dostop do osnovnih storitev na predlaganem območju preselitve, kot so sanitarne, zdravstvene in izobraževalne; (iv) obstoj možnosti za preživljanje, vključujoč dostop do zemlje za Afganistance, ki so po poreklu in podeželja in (v) obseg razselitev v notranjost države na predlaganem IFA/IRA območju. Prosilci se lahko zanesejo na podporo članov razširjene družine ali širše etnične skupine. Vendar pa obstoj te tradicionalne podpore lahko govori v prid smiselnosti predlagane IF-e/lR-e zgolj v primeru, če se ugotovi, da so člani prosilčeve družine ali etnične skupine pripravljeni, oziroma zmožni zagotoviti resnično podporo (pomoč) prosilcu v praksi, upoštevajoč nizke humanitarne in razvojne pokazatelje v Afganistanu ter širšo gospodarsko stisko, kar prizadeva številne sloje prebivalstva. Poleg tega navzočnost pripadnikov istega narodnostnega porekla, kot je prosilčevo, na predlaganem območju preselitve sama po sebi ne more biti dokaz, da bo prosilec bil deležen razumne pomoči od teh skupnosti, če ne obstajajo že prej vzpostavljeni družbeni odnosi, ki povezujejo prosilca s posameznimi člani te etnične skupnosti. Če je predlagano območje preselitve mestno, kjer prosilec nima dostopa do vnaprej določene nastanitve ter možnosti za preživljanje, je nemogoče pričakovati, da se bo tam lahko zanesel na podporo. Znašel se bo v razmerah, ki so primerljive s položajem drugih NRO-jev na urbanih območjih. Za ocenjevanje smiselnosti takšnega izida mora odločevalec upoštevati obseg notranje razselitve na ozemlju predvidene razselitve in življenjske pogoje za NRO-je v teh krajih. Med pomembne premisleke na tem mestu spada tudi dejstvo, da NRO-ji veljajo za eno od najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in mnogi so izven dosega humanitarnih organizacij ter razpoložljive podatke o tem, da so NRO-ji bolj ranljivi kot nerazseljeni revni mestni prebivalci, saj so posebej prizadeti zaradi brezposelnosti, omejenega dostopa do nastanitve, vode in sanitarnih storitev in negotovosti glede prehrane.

Edina izjema k temu pogoju zunanje pomoči so samski sposobni moški in poročeni pari, dovolj stari za delo, ki niso ranljivi v zgoraj opisanem smislu in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih, ali pol-urbanih območjih, kjer obstajajo potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade.

V zvezi z možnostjo notranje razselitve nudi veliko informacij poročilo Danske službe za priseljevanje z naslovom Afganistan (Podatki o izvorni državi za rabo v postopkih za odločanje o azilu, Poročilo misije danske službe za priseljevanje za ugotavljanje dejanskega stanja v Kabulu, Afganistan 14, izdano maja 2012). Poročilo je zaradi tega, ker temelji na pričevanjih različnih virov, precej uporabno in mu ni mogoče očitati enostranskosti. V zvezi z možnostjo notranje razselitve se to poročilo omejuje na Kabul. Večina virov v zvezi z varnostno situacijo navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekateri viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Glede podpornih mehanizmov iz poročila izhaja, da večina virov poudarja pomembnost socialnih mrež, sorodnikov in etničnih skupin pri razselitvi v Kabul. Vendar pa organizacija IOM dodaja, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in mladi fantje si pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. DRC pa v zvezi z obstojem socialnih mrež v neformalnih naseljih v Kabulu navaja, da si notranje razseljeni sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Glede nastanitve je v poročilu mogoče zaslediti, da več virov le-to ocenjuje kot problematično zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj in visokih najemnin, kar mnoge prisili v življenje v šotoru. DRC je ob podobnem stališču še dodal, da samski ljudje ponavadi živijo s prijatelji in si najemnino delijo. IOM navaja, da se ljudje ponavadi pridružijo sorodnikom in živijo z njimi v Kabulu, pri čemer si najemnino delijo in enako navaja glede samskih moških. V zvezi z zaposlitvijo v Kabulu se viri strinjajo, da je le-ta problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod, predvsem boljše kot na podeželju. Zaposlitev ljudi, ki prihajajo iz podeželja ali se vračajo iz tujine, je problematična. Ljudje brez izobrazbe so obsojeni na brezposelnost ali slabo plačana dela, ljudje s kvalifikacijami, predvsem pa tisti, ki obvladajo tuje jezike in računalništvo, pa imajo za zaposlitev bistveno boljše možnosti. Vendar DRC poudarja, da imajo v primerjavi s samskimi ženskami ali družinami samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu.

Poročilo z naslovom „Enake pravice, neenake možnosti; Udeležba žensk na afganistanskih volitvah v parlamentarne in deželne odbore", izdano marca 2012, navaja, da je Dasht-i-Barchi jugovzhodno predmestje Kabula, ki obsega policijska okraja 6 in 13, in kjer skoraj izključno živijo etnični Hazari in manjše število Paštunov. Število prebivalcev je različno, od uradnih številk približno 460.000 (oba okraja skupaj), do lokalnih ocen od 800.000 do dva milijona. Od leta 2001 se je območje hitro širilo, zlasti zaradi Hazarov, ki so se priselili iz provinc Wardak in Ghazni, ali se vrnili iz Pakistana ter Irana. Ta hitra rast je bila problematična v času volitev 2009-10 zaradi številnih novih prihodov, ki so si hoteli zagotoviti kabulske volilne glasovnice. Lokalni obveščevalci so tudi trdili, da je IEC (Neodvisna volilna Komisija - op.prev.) podcenila število prebivalcev in torej odprla premalo volišč premalo glasovnih lističev, zaradi česar mnogi niso mogli voliti (nekateri so celo trdili, da je bil to nameren poskus omejevanja politične moči Hazarov). Čeprav imajo stanovalci na območju razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva, se zaradi njegovega hitrega širjenja mestna infrastruktura, kot sta kanalizacija in elektrika, komaj drži pokonci.

Že omenjeno poročilo Ministrstva za notranje zadeve, Agencije za meje Združenega kraljestva, navaja, sklicujoč se na revijo National Geographic, da je v Kabulu okoli 40 odstotkov Hazarov. V soseskah na ulicah zahodnih predelov mesta vidiš hazarske otroke v uniformah, ki gredo v šolo, Hazare, prodajalce zelenjave, ki pripravljajo svoje vozičke in Hazare, lastnike trgovin ter krojače, ki odpirajo prodajalne. Z.Z., urednik časopisa Daily Outlook ugotavlja, da imajo televizijske postaje, katerih lastniki so Hazari in ogromno šiitsko medreso ter kompleks z mošejo v gradnji. Po njegovem mnenju se srednji sloj Hazarov zelo hitro razvija. Ampak po drugi plati obstaja velik hazarski nižji sloj, sestavljen iz fizičnih delavcev, ki živijo v soseskah na zahodu Kabula-Dasht-e Barchi, Kart-e She in Chindawul-in nimajo niti elektrike, niti čiste vode. Gre za geta, pravi V.V., profesor na londonski ekonomski šoli (London School of Economics).

Že omenjeno poročilo Ministrstva za zunanje zadeve in trgovino Avstralije v zvezi s Hazari v Kabulu navaja, da Hazari predstavljajo od 1,7 do 2 milijona prebivalcev. Velika večina Hazarov živi v zahodnem Kabulu. Kot mnoga nova območja mesta je zahodni Kabul pretežno kraj z zelo osnovno nastanitvijo, brez zanesljivega dostopa do elektrike in vode. Mnogi Hazari, ki so se naselili v Kabulu, so odvisni od dohodka iz svojih domačih vasi, zlasti pomladi in poleti, ko so zaslužki od kmetovanja. So še skupine Hazarov, ki nimajo teh mehanizmov pomoči ali podpore in živijo v težkih ekonomsko-socialnih pogojih. Najvidnejši (vendar nujno ne tudi najštevilnejši) sloj skupnosti Hazarov v Kabulu, ki ima vezi s tradicionalnimi ozemlji, so študenti in begunci povratniki. Za te ljudi je običajno, da potujejo v domače vasi in nazaj v Kabul približno petkrat na leto. Isto poročila v zvezi z obravnavo povratnikov navaja, da se je od leta 2002 več kot 5,7 milijonov afganistanskih beguncev vrnilo v državo predvsem iz Pakistana in Irana; od teh 4,3 milijona s pomočjo UNHCR-ja. Po podatkih UNHCR-ja se glede na ocene 1,84 milijona povratnikov ni uspelo ponovno vključiti v družbo zaradi problemov z dostopom do zemljišč, zavetja, storitev in s preživljanjem. 40 % povratnikov se je odločilo naseliti se v novih krajih in nadaljnjih 15 % je postalo sekundarnih migrantov (ponovna preselitev). Afganistanci in tudi povratniki imajo omejene gospodarske možnosti. Tisti, ki znajo tuje jezike in so računalniško usposobljeni (pogosto, ker so živeli v drugi državi), so v boljšem položaju, da najdejo dobro plačano službo v Kabulu. Tisti, ki se v času bivanja zunaj države niso naučili koristnih veščin, pogosto spet odidejo iz Afganistana.

V poročilu UNHCR-ja Afganistan z naslovom „Vorlep in border - mesečno nadzorno poročilo", izdanem aprila 2013, je navedeno, da se je od začetka operacij UNHCR-ja za prostovoljno vračanje od marca 2002 do konca marca 2013 na domove vrnilo več kot 5,8 milijona afganistanskih beguncev, od katerih se je več kot 4,7 milijona vrnilo s pomočjo Ministrstva za begunce in repatriacijo (MoRR) in UNHCR-ja. Danes približno četrtino prebivalstva te države sestavljajo povratniki. V prvih štirih mesecih leta 2013 se je skupaj 10.710 afganistanskih beguncev (povprečno 89 na dan) prostovoljno vrnilo v Afganistan. Razmerje letos je do sedaj podobno številu vseh povratkov (11.687) v istem obdobju leta 2012. Begunec, ki se želi vrniti v Afganistan s pomočjo UNHCR-ja, se mora oglasiti v Centrih UNHCR-ja za prostovoljno repatriacijo (VRC) v državi azila, da se registrira in podpiše Obrazec za prostovoljno repatriacijo (VRF). Ob vrnitvi v Afganistan so povratniki prejeli pomoč v petih centrih za unovčevanje (EC): Mohmand Dara (Nangarhar), Kabul (Kabul), Gardez (Paktya), Jamal Mayna (Kandahar) in Herat (Herat). V EC-jih, glede na provinco izvora, vsi afganistanski povratniki z VRF-jem prejmejo okoli US$150 po osebi (od US$20 - US$46 za prevoz in US$117 kot kratkoročno subvencijo za pomoč). Subvencija za prevoz je različna glede na oddaljenost od območja azila do izvornega območja. Povratniki so v EC tudi obveščeni o nevarnosti pred minami in postopkih za šolanje v Afganistanu.

Poročilo ACCORD-a z naslovom Splošne varnostne razmere v Afganistanu in dogodki v Kabulu", izdano 3. oktobra 2013, predstavlja kronologijo napadov v Kabulu v letu 2013. Glede na to kronologijo sta bila v januarju dva varnostna incidenta, februarja trije, marca dva, aprila eden, maja dva, junija štirje, julija dva, v avgustu jih ni bilo, septembra pa eden. Do same izvedbe napada ni prišlo v vseh primerih, saj so v kronologiji navedeni tudi tisti dogodki, ko je bil napad pred izvedbo preprečen. Iz zgolj enega od teh primerov je mogoče ugotoviti, da je šlo za napad na civiliste. Tarče v incidentih, omenjenih v tej kronologiji, so bile naslednje: afganistanski nacionalni direktorat za varnost, kabulska prometna policija, afganistanski vojaki, Ministrstvo za obrambo, Parlament, vojaški konvoj, stavba v bližini letališča, Vrhovno sodišče, politik, predsedniška palača, afganistanska obveščevalna policija, logistična družba, ki je oskrbovala NATO, verniki v šiitski mošeji.

Pristojni organ je pridobil še tri članke o varnostnih incidentih, ki so se zgodili po obdobju, ki ga zajema zgornje poročilo. Prvi govori o napadu na konvoj zunaj mednarodnega oporišča na zahodu glavnega mesta Kabul. V avtu, ki je pripeljal mimo, je bila ubita šestčlanska družina. Drugi članek govori o napadu na vojaški avtobus v Kabulu, pri čemer je bilo ranjenih pet vojakov, mlado dekle pa je izgubilo življenje. Oba omenjena incidenta sta se zgodila oktobra 2013. Tretji članek govori o eksploziji bombe v Kabulu v bližini šotora, kjer bi se naj naslednji teden zbrale plemenske starešine zaradi razgovorov o sklenitvi varnostnega sporazuma z Združenimi državami Amerike. V incidentu je bilo ubitih najmanj 10 ljudi in več kot 20 ranjenih.

Na podlagi teh informacij pristojni organ zaključuje, da se od vlagatelja lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu. Zgornje informacije res opozarjajo, da osebe, ki v kraju notranje razselitve nimajo družine, sorodnikov, skratka socialne mreže, težko preživijo v kraju notranje razselitve, saj se te osebe soočajo z resnimi nastanitvenimi in zaposlitvenimi težavami. Vendar pa informacije tudi izpostavljajo, da so mladi zdravi samski moški, tudi tisti, ki so brez izobrazbe, v boljšem položaju, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Tudi najnovejše UNHCR-jeve smernice samske, za delo zmožne moške, postavljajo kot izjemo, torej da lahko v določenih okoliščinah preživijo kljub temu, da bodo brez podpore družine. Pristojni organ se zaveda, da vlagatelju, če se odloči, da bo živel v Kabulu, ne bo lahko, vendar pa ima kot polnoleten zdrav samski moški in četudi brez izobrazbe, v Kabulu perspektivo za preživetje. Pri premostitvi začetnih težav se vlagatelj lahko obrne tudi na strica, ki sicer ne živi v Afganistanu, vendar mu glede na to, da ima kontakte v izvorni državi, lahko pomaga. Prav tako iz informacij izhaja, da se je v prvih šestih mesecih v Afganistan prostovoljno vrnilo 10.710 afganistanskih beguncev, kar ni zanemarljiva številka ter da UNHCR nudi pomoč pri prostovoljnem vračanju.

Varnostna situacija v Kabulu je precej dobra. Iz zgornjih informacij izhaja, da je število varnostnih incidentov v Kabulu v letu 2013 sicer nekoliko naraslo v primerjavi z letom 2012, vendar pa je teh incidentov še vedno malo. Glede na zgornje informacije se je v prvem četrtletju leta 2013 zgodilo 12 varnostnih incidentov, ki so jih povzročili uporniki. Tudi kasnejših varnostnih incidentov je bilo malo. Kabul je ogromno mesto, ki po zadnjih ocenah šteje okoli sedem milijonov prebivalcev in če se v štirih mesecih zgodi 12 varnostnih incidentov, je ogroženost prebivalstva precej nizka. K temu pa je seveda potrebno dodati, da napadi upornikov, ki se pripetijo v Kabulu, niso usmerjeni na splošno civilno prebivalstvo, ampak v veliki večini primerov na točno določene cilje, kot so visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, vojaški konvoji, sodišča in podobno. Res je, da ob takšnih napadih včasih prihaja tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče, vendar pa je že samo število napadov v Kabulu zelo majhno, in četudi v nekaterih primerih na žalost v teh napadih umre tudi kakšen civilist, ki ni bil tarča napada, Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. K temu pa pristojni organ še dodaja, da vlagatelj ne spada v profil ljudi, ki so tarče upornikov v Kabulu. Tako pristojni organ ocenjuje, da ni nobenih varnostnih zadržkov, da vlagatelj ne bi mogel bivati v Kabulu.

Tudi vlagateljeva hazarska narodnost ne more biti ovira za njegovo bivanje v Kabulu. Iz informacij, ki jih je pridobil pristojni organ, izhaja, da je skupnost Hazarov v mestu Kabul precej številčna. Gre sicer za ocene, pa vendar naj bi Hazarov po nekaterih ocenah bilo okoli 40 % oziroma od 1,7 do 2 milijona. Nekateri Hazari v Kabulu so dobro preskrbljeni, hazarski nižji sloj pa živi v skromnih soseskah, ki nimajo zanesljivega dostopa do vode in elektrike, imajo pa razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva.

Vlagatelj prihaja iz podeželja, v tem oziru ni mogoče trditi, da bi bil v Kabulu na slabšem. Pristojni organ še poudarja, da četudi bi bile vlagateljeve navedbe, ki jih sicer ocenjuje kot neprepričljive, resnične, in sicer, da se je nekaj družin iz njegove vasi preselilo v Kabul, zaradi česar bi bil tudi v tem mestu stigmatiziran zaradi posilstva, je število Hazarov v tem mestu tako veliko, da bi se težko srečali.

V zvezi s samo varnostno situacijo v Kabulu in možnostjo notranje razselitve v Kabul pristojni organ na tem mestu želi izpostaviti dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v katerih se je le-to že opredelilo do varnostne situacije v Afganistanu in nekaterih drugih okoliščin kot so slabe humanitarne razmere in podobno. V sodbi št. I Up 361/2012 z 31. 7. 2012 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: »Poleg navedenega je - kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - tožena stranka pravilno ocenila, da glede na poročila, ki jih je prejela (podrobno jih navaja v obrazložitvi odločbe, stran 8), samovoljno nasilje v Kabulu (kamor naj bi se tožnik vrnil) nima razsežnosti, ki jih zahteva priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ in da vrnitev sama po sebi ne bi pomenila kršitev 3. člena EKČP.« V sodbi št. I Up 12/2013 s 24. 1. 2013 pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo: »Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede sklicevanja na nezmožnost notranje razselitve v Kabulu. Glede Kabula, kamor bi bil tožnik v primeru odstranitve v izvorno državo najverjetneje vrnjen, je UNHCR ocenil, da je notranja razselitev razumna alternativa, da samski moški lahko preživijo brez družinske podpore in imajo več možnosti. Tudi iz poročila danske službe za priseljevanje izhaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu.

Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu (slabe higienske razmere, življenje v šotorih, veliko brezposelnost in podobno), saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ.

Pristojni organ poudarja, da ni nikjer zasledil, da bi kdo načrtno iskal osebe, ki so bile posiljene in da dejstvo, da v Kabulu živi ogromno število Hazarov, po nekaterih ocenah tudi do dva milijona, vsekakor govori prej v prid temu, da bo vlagatelj precej neopazen kot pa v prid temu, da bi ga lahko našli sokrajani iz domače vasi. Navedbe o tem, kako se travmatizirane osebe težko znajdejo v primerih notranje razselitve, za konkretni primer niso relevantne. V dokumentaciji upravne zadeve ni prav nobenih indicev, ki bi kazali na to, da bi vlagatelj zaradi sicer tragičnega dogodka imel kakšne posledice v smislu dolgotrajne travmatiziranosti, torej, da bi ga posilstvo zaznamovalo do te mere, da zaradi duševne stiske ne bi bil sposoben skrbeti sam zase. Ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito je vlagatelj sicer navedel, da je posilstvo doživel kot travmo in je duševno prizadet zaradi tega, vendar pa vlagatelj na osebnih razgovorih ni dajal vtisa travmatiziranosti, kar pa je pomembneje, ni razvidno, da bi zaradi tega iskal kakšno strokovno pomoč, Glede na to, da je vlagatelj na osebnem razgovoru v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite na eno od postavljenih vprašanj dejal, da ga je razumel v slovenščini, je očitno, da se je v dokaj kratkem času naučil precej dobro slovensko. To kaže, da je vlagatelj sposoben osredotočati se na drugi stvari, se skoncentrirati pri učenju in podobno, kar govori v prid tega, da ga sicer tragična izkušnje ni zaznamovala do te mere, da ne bi bil sposoben normalno funkcionirati. Incidentov je precej malo. Ob tem je treba upoštevati še ogromno število prebivalstva, ni mogoče govoriti o tem, da ti incidenti predstavljajo resno grožnjo za običajne civiliste. Kot že večkrat poudarjeno in kar izhaja tudi iz samega odlomka, so ti incidenti v veliki večini ciljno usmerjeni in vlagatelj nima profila, ki je običajno tarča teh incidentov. Res je, da ob tem kdaj pride tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče, vendar so te številke majhne. Sedem incidentov v treh mesecih v mestu, katerega populacija je po ocenah narasla že na sedem milijonov, ni veliko število. Glede na vse navedeno je pristojni organ ugotovil, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite, zaradi česar je na podlagi tretjega odstavka 106. člena odločil, kakor izhaja iz izreka te odločbe.

V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka tokrat upoštevala navodila sodišča in kot razloge za podaljšanje subsidiarne zaščite upoštevala vse razloge, ki jih je tožeča stranka navajala v prošnji za mednarodno zaščito. Ti razlogi so posilstvo in njegove posledice, varnost poti Kabul - Kandahar ter mladoletnost. Vendar pa presoja tožene stranke glede prvih dveh razlogov (posilstvo in varnost poti) ni pravilna.

Glede notranje verodostojnosti v zvezi s posilstvom tožnik pravi, da je v prvotnem postopku kot glavni razlog za iskanje mednarodne zaščite navedel dejstvo, da je bil posiljen s strani oboroženih neznancev. Tožena stranka je z odločbo št. 2142/295/2009/35 (1232-12) z dne 21. 10. 2011 sprejela za resnično, da je bil tožnik posiljen, vendar pa je štela, da se ta dogodek ne bo ponovil ter da posledice, da se je za ta dogodek razvedelo po vasi, niso takšne narave, da bi predstavljale preganjanje ali resno škodo. S takšnim zaključkom se tožnik že tedaj ni strinjal, vendar pa ni imel možnosti njegove sodne presoje - status subsidiarne zaščite mu je bil priznan, za tožbo za priznanje subsidiarne zaščite tudi iz drugih razlogov ni imel pravnega interesa. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napačno ocenila tožnikove izjave v zvezi s posledicami posilstva. Na podlagi tega pa tudi neupravičeno ni upoštevala informacij, ki jih je predložil, in se nanašajo na spolno nasilje. Namreč, običajno je, da vse posledice določenega dogodka ne nastopijo takoj, temveč skozi daljše časovno obdobje. Njegova družina se je odselila šele dosti kasneje (ko je prosilec že imel status subsidiarne zaščite v Sloveniji), med drugim tudi zaradi groženj sosedov. Poleg tega je posledica, ki je nastopila šele kasneje, tudi ta, da ga družina ne želi priznati za svojega otroka, ne želi imeti stika z njim in ne želi, da bi se vrnil nazaj. Vseh razsežnosti, kot je pojasnil tožnik, v času po posilstvu še ni mogel predvideti, določenih pravil, ki mu jih je pojasnil šele njegov stric, pa tudi ni poznal. Prav tako v času, ko je zapuščal Afganistan, še ni vedel, kako se bo odvijal postopek pred domačim sodiščem (krajanov). Tožena stranka se sklicuje na to, da je prosilec na izrecno vprašanje, kakšne posledice ima lahko izguba družinske časti odgovoril, da zgolj zasmehovanje, v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pa prosilec navaja dodatne posledice. Tožnik želi opozoriti na to, da takšno povzemanje dejstev ni pravilno, saj je že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da se ga družina lahko tudi odreče. Sicer je to omenil v povezavi s pojasnjevanjem, ali bi se posilstvo lahko ponovilo, vendar pa kljub temu to kaže na to, da je to mogoča posledica, za katero je prosilec vedel že prej. Poleg tega se vprašanje ni glasilo, kakšne so posledice posilstva, temveč kakšne so posledice izgube družinske časti, kar je samo po sebi posledica posilstva. Izgon iz vasi in kamenjanje so posledice posilstva in ne posledice izgube časti. Teh posledic pa prosilec, kot že rečeno, v postopku mednarodne zašite ni omenil, saj takrat še niso nastopile in niso bile predvidljive. Glede na to je stališče tožene stranke, da bi tožnik moral in mogel navesti vse navedene posledice že v prvotnem postopku, napačno.

Poleg tega je bil osebni razgovor zaradi podaljšanja subsidiarne oblike zaščite dne 4. 12. 2012 voden povsem v skladu z napačno uporabo 1. odstavka 106. člena ZMZ, začenši z uvodnim opozorilom uradne osebe: "Navedeno pomeni, da bo danes osebni razgovor osredotočen na to, ali še obstajajo razlogi, zaradi katerih vam je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite ." Pri prvem vsebinskem vprašanju pa je uradna oseba tožnika seznanila, da mu je bila subsidiarna zaščita priznana zaradi njegove mladoletnosti v povezavi z nevarnostmi, ki pretijo na glavni cesti Kabul - Kandahar, nato pa mu predočila, da ni več mladoleten, zato preostane le še varna pot v domači kraj. Tožena stranka sploh ni soočila prosilca z določenimi razhajanji (npr. zakaj je v prvem razgovoru trdil, da se on lahko poroči, kasneje pa da se njegovi družinski člani ne morejo; zakaj ni vaškega sodišča omenil že v prvem razgovoru, ... ) - očitno zato, ker je ob napačnem razumevanju 1. odstavka 106. člena ZMZ ocenila, da te okoliščine za presojo upravičenosti podaljšanja subsidiarne zaščite niso relevantne - pa bi ga morala, zato je odločba tožene stranke v tem delu obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj v ponovnem postopku tožena stranka ni opravila dodatnega razgovora s tožnikom.

Poleg tega je sklepanje tožene stranke, da bi moral tožnik vse v zvezi z odnosom njegove družine do njega povedati že ob vprašanju "Prosim, da poveste vse, kar vam je vaš stric v zadnjem letu povedal glede vaše družine, ki živi v Afganistanu!", napačno. Iz tega vprašanja izhaja, da ga uradna oseba sprašuje po samem dogajanju z družino, ne pa glede odnosa, ki ga goji do tožnika. Tudi sicer pa je tožnik zadovoljivo pojasnil, da se ni spomnil vsega povedati. Vprašanje je bilo presplošno in preohlapno, na ciljana vprašanja pa se je spomnil vseh podrobnosti in o njih tudi izčrpno izpovedal. Poleg tega tožena stranka ni tožniku nikoli postavila neposrednega vprašanja, kakšen je odnos njegove družine do njega. To je prosilec začel razlagati sam od sebe, in sicer na vprašanje, ali vidi kakšne ovire za to, da se vrne v Kabul, kar kaže na to, da se je prosilec v tistem trenutku spomnil, da je pomembno povedati vse, kar ve v zvezi z odnosom njegove družine do njega. Kot že rečeno, prosilec je svoj kraj zapustil že mesec dni po dogodku in za določene posledice je izvedel šele kasneje od strica. Logično je, da vaško sodišče potrebuje čas, da odloči. Kar zadeva zunanje“ ocene verodostojnosti (presoja informacij o izvorni državi), tožnik pravi, kadar določene informacije ne zavračajo določenega dogodka/pojava kot nemogočega, temveč le kot manj pogostega, potem je sklepanje, da se ta dogodek ni zgodil napačno. Iz člena 4(5)(c) Kvalifikacijske direktive izhaja, da se prosilčeve izjave štejejo za verjetne, kadar niso v nasprotju z obstoječimi specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi. Nikakor pa to ne pomeni, da so izjave neverjetne, če iz njih izhaja, da so manj pogoste. Na primer: poročilo navaja, da je bilo 90 posilstev, zaobjetih v študiji, presojanih na rednih sodiščih; drugo poročilo pa, da se Hazari raje zatekajo k rednim sodiščem. To pa še ne pomeni, da vaško sodišče v tožnikovi vasi ne obstaja in da se ni sestalo po njegovem posilstvu. Poleg tega je drugo poročilo iz leta 2004, kar ne vzdrži kriterija ažurnosti informacij. Tožena stranka tudi izpusti pomembno informacijo, da je v zgoraj omenjeni študiji zapisano, da zaradi močne tradicije in kulturnih ovir veliko število teh primerov ostaja skrivnost. To pomeni, da je odstotek posilstev, obravnavanih pred rednimi sodišči, dejansko dosti manjši. Nadalje je napačno sklepanje tožene stranke, da so izjave tožnika v zvezi s kamenjanjem neverjetne, ker iz poročila izhaja, da so moški le redko usmrčeni. Poročilo ne govori o tem, da noben moški ni usmrčen, temveč zgolj, da se to zgodi redkeje. Kot že omenjeno zgoraj pa dejstvo, da se nekaj zgodi redkeje, ne pomeni, da se ne more zgoditi, in upoštevajoč, da bi tožena stranka morala v dvomu sprejeti prosilčeve izjave kot resnične, je nasprotni zaključek v nasprotju z materialnim pravom. Pri vsem tem želi tožnik še dodati, da je bil, ko se je posilstvo zgodilo, še otrok, torej ne odrasel moški s prevladujočim položajem v družbi. Toženi stranki je poznan pojav »plešočih dečkov“ (bacha bazi) in njihovo maltretiranje, kar kaže na to, da če bi otroci moškega spola že dejansko imeli prevladujoči položaj v družbi, tako kot odrasli moški, ta fenomen najbrž ne bi obstajal. Tudi če prosilca dejansko ne bi kamenjali, ko bi se vrnil v domačo vas, pa so druge posledice dovolj resne narave (osramočenost, izločenost iz družine in iz vasi), da predstavljajo hud poseg v njegove človekove pravice in s tem resno škodo v smislu subsidiarne zaščite.

Tožnik opozarja na to, da če je žrtev tako sramotnega dejanja otrok moškega spola, je njegova viktimizacija še toliko večja, saj s tem izgubi prevladujoči položaj, ki bi mu kot odraslemu moškemu v družbi pripadal. Poleg tega tožena stranka predstavlja informacije selektivno, v UNICEF-ovem poročilu, na katerega se sklicuje glede trditve, da vaška sodišča odločajo hitro (pri čemer ta "hitrost" v poročilu ni specificirana, zato se je utemeljeno vprašati, ali gre res za hiter postopek), piše tudi, kako so odločitve teh sodišč velikokrat v škodo otrok, kar tudi nazorno prikažejo s primeri. Poleg tega je v poročilu omenjen tudi primer, kjer je bil fant, ki je bil prisiljen živeti 6 mesecev z odraslim moškim, obtožen pedofilije zaradi pasivne sodomije z moškim. Moški je bil izpuščen, fant pa ne.

Tožnik tudi opozarja, da številna poročila govorijo o tem, da je spolna zloraba otrok v Afganistanu velik problem in da so otroci-žrtve velikokrat smatrani za krive (tudi pred rednimi ali vaškimi sodišči), ne glede na njihov spol. Posledice spolnih zlorab so zelo hude, od sramote, telesnega kaznovanja, omejitve prostosti, izločenosti in v nekaterih primerih tudi smrt. Tožena stranka gre celo tako daleč, da poročila, ki se nanašajo na ženske žrtve posilstva, ne sprejme v obravnavo, ter zaključi, da glede na to, da poročil o moških žrtvah ni, eno samo poročilo pa omeni, da so moške žrtve redkeje usmrčene, to pomeni, da prosilec ni uspel dokazati zunanje verodostojnosti. Takšno sklepanje je absurdno.

Pod točko III. tožbe navaja, da je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita zaradi njegove mladoletnosti v povezavi z nevarnostmi, ki pretijo na glavni cesti Kabul- Kandahar, ki povezuje Kabul in Ghazni (provinca tožnikovega zadnjega prebivališča).

V zvezi z varnostjo poti je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi informacij o državi izvora sama ugotovila, da je kljub siceršnjemu precejšnjemu zmanjšanju incidentov v provinci Ghazni v primerjavi z letom 2011 (ko je bil tožniku podeljen status subsidiarne zaščite) potovanje po tej provinci postalo bolj tvegano. Drugi razlog, zaradi katerega mu je bila priznan status subsidiarne zaščite, torej še vedno obstaja (vsaj v enaki meri!), oziroma obstaja še v večji meri kot v času izdaje prvotne odločbe. V prikaz citira odlomek iz izpodbijane odločbe: »Iz zgoraj omenjenega članka, ki govori o potovanju do Ghaznija po avtocesti Kabul - Kandahar, gre sklepati, da se je varnostna situacija vsaj na tej cesti poslabšala." (str. 20).

Te nesporne ugotovitve, ki temeljijo na specifični informaciji, ne more omajati splošnejša ugotovitev, ki sledi, in sicer da "splošni podatek za celoten Afganistan, da se je v prvih šestih mesecih leta 2013 zmanjšala uporaba improviziranih eksplozivnih teles, ki jih sproži žrtev sama, in tako povzročila 24 manj žrtev iz tega naslova v primerjavi z istim obdobjem 2012, govori v prid nekoliko bolj varnega potovanja (str. 20). Tožena stranka torej sama ugotavlja, da drugi razlog, tj. nevarnost potovanja od Kabula do tožnikove domače province še vedno obstoji, zato bi morala status subsidiarne zaščite podaljšati že iz tega razloga. Nasprotno pa tožena stranka napravi življenjsko povsem nesprejemljiv sklep, da tožnik sedaj ni več mladoleten, zaradi česar šteje in pričakuje, da si bo sposoben organizirati varno pot do domačega kraja, ter dalje, da mu lahko pri tem pomaga tudi njegov stric, ki živi na Švedskem in ima stike z Afganistanom. Takšen zaključek, torej da si bo tožnik zgolj zaradi nastopa polnoletnosti lahko pomagal, varnostne razmere pa so se po ugotovitvi tožene stranke še poslabšale, ne vzdrži kritične presoje.

Poleg tega tožnik opozarja na sodbo Upravnega sodišča I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013, iz katere izhaja, da mora biti iz upravne odločbe jasno razvidno, kako je tožena stranka kot kriterij zaščite uporabila "grožnje življenju ali telesni celovitosti" civilista in v tem smislu razlagati pojem "osebnosti" iz 28. člena ZMZ; iz odločbe pa mora biti tudi razvidno, kako je tožena stranka prišla do ocene, ali gre v izvorni državi za oborožen spopad in s katerimi kriteriji je določila mejno stopnjo nasilja oziroma tveganja (69. točka citirane sodbe). Upravno sodišče v tej sodbi še opozarja, da bo potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah s področja subsidiarne zaščite, na način, da bo iz upravne odločbe razvidno, katere elemente je tožena stranka uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja (72. člen citirane sodbe). Pri tem tožnik opozarja na stališče sodišča SEU v zadevi Elgafaji, namreč, da gre lahko za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja ("indiscriminate violence") v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada tudi tedaj, kadar je njegova stopnja tako visoka, da bi civilistu zgolj zaradi vrnitve in prisotnosti na teritoriju države ali regije grozilo resno tveganje, da bo podvržen tako opredeljeni grožnji. V luči takšnega stališča in na podlagi pravilne interpretacije 3. odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s 3. točko 28. člena ZMZ bi morala tožena stranka najprej sprejeti dokazno oceno, torej ali je že bila dosežena tista "tako visoka stopnja samovoljnega nasilja" ali ne - to pa bi lahko naredila edinole tako, da bi najprej ugotovila vsebino gornje premise silogizma (kako visoka stopnja samovoljnega nasilja se po tej zakonski določbi zahteva), nato vsebino spodnje premise (dejansko stanje: kakšna stopnja je v Afganistanu ali konkretno v Kabulu dejansko dosežena) - in šele nato bi lahko sledila subsumpcija. Takšne obrazložitve, ki je temelj aplikacije prava in s tem zakonitega odločanja v konkretnih upravnih zadevah, izpodbijana odločba ne vsebuje. Tožena stranka zapiše zgolj naslednje: ... "pristojni organ ocenjuje, da v provinci Ghazni, tudi v domačem okrožju vlagatelja, še vedno poteka oborožen spopad, vendar upoštevajoč celovito in natančno presojo o stanju v provinci v odločbi, s katero je bil vlagatelju priznan status subsidiarne oblike zaščite in primerjavo z žal precej skopimi novejšimi informacijami, iz katerih je mogoče sklepati, da se raven nasilja v tej provinci giblje na podobni, morda nekoliko višji ravni, ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. " To pa z vidika pravice do obrazložene odločbe, ki je inherenten del enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ne zadostuje. Izpodbijane odločbe se v tem delu tudi ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev postopka.

Tožnik opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014, v kateri je Ustavno sodišče jasno izpostavilo, da je treba podrobno obrazložiti vsebino pojmov samovoljnega nasilja in individualne grožnje. Pri tem je treba jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve se štejejo kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v delu izvorne države, kamor bi bil tujec vrnjen, ne dosega takšne stopnje, ki bi pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Tega pa tožena stranka ni storila in je s tem tožnika prikrajšala za pravico do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave RS.

Tožnik poudarja še, da tožena stranka neupravičeno ni upoštevala informacij o državi izvora, ki so ji jih predložili njegovi pooblaščenci, pravni svetovalci Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. Z informacijami, poslanimi na petnajstih straneh, so ciljali na vse elemente nasilja v Afganistanu, kot jih je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi I U 498/2013 opredelilo kot pravno relevantne. Tožena stranka jih sploh ni upoštevala, temveč se je oprla zgolj na poročila, ki jih je našla sama, pa četudi je iz poročil jasno razvidno, da se je situacija v Afganistanu v zadnjem letu izrazito poslabšala (ponovno tožnik poročil ne povzema, ker so v spisu in so dejstva o trenutnih razmerah v Afganistanu iz njih jasno razvidna). Ob tem tožnik opozarja na sodbo Upravnega sodišča I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014, s katero je Upravno sodišče odločalo o primeru, ki je z vidika aplikacije informacij o državi izvora zelo primerljiv. V tem primeru se je postavilo na stališče, da dejstva, ki so jih z informacijami o državi izvora predložili pooblaščenci pred izdajo upravnega akta, niso bili upoštevani na način, kot to zahtevajo določila 7. člena, 1. odstavka 21. člena, 1. odstavka 22. člena, 3. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ; 8. člena in 1. odstavka 9. člena ZUP; ter 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah, pa bi jih morala upoštevati. Enako je tudi v pričujočem primeru. Tožena stranka ni imela nobenega razloga, da ni upoštevala predloženih informacij in jim odvzela relevantnost za pričujoči primer; mestoma pa jih celo povsem napačno interpretirala. Pri tem tožnik meri predvsem na stališče, da "predloženi odlomki ne govorijo o naraščanju števila žrtev, ampak o zaskrbljenosti glede števila, kakršno je, o prihodnosti Afganistana po odhodu mednarodnih sil ter o povečanju določenih oblik nasilja in nasilja s strani določenih subjektov." (21. člen). Seveda iz poročil izhaja povečanje števila žrtev in nasilja, posledica česar je zaskrbljenost in trenutno neprimerne razmere, da bi se kdorkoli vrnil v Afganistan.

Tožena stranka je s takšno odločitvijo tožniku kršila tudi 18. in 19. člen Ustave RS ter 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je kljub informacijam, s katerimi razpolaga, odločila, da se tožnika vrne v okolje, kjer mu bodo navedene pravice kršene.

V zvezi z možnostjo notranje razselitve pa tožnik opozarja na smernice Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), iz katerih izhaja, da je notranja razselitev možna le, če lahko oseba živi relativno normalno življenje, ne da bi se pri tem soočala z nesorazmernimi težavami ("undue hardship"). Tega v pričujočem primeru tožena stranka ni upoštevala, saj od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo zgolj zaradi dosežene polnoletnosti brez nesorazmernih težav preživel v tujem, večjem mestu, brez družine, znancev ali kakršnih koli drugih povezav. Poleg tega pa tudi ne drži, kar navaja tožena stranka, tj. da same življenjske razmere ne morejo predstavljati resne škode iz 28. člena ZMZ, saj prav Evropsko sodišče za človekove pravice potrjuje, da lahko slabe ekonomsko-socialne razmere predstavljajo nečloveško ravnanje v smislu 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice, kot izhaja iz sodbe M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Poleg tega je tožnik tudi sam v zvezi z možnostjo prebivanja v Kabulu na osebnem razgovoru dne 4. 12. 2013 pojasnil, da je Kabul razdeljen na nekaj področij glede na etnično pripadnost - tam, kjer živijo njegovi znanci (Hazari) je majhno področje, zato je prepričan, da se je razvedelo za posilstvo in bi bil z njegovimi posledicami soočen tudi v Kabulu.

Iz Smernic UNHCR iz leta 2003 izhaja, da je treba pred uporabo oziroma za uporabo instituta notranje razselitve opraviti dva testa in t.i. pogled v prihodnost. Prvi test, ki ga v Smernicah opredeljuje UNHCR je t.i. test primernosti, in sicer mora biti del izvorne države, za katerega tožena stranka ocenjuje, da bi prosilec lahko tam živel, praktičen, varen in zakonito dostopen za konkretnega prosilca ter da tam prosilec ni izpostavljen preganjanju ali resni škodi (vključno z novimi oblikami preganjanja in resne škode). Drugi test, ki ga je po Smernicah UNHCR dolžna opraviti tožena stranka, pa je t.i. test razumnosti, ki narekuje, da je tožena stranka dolžna ugotoviti, ali je od konkretnega prosilca razumno pričakovati, da se preseli in ali lahko živi relativno normalno življenje. Gre za presojo subjektivnih in objektivnih kriterijev ter pogleda v prihodnost, velja pa opozoriti, da mora biti opravljena kumulativna presoja vseh okoliščin. Poleg tega pa ne more zadoščati zgolj eksistencialni minimum, temveč mora biti konkretnemu prosilcu zagotovljeno normalno preživetje. Pri navedenem testu je torej treba upoštevati osebne okoliščine prosilca, pretekle izkušnje, varstvo in varnost, ki mora biti trajna, spoštovanje človekovih pravic (predvsem praktični vidik vpliva na prosilčevo življenje) ter možnost ekonomskega preživetja in v tem okviru zaslužek, bivanje, dostop do zdravstvene oskrbe, ki kažejo na možnost, da bi prosilec lahko živel normalno življenje, upoštevaje splošen kontekst prosilčeve izvorne države, pri čemer pa ne gre za merilo minimuma preživetja. V pričujočem primeru tožena stranka ni v zadostni meri presodila kriterija, ali je od tožnika razumno pričakovati, da bo bival v Kabulu, ter sploh ni upoštevala njegovih osebnih okoliščin. V Kabulu nima nikogar in gotovo ni možno razumno pričakovati, da bi se ob vrnitvi tja uspel znajti kot odrasel samski moški brez podpore družine oziroma drugih sorodnikov. Ker bi bil v Kabulu prepuščen sam sebi, brez vseh denarnih sredstev in povsem nevajen novega okolja, je zanj dejansko nemogoče, da bi si v doglednem času poiskal delo, tako bi bila zanj edina možnost biti na ulici, kar pa gotovo ne zadostuje testu primernosti in razumnosti, ki ga mora opraviti tožena stranka v primeru uporabe instituta notranje zaščite.

Absurden je predvsem sledeč zaključek tožene stranke: "Zgornje informacije res opozarjajo, da osebe, ki v kraju notranje razselitve nimajo družine, sorodnikov, skratka socialne mreže, težko preživijo v kraju notranje razselitve, saj se te osebe soočajo z resnimi nastanitvenimi in zaposlitvenimi težavami. Vendar pa informacije tudi izpostavljajo, da so mladi zdravi samski moški, tudi tisti, ki so brez izobrazbe, v boljšem položaju, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Tudi najnovejše UNHCR-jeve smernice samske, za delo zmožne moške, postavljajo kot izjemo, torej da lahko v določenih okoliščinah preživijo kljub temu, da bodo brez podpore družine. " (27. stran). Tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali je ta "boljši" položaj, na katerega se opira, tudi dovolj dober; kot tudi ne, ali so na strani tožnika določene okoliščine, zaradi katerih bi lahko preživel. Tudi v tem okviru tožena stranka svoje odločbe ni v zadostni meri obrazložila in je tožniku, skladno z že omenjenim stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča Up- 105/l3-17 z dne 23. 1. 2014, kršila 22. člen Ustave RS. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je na osmi in deveti strani odločbe opredelila do informacij, ki jih je v zvezi s spolnim nasiljem predložila tožeča stranka, v kolikor je menila, da kakšen odlomek ni relevanten, pa je tudi pojasnila, zakaj tako meni. Od takrat, ko je tožeča stranka zapustila izvorno državo, pa do dneva, ko je imela razgovor v postopku priznanja mednarodne zaščite, je minilo skoraj dve leti. Zato je sklicevanje, da takrat še ni mogla predvideti in poznati posledic posilstva, povsem neprepričljivo.

Dve leti je namreč precej dolga doba in neverjetno bi bilo, da se stvari po dveh letih še ne bi odvijale, potem pa bi dobro leto kasneje začelo vse eskalirati. In v tem času ji je stric tudi lahko pojasnil posledice posilstva. Povsem drugačna situacija bi bila, če bi nek prosilec imel osebni razgovor nekaj mesecev po samem dogodku. Če bi v takšnem primeru potem čez eno leto v novem postopku navedel neke nove okoliščine, bi bilo to bistveno bolj sprejemljivo in dejansko verjetno, da mu neke posledice v času osebnega razgovora niso bile znane. Nadalje tožeča stranka tudi navaja, da je bil osebni razgovor povsem v skladu z napačno uporabo prvega odstavka 106. člena takrat veljavnega ZMZ. Tožena stranka poudarja, da to ni vplivalo na potek osebnega razgovora, saj je tožeča stranka imela možnost pojasniti tudi tisto, kar tožena stranka takrat ni smatrala za relevantno. In tudi vprašanja pooblaščenke tožeče stranke v zvezi s posilstvom so bila dovoljena. Iz zapisnika o osebnem razgovoru (stran 3), kakor tudi iz same odločbe, je razvidno, da je bila tožeča stranka soočena z razhajanji njenih izjav v primerjavi s tistimi, ki jih je podala v postopku priznanja mednarodne zaščite. Uradna oseba je namreč tožečo stranko opozorila, da v postopku priznanja mednarodne zaščite ni opisala tako hudih posledic zaradi posilstva, dejala je, da je bila osramočena, ni pa dejala, da bi jo zaradi tega kamenjali, ali da bi imela kakšne druge probleme s sovaščani. In po tem soočenju je tožeča stranka bila pozvana k pojasnilu. Tako so tožbene navedbe o potrebi dodatnega osebnega razgovora povsem neutemeljene. Tožena stranka v zvezi s temi navedbami poudarja, da se zaveda, da opredelitev informacije, da je nek pojav redek, še zdaleč ne pomeni, da ni mogoč. Vendar pa je potrebno poudariti, da informacije ne morejo nadomestiti neprepričljivih in kontradiktornih izjav o določeni okoliščini. Če so izjave neke osebe že same po sebi neprepričljive, potem tudi informacije, ki nek dogodek opisujejo kot pogost, teh izjav ne morejo povzdigniti na raven verodostojnosti. V konkretnem primeru so bile izjave tožeče stranke ocenjene kot neprepričljive, v informacijah pa tudi niso imele prav visoke podpore. In v takšnem primeru potem ni mogoče preprosto odločiti v korist stranke ter pri tem spregledati izjave, ki so same po sebi neverodostojne. Informacije o izvorni državi pa odigrajo bistveno bolj pomembno vlogo v primerih, ko je potrebno odločati o obstoju resne škode v smislu tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

V zvezi z navedenim tožena stranka najprej opozarja, da zgolj obstoj neke nevarnosti še zdaleč ni dovolj za priznanje subsidiarne zaščite. Ta nevarnost namreč mora biti taka, da doseže resno škodo, pri čemer je ta prag zelo visok. Prav tako pa je tožena stranka zgolj ugotovila, da se je poslabšala varnost na glavni cesti Kabul - Ghazni, kar pa nikakor ne pomeni, da so vse poti iz Kabula do Ghaznija nevarne. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožena stranka ugotovila, da stopnja oboroženega spopada v provinci Ghazni ni takšna, da bi dosegala prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. V zvezi z navedbami glede polnoletnosti tožeče stranke pa tožena stranka opominja, da meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo nekje mora biti. Afganistanski otroci postanejo zreli in sposobni skrbeti sami zase že veliko pred 18-im letom. Tako v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nebogljenosti tožeče stranke, ali se sklicevati na to, da je šele nedolgo nazaj dosegla polnoletnost. Dejstvo je, da je tožeča stranka ob pomoči organizatorjev poti pred leti že varno zapustila svoj domači kraj, tedaj stara okoli 15 let. In ni nobenih razlogov za prepričanje, da si takšne poti sedaj ne bi bila sposobna organizirati sama ali ob pomoči strica. Tožeča stranka je navedla, da ima njen stric dosti povezav z Afganistanom, ko je bila tožeča stranka na Švedskem, ji je pomagal urediti tazkiro iz Afganistana, nadalje je navedla, da ima stric veliko znancev in prijateljev, tudi v Kabulu, ima možnost in tudi veliko komunicira z Afganistanom, stric je tisti, ki dobiva informacije o družini tožeče stranke. Na podlagi teh navedb ni bila tako presenetljiva ali nelogična navedba tožene stranke, da bi tožeči stranki ta stric lahko pomagal pri organizaciji poti iz Kabula do domačega kraja. V isti točki tožbe tožeča stranka navaja, da poudarja, da tožena stranka neupravičeno ni upoštevala informacij o državi izvora, ki so jih predložili njeni pooblaščenci in pričajo o nasilju v Afganistanu. Tožena stranka opozarja, da navedeno ne drži, saj se je do posameznih informacij izrecno opredelila, v kolikor pa je kakšne štela za nerelevantne, pa je to v odločbi tudi pojasnila.

Tožena stranka opozarja, da bi se tožeča stranka s preselitvijo res znašla v mestu, kjer nikogar ne pozna, pa vendar tega ni mogoče videti tako tragično, kot želi predstaviti tožeča stranka. Kabul je namreč mesto, kjer obstaja kulturno okolje, iz katerega tožeča stranka prihaja, tam govorijo jezik, ki ga govori sama, tam je veliko pripadnikov njene etnične skupine in podobno. V Sloveniji tožeča stranka tudi ni poznala nikogar, bila je brez staršev, še dodatno pa ni poznala jezika in kulturnega okolja. Pa vendar se tožeča stranka tukaj počuti dobro in ni razlogov za sklepanje, da ne bi bilo podobno tudi v Kabulu, ko bo premostila začetne težave, ki pa se pojavljajo povsod. Poudariti tudi gre, da je tožeča stranka že pred leti sama, ko je bila še mladoletna, brez sorodnikov ali znancev potovala preko več evropskih držav in v nekaterih več drugih manj časa bivala. Zato je povsem neutemeljeno sklicevanje, da se tožeča stranka kljub svoji polnoletnosti ne bo znašla v lastni izvorni državi. V zvezi s tem tožeča stranka še navaja, da je na osebnem razgovoru pojasnila, da je Kabul razdeljen na nekaj področij glede na etnično pripadnost in tam, kjer živijo Hazari, je majhno področje, zato je prepričana, da se je razvedelo za posilstvo in bi bila z njegovimi posledicami soočena tudi v Kabulu. Tožena stranka poudarja. da je v odločbi na strani 28 pojasnila, zakaj tudi v primeru, če bi bile izjave tožeče stranke resnične, to ne bi bila ovira za bivanje v Kabulu. Zraven tega je pridobila informacije, iz katerih izhaja, da je v Kabulu ogromno število Hazarov, po nekaterih ocenah od 1,7 do 2 milijona, kar pomeni, da bi tako veliko število ljudi težko živelo na nekem manjšem območju, kakor zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka je torej upoštevala starost, izobraženost, stan in narodnost tožeče stranke.

Tožba je utemeljena.

V tem postopku gre za odločanje o podaljšanju oziroma zavrnitvi podaljšanja subsidiarne zaščite, ki je poseben postopek, urejen v XII. Poglavju Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni List RS, št. 11/2007, 99/2010, 83/2012), in ki je brez spremembe ZMZ-D (Uradni list RS, št. 111/2013, člen 42) pravno relevanten v obravnavanem upravnem sporu. Ker gre za odločanje o podaljšanju oziroma zavrnitvi podaljšanja subsidiarne zaščite, pristojni organ v takem postopku ne ugotavlja, ali ima tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem na kateri (izmed petih) podlagi. V konkretnem primeru bi lahko šlo za pripadnost določeni družbeni skupini (5. in 6. odstavek 27. člena ZMZ v zvezi z 4. alinejo 1. odstavka 27. člena ZMZ) glede na to, da je bil tožnik v mladosti posiljen, kar sicer med strankama ni sporna okoliščina, in ker naj bi se po tožnikovih trditvah posledice posilstva še vedno kazale v izrazito odklonilnem odnosu ne samo tožnikove družine do tožnika kot žrtve posilstva, ampak tudi v odklonilnem odnosu sosedov, znancev in v zavržnem odnosu širše skupnosti Hazarov do žrtve posilstva, vključno z možnostjo kaznovanja – celo s kamenjanjem. Če bi tožnik v zvezi s tem pridobil kakšne pomembne dokaze, bi lahko vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito zaradi uveljavljanja statusa begunca, ni pa to predmet odločanja v tem upravnem sporu. Temu zakonskemu konceptu urejanja mednarodne zaščite se očitno prilagaja tudi tožnik po svoji pooblaščenki, kajti tožnik v tožbi ne zagovarja, da bi bil preganjan na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini ali na kateri drugi podlagi iz 1. odstavka 27. člena ZMZ, ampak uveljavlja, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. To pa pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu zatrjevane posledice posilstva in dokazno oceno tožene stranke glede tega presoja samo z vidika pogojev za subsidiarno zaščito, ne pa tudi z vidika pogojev za status begunca. To nadalje pomeni, da so v tem postopku relevantne samo tiste zatrjevane posledice dejstev, da je bil tožnik kot pripadnik Hazarov žrtev posilstva, za katere je mogoče reči, da bi tožniku ob vrnitvi onemogočile organizacijo življenja v smislu zagotovitve osnovne varnosti ter minimalnih (z vidika človekovega dostojanstva še sprejemljivih) pogojev za preživetje. Pravo tožnika varuje pred utemeljenim strahom, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju (2. alineja 28. člena ZMZ) oziroma da vrnitev tožnika v izvorno državo, če oziroma kjer obstaja notranji oboroženi spopad in nediskriminatorno nasilje v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, in bi si moral tožnik v takih na splošno oteženih okoliščinah organizirati življenje tako, da bi imel osnovno varnost in minimalne (z vidika človekovega dostojanstva še sprejemljive) pogoje za preživetje, ne bi pomenila zanj resne škode.

Med strankama tega upravnega spora ni sporno, da je v Afganistanu notranji oboroženi spopad in da je nediskriminatorno nasilje takšne narave, da ogroža tudi življenja in osebnosti civilnih oseb v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Med civiliste spada tudi tožnik. Vprašanje, ki pa je sporno med strankama v tej zadevi, pa je, ali je stopnja nasilja zadosti visoka tudi glede na osebne okoliščine tožnika, da bi vrnitev na določeno območje oziroma v določeno mesto v Afganistanu pomenila resno škodo za tožnika v smislu ZMZ. Kadar je v določeni državi notranji oboroženi spopad ali pa mednarodni oboroženi spopad z elementi nediskriminatornega nasilja in je prosilec civilist, potem mora pristojni organ najprej presojati pogoje za subsidiarno zaščito po 3. alineji 28. člena ZMZ in šele če ti pogoji niso izpolnjeni, pride lahko v poštev tudi presoja z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določilo 3. alineje 28. člena ZMZ in sicer iz naslednjih razlogov.

Iz sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji izhaja, da zaščiti iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) „v bistvu ustreza“ člen 15.b Kvalifikacijske direktive I (št. 2004/83) oziroma zdaj veljavne Kvalifikacijske direktive II (2011/95), ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ. Sodišče EU pa v argumentaciji v zadevi Elgafaji od tod naprej nadaljuje: „Nasprotno pa je člen 15c direktive [to je zdaj veljavne 15c. Kvalifikacijske direktive II – opomba Upravnega sodišča] določba, katere vsebina je drugačna od člena 3 EKČP in ju je treba zato razlagati samostojno ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so zagotovljene z EKČP“ (ibid. odst. 28 in 44). Iz te sodbe je torej mogoče napraviti sklep, da je vsebina 3. alineje 28. člena drugačna od vsebine 2. alineje 28. člena ZMZ, ne sme pa biti v nasprotju oziroma ne sme dajati nižje zaščite, kot jo daje 3. člen EKČP. Sodišče EU v zadevi Elgafaji ni dalo odgovora na vprašanje, katere dejavnike je treba upoštevati pri ocenjevanju stopnje nediskriminatornega nasilja v oboroženem spopadu, ampak je odločilo, „čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se prizna pravica do subsidiarne zaščite“ (ibid. odst. 39).1 Četudi Sodišče EU v sodbi v zadevi Elgafaji ni podalo nobene interpretacije o tem, katere dejavnike je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje splošnega nasilja, pa je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013 dalo toženi stranke naslednje obvezujoče napotke: „Iz odločbe ni razvidno, katere elemente je tožena stranka uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja, saj bo v zvezi s tem potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi z subsidiarno zaščito. Iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode. V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Sufi and Elmi v. The United Kingdom, kjer se je pri opredelitvi elementov za presojo intenzivnosti nasilja ESČP ravno tako oprlo na kriterije števila žrtev in ranjenih, notranje razseljenih in osnovne humanitarne pogoje za bivanje v zbirnih centrih glede varnega zatočišča, hrane in higiene. Te elemente bo tožena stranka lahko uporabila tudi v ponovnem postopku. To pomeni, da tožena stranka ne bo mogla za mejno stopnjo intenzivnosti nasilja uporabiti le popolnega onemogočanja ljudi, da preživijo, ampak tudi, kar sama enkrat omenja v odločbi na strani 12, nečloveške ali poniževalne situacije. Glede na varovano dobrino iz 28. člena ZMZ ne sme biti nobenega dvoma, da merilo ni zgolj preživetje, ampak tudi prepoved nehumanega ravnanja“ (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 498/2013-17, odst. 72).

V kasnejši sodbi v zadevi I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 je Upravno sodišče navedlo, da „n edavno izdana sodba SEU v zadevi Diakit é potrjuje interpretacijo člena 15c Kvalifikacijske direktive I., ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v zadevi I U 498/2013. Tisto, kar sodba SEU v zadevi Diakit

é utrjuje v interpretaciji Upravnega sodišča v sodbi I U 498/2013-7 z dne 25. 9. 2013, je stališče, da v zvezi s spopadi ni treba – posebej in ločeno od stopnje nasilja – ugotavljati še, kakšna je intenzivnost oboroženih spopadov, kakšna je stopnja organiziranosti udeleženih oboroženih sil in kakšno je trajanje spopadov.“ Glede dejavnikov, ki jih mora tožena stranka upoštevati pri oceni o stopnji splošnega nasilja, pa je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 navedlo, da mora tožena stranka uporabiti aktualna poročila o stanju v Afganistanu o tem, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje; ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje; ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje.

V zvezi s pravno opredelitvijo dejavnikov, ki so pomembni za pravilno ugotavljanje stopnje splošnega nasilja je pomembno, da je Vrhovno sodišče (v zadevi I Up 117/201410. 4. 2014, odst. 11) pravno relevantnost teh dejavnikov, ki jih je na podlagi primerjalne sodne prakse razvilo Upravno sodišče, potrdilo v pritožbenem postopku zoper sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1327/2013. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni upoštevala dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja, ki jih je Upravno sodišče postavilo v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013, torej več kot tri mesece pred izdajo izpodbijanega akta in je zaradi tega nepravilno uporabila določilo 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu povzema razne podatke iz številnih relevantnih informacij o stanju v izvorni državi, vendar pa je dokazno oceno oprla na dejavnik, da je glede na število prebivalcev, ki živi v Kabulu – okrog 7 milijonov ljudi – dejstvo, da se v štirih mesecih zgodi 12 varnostnih incidentov oziroma da številka 3000 civilnih žrtev na leto v državi, ki ima od 23 do 30 milijonov ljudi, kaže na to, da je ogroženost prebivalstva precej nizka. Ta matematični izračun ni v mednarodni praksi uveljavljeni dejavnik za oceno stopnje splošnega nasilja, kajti ob uporabi tega kriterija bi se lahko število mrtvih in ranjenih civilistov še vedno zelo povečevalo skozi določeno časovno obdobje, pa primerjava med številom žrtev in celotnega števila prebivalstva ne bi vodila do ugotovitve o zadostni stopnji splošnega nasilja, pri čemer niti ni jasno, katero matematično razmerje tožena stranka šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja za uporabo subsidiarne zaščite. Ta dejavnik je zato v nasprotju z uveljavljeno prakso, da je treba poleg kvantitativnih dejavnikov upoštevati tudi kvalitativne dejavnike, kot to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 498/2013-17. Iz obrazložitve izpodbijanega akta pa je mogoče izpeljati sklep, da je tožena stranka vendarle upoštevala tudi nek drug dejavnik – čeprav v obrazložitvi odločbe nikjer izrecno ni navedla, katere konkretne dejavnike je upoštevala. Gre za dejavnik števila oseb, ki so se v Afganistan že vrnile. Ta element je namreč povezan z dejavnikom števila notranje razseljenih oseb in na to vezano stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja minimalnih pogojev za človeka vredno življenje. Vendar pa je tudi ta edini element, za katerega je tožena stranka imela upravičeno podlago, da ga je upoštevala, uporabila na nepopoln način, saj ni ugotavljala, ali se število notranje razseljenih oseb povečuje in ali so življenjske okoliščine v zbirnih centrih sprejemljive vsaj z vidika 3. člena EKČP. Ta napačna uporaba določila 3. alineje 28. člena ZMZ zadošča za sodno presojo, da je izpodbijani akt nezakonit in da je potrebno zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, vendar pa sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka v nadaljevanju sodbe obravnava tudi druge nezakonitosti pri uporabi materialnega prava in (posledično) v ugotovitvi dejanskega stanja.

Ker je tožena stranka najprej ugotavljala možnosti za varno vrnitev tožnika v njegovo provinco Gahzni, bo sodišče najprej obravnavalo ta vidik spora, potem pa še možnost notranje razselitve v Kabulu.

Tožnik v obravnavani zadevi ni uveljavljal, da se na njegov položaj vežejo določeni elementi, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da bi ga grožnje posamično izrazito zadevale in sicer bistveno bolj kot splošno prebivalstvo. Tožnik namreč ne spada med najbolj rizične skupine z vidika usmerjenosti napadov na določene osebe ali stavbe, kot so na primer stavbe s pripadniki, ki so povezavi z vladnimi silami ali mednarodnimi organizacijami, vključno z mednarodnimi vojaškimi silami, novinarji, osebami, ki nasprotujejo interpretacijam načel islama, kot jih podajajo Talibani; okoliščina, ki tožnika postavlja med bolj rizične skupine, kot je splošno prebivalstvo, je le pripadnost Hazarom (Poročilo UNHCR z dne 6. 8. 2013, str. 67-68). Ta okoliščina s povečanjem tveganja bi bila prisotna v primeru, če bi tožnik potoval iz Kabula proti kraju svojega zadnjega bivališča v provinco Ghazni, za kar je tožena stranka menila, da ne bi šlo za povečano nevarnost zaradi njegove narodnosti, saj mu je stric že organiziral pot iz Afganistana. Takšna ugotovitev tožene stranke se ne ujema z omenjeno informacijo iz poročila UNHCR, po kateri so Hazari bolj ogroženi, kot druge narodnosti, kar bi se lahko uresničilo ravno ob priložnosti potovanja. Tožena stranka tudi brez upravičenega razloga ni dala nobene teže informaciji, ki jo je preložil tožnik, da je verski svet izrekel fatve Hazarom, ker je šiitsko novoletno praznovanje v nasprotju z islamom, in sicer te informacije ni upoštevala z utemeljitvijo, da gre za „specifično“ informacijo in da tožnik ne prihaja iz vasi v bližini mesta Ghanzni. Sodišče ocenjuje, da to neskladje med oceno tožene stranke in poročilom UNHCR ter poročilom, ki ga je predložil tožnik, niti ni odločilno, četudi ni nepomembno, ampak bolj izstopa ocena tožena stranke, da bi bila pot iz Kabula v provinco Ghazni za tožnika dovolj varna. Tožena stranka je sama ugotovila, da se je število incidentov v provinci Ghazni, ki so jih povzročili uporniki, povečala za 100% (s 96 na 196) v primerjavi z enakim obdobjem leta 2012 in da med 12 provincami z največjim deležem incidentov spada tudi Ghazni, da cesta v Ghazni kaže pravo sliko „bojišča“, da gre za „avtocesto v pekel“, da so vsi vzhodni okraji province Ghazni, kjer prevladujejo Paštuni, skrajno nestabilni in negotovi, da so se varnostne razmere v skrajno zahodnem okraju, kjer tudi prevladujejo Hazari, zaostrile in v nadaljevanju navaja tri konkretne primere varnostnih incidentov s smrtnimi žrtvami med civilisti, da pa so okraji Nawur, Malistan in Jaghori doživeli sorazmerno manj nasilja. Samo slednje ter podatka, da se 30% odstotkov vsega nasilja zgodi v provincah, med katerimi ni Ghazni in da na „nekoliko bolj optimistično sliko“ kaže prihod afganistanske lokalne policije v različne dele te province, po katerem naj bi se varnostna situacija izboljšala, govorijo v smeri odločitve, ki jo je sprejela tožena stranka. Vendar pa to ne zadošča ta zakonito odločitev. Kajti če je pot v Ghzani na podlagi verodostojne informacije o stanju v izvorni državi označena kot „vojno bojišče“, je to bistveno nevarno tako za mladoletnika kot za polnoletno osebo. Tožena stranka se tudi ne more opreti na stališče, da se bo moral tožnik kot „polnoletni moški pozanimati o najbolj varnih poteh do domačega kraja, tudi tistih manj poznanih,“ kajti to se od njega, ki je polnoleten „pričakuje“ in da mu bo pri tem pomagal stric. Takšno stališče – kadar gre za varstvo absolutnih pravic do varstva življenja v skladu z zakonom in prepovedi mučenja ali nečloveškega ravnanja – je v nasprotju z določilom 1. odstavka 22. člena ZMZ. In nadalje, če je stanje varnosti v Ghazniju krhko, omejeno na določene predele in začasno, ob tem da tožena stranka ni ugotovila, ali v provinci Ghazni (kjer koli) obstaja kakšen zbirni center za zavrnjene begunce, ki nimajo svojega doma oziroma se vanj ne morejo vrniti, kar velja za tožnika, za katerega je tožena stranka z informacijami o izvorni državi ugotovila, da obstaja v ruralnih okoljih province Ghazni izrazito odklonilen odnos do žrtev posilstva tudi med družinski člani, sosedi in znanci, potem omenjeno stališče tožene stranke ne more zadoščati za oceno, da niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito bodisi po 3. ali 2. alinejii 28. člena ZMZ. Tožena stranka je torej napravila pretirano enostransko oceno, ki se ne opira v zadostni meri na uporabljene podatke o izvorni državi, da stopnja splošnega nasilja v provinci Ghazni ni takšna, da bi predstavljala resno škodo za tožnika v primeru njegove vrnitve.

Kar pa zadeva možnost notranje razselitve v Kabulu, je tožena stranka upoštevala, da tam živi veliko število Hazarov in je zaradi tega manjša verjetnost, da bi bil tožnik žrtev splošnega nasilja. Vendar pa bi tožena stranka morala upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik bil žrtev posilstva, kar je tožena stranka tožniku verjela, ni pa mu verjela, ko je zatrjeval, kakšne posledice socialne izključitve in morebiti kaznovanja oziroma družinskega izobčenja ga čakajo v primeru vrnitve. Posledice posilstva tožniku ne bi olajševale iskanja osnovne varnost in minimalne (z vidika človekovega dostojanstva še sprejemljivih) pogojev za preživetje, ampak bi bilo tožniku zaradi odsotnosti družinske pomoči v Kabulu ali kjer koli drugje v Afganistanu bistveno oteženo iskanje varnosti in bi bil lažja tarča splošnega (nediskriminatornega) nasilja. Tožena stranka tega ni upoštevala, čeprav gre za pravno relevanten element „osebnih okoliščin“ iz 68. člena ZMZ ter iz citirane sodbe v zadevi Elgafaji. To napako pri uporabi določila 3. alineje 28. člena v zvezi z 68. členom ZMZ bo tožena stranka morala popraviti v ponovljenem postopku.

Na tej točki Upravno sodišče opozarja na bistveno razliko med zaščito po 3. alineji ZMZ, ki je posebna oblika zaščite po pravu EU, in zaščito po 2. alineji 28. člena ZMZ, ki ustreza 3. členu EKČP. Ta razlika, ki jo tožena stranka ni upoštevala, pa jo bo morala v ponovnem postopku pri oceni možnosti notranje razselitve v Kabulu, je namreč v konceptu notranje zaščite - vključno s subjekti zaščite, in v vrsti pravno zavarovanih dobrin.

V primeru 2. alineje 28. člena ZMZ je pravno zavarovana dobrina človekova pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (in mučenja), ki je absolutno zavarovana dobrina in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) varstvo te pravica pride v poštev v primeru splošnega nasilja v določeni državi samo izjemoma (H.L.R. proti Franciji, odst. 41; N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 115; Saadi proti Italiji, odst. 132; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 226).

V primeru zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15c. Kvalifikacijske direktive II pa ne gre zgolj za varstvo absolutne pravice, kajti poleg „življenja“ je zavarovana tudi „osebnost“ civilista, zakonodajalec EU pa je samo dejanja preganjanja v zvezi z statusom begunca izrecno vezal na kršitve absolutnih pravic (26. člen ZMZ), ne pa tudi dejanja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ; dejanja resne škode iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ pa so vezana na kršitve absolutnih pravic, ker se ta zaščita z vidika prava EU veže na zaščito po EKČP. Še bolj konkretno se ta razlika med 3. alinejo 28. člena ZMZ na eni strani in 2. alinejo 28. člena oziroma 3. členom EKČP na drugi strani kaže pri konceptu notranje zaščite (vključno z ureditvijo subjektov zaščite). Pravo EU namreč daje višjo raven zaščite prosilcem, kot jo daje sodna praksa ESČP. Z vidika sodne prakse ESČP namreč ni pomembno, kdo zagotavlja zaščito pred nehumanim ali poniževalnim ravnanjem v primeru splošnega nasilja in kritičnih življenjskih razmer izvorni državi. Odločilni dejavniki so lahko, sposobnost za delo, zdravstveno stanje, starost, spol, morebitno znanje tujih jezikov zaradi večje možnosti pridobitve službe oziroma dela, kraj prvotnega bivališča, pomoč družine družinskega klana (sodbe ESČP v zadevah: Salah Sheekh proti Nizozemski; K.A.B. proti Švedski; R.H.H. proti Švedski; A.A in ostali proti Švedski). Z vidika prava EU in ZMZ pa je drugače, kajti določilo 7. člena Kvalifikacijske direktive II določa, da „zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko nudi le država ali stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z 2. odstavkom.“ Tožena stranka tega določila, ki mu ustreza 1. odstavek 25. člena ZMZ, ni upoštevala, saj ni izhajala iz ureditve, po kateri lahko zaščito v domačem kraju ali pa v Kabulu zagotavlja zgolj država ali stranke in organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države. Tožena stranka je upoštevala samo osebne okoliščine tožnika in sicer, da je Hazar in da veliko Hazarov živi v Afganistanu in da bi tožniku morda njegov stric pomagal iz Švedske, ker naj bi imel dobre vezi v Afganistanu.

Tožena stranka pa tudi ni pravilno uporabila 2. odstavka 7. člena Kvalifikacijske direktive II.. Določilo 2. odstavka 7. člena Kvalifikacijske direktive II. določa: „Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in nezačasna. Takšna zaščita se načeloma nudi, kadar subjekti iz točk (a) in (b) odstavka 1 sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in ko ima prosilec dostop do takšne zaščite.“ Z razliko od tega sodna praksa ESČP ne zahteva, da se notranja zaščita nanaša tudi na obstoj učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in do katere mora prosilec imeti dostop.

Upravno sodišče je v celoti citiralo določilo 7. člena iz Kvalifikacijske direktive II., kajti slovenski zakonodajalec je zamudil skrajni rok za njegovo implementacijo, ki je nastopil pred izdajo izpodbijane odločbe dne 21. 12. 2013, in bi tožena stranka morala uporabiti določbo 7. člena Kvalifikacijske direktive II. neposredno, kajti v času izdaje izpodbijane odločbe je veljal 25. člen ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007, 111/2008 – OdlUS, 58/2009, 9972010 – OdlUS, 83/2012 – OdlUS), ki je skupaj z 68. členom ZMZ odstopal od določila 7. člena Kvalifikacijske direktive II.. Slovenski zakonodajalec je namreč prenesel določbo 7. člena Kvalifikacijske direktive II. v nacionalni pravni red šele z uveljavitvijo ZMZ-D dne 11. 1. 2014, to pa je po izdaji izpodbijanega akta. ZMZ namreč v času izdaje izpodbijane odločbe ni vseboval zahteve, da mora biti zaščita „dejanska“ in ne zgolj „začasna“, poleg tega pa mora pristojni organ ugotoviti tudi, da lahko prosilec v določen del države varno in zakonito potuje (drugi pododstavek člena 8(1) Kvalifikacijske direktive II.). Tožena stranka se v ugotovitvenem postopku zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 7. člen Kvalifikacijske direktive II. ni ukvarjala z vprašanjem, ali je zaščita – ki jo lahko nudijo le državni organi ali stranke in mednarodne organizacijske, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države – dejanska in ne zgolj začasna. Tudi iz določila člena 16(2) Kvalifikacijske direktive II. izhaja, da pristojni organ lahko ugotovi, da begunec ni več upravičen do subsidiarne zaščite, če je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna.

Bistvena razlika med zaščito po 3. členu EKČP oziroma po 15b. členu Kvalifikacijske direktive II. oziroma po 2. alineji 28. člena ZMZ na eni strani in zaščito po členu 15c Kvalifikacijske direktive II. oziroma 3. alineji 28. člena ZMZ je torej v elementih vsebine zaščite, ki mora zajemati učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in prosilec mora imeti do tega sistema dostop in da mora biti zaščita dejanska in ne zgolj začasna. Ta razlika v vsebini zaščite po 3. členu EKČP (15.b členu Kvalifikacijske direktive II.) in 15c. členu Kvalifikacijske direktive II je odraz dveh nadaljnjih stališč Sodišča EU v zvezi z subsidiarno zaščito. Sodišče EU namreč v sodbi v zadevi Diakité (C-285/12 z dne 30. 1. 2014) pravi, da „je iz uvodnih izjav 5., 6. in 24 direktive razvidno, da morajo minimalni standardi priznanja subsidiarne zaščite omogočati dopolnitev zaščite beguncev, določene v Konvenciji o statusu beguncev, podpisane 28. julija 1951 v Ženevi, tako da se opredeli osebe, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in se jim zagotovi ustrezen status“ (ibid. odst. 33). Tudi v sodbi v zadevi H.N. (C-604/12 z dne 8. 5. 2014 Sodišče EU pravi, da je subsidiarna zaščita „dopolnilna in dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija“ za tiste prosilce, ki „bi brez pridobitve evropskega azila potrebovali mednarodno zaščito“ in se pri tem sklicuje tudi na člen 78(2)(a) in (b) Pogodbe o delovanju EU (ibid. odst. 32-33). Tudi zaradi teh stališč subsidiarna zaščita iz člena 15c Kvalifikacijske direktive II., ki ustreza 3. alineji 28. člena ZMZ, mora pomeniti dodatno oziroma dopolnilno zaščito glede na zaščito iz člena 15b Kvalifikacijske direktive II.; slednja pa po vsebini ustreza določilu 3. člena EKČP. Čeprav, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina po 3. alineji 28. člena ZMZ ni vezana na absolutno zavarovano pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja, saj je v tem določilu poleg življenja zavarovana tudi „osebnost civilista“, in ker v nasprotnem primeru določilo 3. alineje 28. člena ZMZ ne bi v ničemer dopolnjevalo oziroma dajalo dodatne zaščite beguncem glede na člen 3 EKČP, pa se Sodišče EU še ni izreklo o tem vprašanju, da bi bilo mogoče potrditi, da tudi v tem elementu pravo EU na podlagi sodne prakse Sodišča EU že daje višjo zaščito, kot pa določilo 15b. člena Kvalifikacijske direktive II, oziroma 3. člen EKČP. Zato se v zvezi s tem Upravno sodišče opira na sodno prakso ESČP, ki postavlja skrajni prag v zvezi z 3. členom EKČP. S tega vidika pa morajo biti v izvorni državi zagotovljene vsaj take humanitarne razmere, da je mogoče potrditi, da bi v primeru vrnitve tožnik imel v zbirnih centrih, če nima doma, zagotovljeno vsaj osnovno prehrano, higienske pogoje, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, odst. 254; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 283). S temi kriteriji je ESČP v zadevi M.S.S. zavarovalo človekovo dostojanstvo in vsaj v tem smislu je treba razlagati tudi pravno zavarovano dobrino „osebnosti civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ki se povezuje z ustavno pravico iz 34. člena Ustave. Tožena stranka stanja v zbirnih centrih bodisi v Kabulu bodisi v provinci Ghazni z vidika teh minimalnih humanitarnih pogojev za preživetje ni ugotavljala in je torej tudi s tega vidika nepravilno uporabila določbo 3. alineje 28. člena ZMZ.

V tej presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ni spregledalo novega elementa v sodni praksi Vrhovnega sodišča v tovrstnih zadevah, ko je v sodbi v zadevi, kjer je tudi šlo za podaljšanje subsidiarne zaščite beguncu iz Afganistana, in kjer je Vrhovno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso ESČP, na stališče nevladne organizacije ECRE in na delo profesorja K. Hailbronnerja odločilo, da za odločitev o notranji razselitvi “ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014). Ta odločitev ne izstopa iz novejše prakse Vrhovnega sodišča, ampak je Vrhovno sodišče enako odločilo tudi v zadevah I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014 in I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Na koncu sodišče še pripominja, da prvostopenjska sodba Upravnega sodišča še ne učinkuje, ker imata stranki možnost pritožbe na Vrhovno sodišče RS. To pomeni, da so pravno-formalno, ker ni bila vložena zahteva za izdajo začasne odredbe in učinkovanja izpodbijane odločbe sodišče ni zadržalo, status subsidiarne zaščite in temu statusu pripadajoče pravice tožniku po ZMZ prenehali z dnem izdaje izpodbijanega akta, to je dne 3. 1. 2014 in bo tako ostalo, če bo v morebitnem pritožbenem postopku Vrhovno sodišče potrdilo izpodbijani akt. V odločbi z dne 21. 10. 2011 namreč tožena stranka v prvi točki izreka ni odločila, da se tožniku prizna status subsidiarne zaščite za obdobje enega leta, ampak je v drugi točki izreka odločila, da odločba iz prve točke izreka z dnem vročitve velja kot dovoljenja za začasno prebivanje za dobo enega leta. Časovna veljavnost subsidiarne zaščite torej tožniku z odločbo z dne 21. 10. 2011 ni bila omejena na določeno dobo in je subsidiarna zaščita tožniku prenehala z dnem izdaje izpodbijane odločbe z dne 3. 1. 2014. Takšna situacija in ureditev statusa tožnika je pravilna, kajti niti v času izdaje odločbe z dne 21. 10. 2011 veljavna Kvalifikacijska direktiva I. niti Kvalifikacijska direktiva II. ne določata, da se subsidiarna zaščita (ali pa status begunca) priznava(ta) za določeno časovno obdobje. Obe direktivi določata le, da mora pristojni organ čim prej po priznanju subsidiarne zaščite upravičencu izdati dovoljenje za prebivanje, ki se ga lahko podaljša, in ki mora veljati vsaj eno leto, oziroma v primeru podaljšanja, vsaj dve leti (člen 24(2) ter člen 2(f) Kvalifikacijske direktive I. in člen 24(2) in člen 2(g) Kvalifikacijske direktive II.). Za določeno obdobje se torej izdaja zgolj dovoljenje za prebivanje, ne pa tudi subsidiarna zaščita. Nobena direktiva tudi ni nikoli določala, da je treba na določena časovna obdobja preverjati izpolnjevanje pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite ne glede na to, ali so se pojavili novi pravno relevantni elementi ali ugotovitve, ali pa le-teh ni. Temu je sledil tudi 102. člen ZMZ (Uradni list RS, 111/2007, 58/2009, 99/2010), ne pa tudi določilo 1. odstavka 105. člena ZMZ, ki ureja rok 45 dni „pred potekom tega statusa“, kot rok, v katerem mora begunec poslati vlogo za podaljšanje statusa. Če je torej tožena stranka v predmetni zadevi morebiti štela, da je tožniku status subsidiarne zaščite prenehal s potekom enega leta od pravnomočnosti odločbe z dne 21. 10. 2011, to je s pretekom enega leta od dne 9. 11. 2011 – to je 9. 11. 2012, potem sodišče pripominja, da omenjena neusklajenost s pravom EU ni takšna, da bi bilo treba ugotoviti, da je ZMZ v nasprotju s pravom EU, kajti iz četrtega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da tožniku v času vodenja postopka za podaljšanje subsidiarne zaščite pripadajo pravice iz 89. člena ZMZ.