Jedro

Po določbah 19. člena CZ nastane obveznost plačila carine za uvoženo blago z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto; ta dan se tudi šteje za dan uvoza, če ni v tem zakonu drugače določeno. Na podlagi 1. odstavka 22. člena CZ pa se znesek carine in drugih uvoznih davščin za blago, za katero je nastala obveznost plačila carine, ugotavlja po stanju blaga in po predpisih na dan vložitve carinske deklaracije. Upoštevajoč 4. odstavek 257. člena CZ se za dan vložitve deklaracije po določbah tega zakona šteje dan, ko je bila deklaracija, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka tega člena, oddana carinarnici. Vložena deklaracija torej ne sme biti pomanjkljiva ali nepravilna in mora izpolnjevati vse pogoje iz 1. odstavka 257. člena CZ in po določbi 4. točke 1. odstavka 257. člena CZ ob sprejemu deklaracije ugotovi carinarnica ali se podatki iz priloženih listin ujemajo s podatki v deklaraciji. Podlago za vrnitev pomanjkljive ali nepravilne deklaracije skupaj s prilogami vložniku ima carinarnica v 2. odstavku 257. člena CZ. Le, če se deklarant ne strinja z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in nepravilnostmi, mora carinarnica po določbi 3. odstavka 257. člena CZ izdati sklep, s katerim zavrže deklaracijo kot nepravilno (deklarant lahko nato v pritožbi zoper tak sklep dokazuje pravilnost deklaracije, lahko pa vloži tudi novo deklaracijo ali vrne blago v tujino).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 23. 06. 1993, s katero je ta zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo posebne takse za uvoz rabljenega tovornega vozila MERCEDES BENZ po UCD z dne 17. 05. 1993 v znesku 955.361,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da so v prvostopni odločbi ugotovljene vse pomembne okoliščine za pravilno rešitev zadeve, da je pravilno uporabljen zakon in da uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993 ni bila uporabljena za nazaj v nasprotju z ustavo republike Slovenije ter poudarja, da je zmotna pritožbena trditev, da se pri carinjenju za obračun carine in drugih uvoznih dajatev uporabljajo veljavni predpisi na dan, ko je blago prešlo carinsko črto. Po določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena carinskega zakona nastane obveznost plačila carine za uvoženo blago z dnem, ko je blago šlo čez carinsko črto, za dan uvoza pa se po 2. odstavku 19. člena tega zakona šteje dan, ko je nastala obveznost plačila carine, če ni v tem zakonu drugače določeno. V 1. odstavku 22. člena carinskega zakona pa je izrecno določeno, da se znesek carine in drugih uvoznih davščin za blago, za katero je nastala obveznost plačila carine, ugotavlja po stanju blaga in po predpisih na dan vložitve carinske deklaracije. Obravnavana uvozna carinska deklaracija je bila vložena in sprejeta dne 17. 05. 1993 in na ta dan je nesporno že veljala uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993. Po tej uredbi, ki je začela veljati 27.03. 1993, podležejo rabljena vozila plačilu posebne takse v višini 15 % od carinske osnove, med drugimi tudi iz tarifne številke 8704.23 zakona o carinski tarifi, v katero je uvrščen tovorni avto, ki je predmet obravnavane uvozne carinske deklaracije. Ker uredba ne pozna izjem, je Carinarnica pravilno ravnala, ko je obračunala posebno takso za uvoz rabljenega vozila. Nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da se je postopek carinjenja začel že pred uveljavitvijo uredbe.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore kršitve carinskega zakona ter se sklicuje na pritožbene ugovore in še navaja, da se glede dejanskega stanja sklicuje na navedbe iz zahteve za vračilo posebne takse z dne 31. 05. 1993, ker iz nje nedvomno izhaja, da je bil postopek carinjenja uveden pred 27. 03. 1993. Tožnik je tovorno vozilo MERCEDES BENZ pripeljal v Slovenijo dne 12. 03. 1993 in ga predal v postopek carinjenja dne 17. 03. 1993. Ker pa se je ugotovilo, da je njegova vrednost nižja, kot je bilo navedeno v potrjeni specifikaciji opreme iz naslova vloge tujega vlagatelja, je Carinarnica tožnika napotila na pristojni republiški upravni organ, da si pridobi korigirano - znižano specifikacijo opreme. Tožnik je to storil, vendar je znižano specifikacijo dobil potrjeno šele 05. 04. 1993, čeprav je zahtevek za spremembo specifikacije vložil dne 23. 03. 1993. Naročilo oziroma zahteva Carinarnice za predložitev popravljene specifikacije je dokaz, da je postopek carinjenja že tekel, saj predstavlja taka zahteva dejanje upravnega organa v okviru vodenja upravnega postopka. Tožnik meni, da ga ne zadene nobena krivda za to, da je pristojni republiški upravni organ potreboval toliko časa za potrditev znižane vrednosti opreme, vendar je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi napačne uporabe 19. in 22. člena carinskega zakona. Po 19. členu obveznost plačila carine nastane z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto in ne šele z dnem vložitve popolne carinske deklaracije. Pravilo iz 22. člena carinskega zakona, da se znesek carine in drugih uvoznih davščin za blago, za katero je nastala obveznost plačila carine, ugotavlja po stanju blaga in po predpisih na dan vložitve carinske deklaracije, velja le za blago, za katero že obstoji obveznost plačila carine, ne pa za blago, za katero je obveznost plačila carine vezana na dan uvoza. Tožena stranka je uporabila uredbo o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993, ki je začela veljati 27. 03. 1993, čeprav je bil kamion dostavljen na carino dne 12. 03. 1993 in postopek carinjenja začet dne 17. 03. 1993. Uredba velja le za uvožena vozila po 27. 03. 1993 in je bila v nasprotju s 155. členom ustave Republike Slovenije uporabljena za nazaj. Zato zahteva vračilo plačane posebne takse v znesku 955.361,00 SIT in predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter še navaja, da glede vložitve carinske deklaracije določa 4. odstavek 254. člena carinskega zakona, da je deklaraciji potrebno priložiti listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga. V konkretnem primeru je taka listina za ocarinjenje blaga po obliki uvoza "uvoz iz naslova vloge tuje osebe" tudi specifikacija, ki je priloga potrdila Ministrstva za zunanje zadeve z dne 18. 09. 1992, na katerega je tudi vezana oprostitev plačila carine in drugih carinskih dajatev, seveda poleg odločbe istega ministrstva z dne 07. 08. 1992. Ob sprejemu deklaracije ugotavlja carinarnica med drugim tudi, če ta izpolnjuje pogoje po 2. in 4. točki 1. odstavka 257. člena carinskega zakona. Po 4. odstavku 257. člena carinskega zakona se za dan vložitve deklaracije šteje dan, ko je bila deklaracija, ki izpolnjuje tudi naštete pogoje, oddana carinarnici. Na dan vložitve deklaracije pa se nanaša uporaba predpisov. Nesporno pa tožnik ni razpolagal s pravilno specifikacijo blaga, saj je bil podatek o vrednosti uvoženega tovornega avtomobila spremenjen šele 05. 04. 1993 in tožnikova deklaracija je bila vložena in sprejeta šele dne 17. 05. 1993. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je sporno vprašanje, kateri dan se šteje kot dan vložitve deklaracije v postopku carinjenja blaga zaradi ugotovitve zneska carine in drugih uvoznih davščin v primeru, ko je pomanjkljiva deklaracija vrnjena in kasneje vložena pravilna.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo, saj je prvostopni organ pravilno uporabil predpise na ugotovljeno dejansko stanje. Ni sporno, da je pravilno deklaracijo tožnik vložil dne 17. 05. 1993 in da se je strinjal, da je vrnjena deklaracija z dne 17. 03. 1993 nepravilna zato, ker se vrednost uvoženega tovornega avtomobila iz naslova vloge tuje osebe na specifikaciji opreme za oprostitev uvoznih dajatev ni ujemala z dejansko vrednostjo avtomobila (1. in 2. odstavek 30.b člena carinskega zakona). Zato so bile pravilno uporabljene določbe 19. člena, 1. odstavka 22. člena in 257. člena carinskega zakona (Ur.l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju CZ). Po določbah 19. člena CZ nastane obveznost plačila carine za uvoženo blago z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto; ta dan se tudi šteje za dan uvoza, če ni v tem zakonu drugače določeno. Na podlagi 1. odstavka 22. člena CZ pa se znesek carine in drugih uvoznih davščin za blago, za katero je nastala obveznost plačila carine, ugotavlja po stanju blaga in po predpisih na dan vložitve carinske deklaracije. Upoštevajoč 4. odstavek 257. člena CZ se za dan vložitve deklaracije po določbah tega zakona šteje dan, ko je bila deklaracija, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka tega člena, oddana carinarnici. Vložena deklaracija torej ne sme biti pomanjkljiva ali nepravilna in mora izpolnjevati vse pogoje iz 1. odstavka 257. člena CZ in po določbi 4. točke 1. odstavka 257. člena CZ ob sprejemu deklaracije ugotovi carinarnica ali se podatki iz priloženih listin ujemajo s podatki v deklaraciji. Podlago za vrnitev pomanjkljive ali nepravilne deklaracije skupaj s prilogami vložniku ima carinarnica v 2. odstavku 257. člena CZ. Le, če se deklarant ne strinja z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in nepravilnostmi, mora carinarnica po določbi 3. odstavka 257. člena CZ izdati sklep, s katerim zavrže deklaracijo kot nepravilno (deklarant lahko nato v pritožbi zoper tak sklep dokazuje pravilnost deklaracije, lahko pa vloži tudi novo deklaracijo ali vrne blago v tujino). Ker je bila torej pravilna deklaracija vložena dne 17. 05. 1993 in se tudi po veljavnih predpisih na ta dan obračunava znesek carine in drugih uvoznih davščin, ni možno pritrditi tožniku, da je bila uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil letu 1993 (Ur. l. RS, št. 15/93, v nadaljevanju: uredba) uporabljena za nazaj v nasprotju s 155. členom ustave Republike Slovenije. Uredba tudi nima nobenih določb o oprostitvah, niti tožnik ni zatrjeval, da bi veljale oprostitve na podlagi potrdila in specifikacije po 30. b členu CZ tudi za obveznosti po tej uredbi kot novem predpisu.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe CZ in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).