Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Obsojeni bi namreč moral na te okoliščine vsekakor mislil preden se je podal na kriminalno pot. Izguba zaposlitve in težave pri iskanju nove zaradi prestajanja zaporne kazni sta pričakovani posledici prestajanja kazni ter za odločitev o utemeljenosti predloga ne moreta biti odločilnega pomena, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist vloženem dne 5. 12. 2022 po zagovorniku odvetniku, na podlagi 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obsojenega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 se namreč kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obsojeni sicer izpolnjuje formalne pogoje za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, saj mu je bila za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 izrečena kazen sedem mesecev zapora. Sodišče prve stopnje pa je ob upoštevanju vedenja obsojenca v času odločanja, nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, možnosti in sposobnosti za opravljanje primernega dela ter osebnih in družinskih razmer obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni pravilno ocenilo, da na strani obsojenca niso podani vsebinski pogoji oziroma objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo obsojenčevo predkaznovanost, in sicer je bil že dvakrat pravnomočno obsojen prav tako za dejanja z elementi nasilja, ko je kaznivo dejanje iz člena 135/I KZ-1 storil prav tako na škodo policista ter na tej podlagi zaključilo, da ima obsojeni težave z obvladovanjem jeze oziroma je nagnjen k nasilnemu reševanju zadev. Prav navedene okoliščine so prispevale, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo zaporno kazen, ker predhodno izrečene milejše sankcije na obsojenca niso imele pozitivnega vpliva.

5. Res je, da je sodišče prve stopnje kot predkaznovanost obsojenca nepravilno štelo, da je bil kaznovan zaradi kaznivega dejanja nasilništva, na kar posebej opozarja zagovornik, saj iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 14380/2017 z dne 18. 1. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 14380/2017 z dne 4. 10. 2018 izhaja, da je obsojeni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, kar vse izhaja iz zgoraj navedenih sodnih odločb, na katere se sklicuje tudi zagovornik. Vendar ta nedoslednost sodišča prve stopnje pri ugotavljanju konkretnih dejstev, pomembnih za odločitev v obravnavani zadevi glede alternativnega prestajanja zaporne kazni, ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to navaja zagovornik, pa tudi z ničemer ne omaja pravilnega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obsojeni že dvakrat pravnomočno obsojen.

6. Ostale navedbe zagovornika, ki zadevajo dejansko stanje pravnomočno obravnavane zadeve (I K 36055/2020 z dne 30. 5. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 36055/2020 z dne 20. 10. 2022) in grajo izrečene kazenske sankcije, in sicer sedem mesecev zapora, ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pri izbiri in odmeri kazni obsojencu upoštevalo vse za to pomembne okoliščine ter pravilno zaključilo, da na strani obsojenca niso podane takšne okoliščine, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni, pri čemer ni prezrlo, da obsojeni tekom postopka ni pokazal nobenega kritičnega odnosa do dejanja, s čimer ostaja nekritičen do svojih ravnanj, zato sodišče prve stopnje pri njem pravilno ni ugotovilo pozitivne prognoze.

7. Nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika, in sicer zdravstveno stanje obsojenega, izguba službe v kolikor bo moral na prestajanje zaporne kazni, da plačuje preživnino za otroka ter ostale okoliščine, ki so po navedbah pritožbe takšne, da bi izvršitev kazenske sankcije prinesla poslabšanje obsojenčevih osebnih in družinskih razmer, saj ima obsojenčeva mati zdravstvene težave in ji mora pomagati, pomaga pa ji tudi na domačiji, je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ko je navedlo, da te niso razlog za alternativno prestajanje kazni. Če bi temu bilo tako, bi to pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost skrbeti za družinske člane in so zaposleni, sploh ne bi bilo mogoče izreči zaporne kazni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Obsojeni bi namreč moral na te okoliščine vsekakor mislil preden se je podal na kriminalno pot. Izguba zaposlitve in težave pri iskanju nove zaradi prestajanja zaporne kazni sta pričakovani posledici prestajanja kazni ter za odločitev o utemeljenosti predloga ne moreta biti odločilnega pomena, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s sodiščem prve stopnje, ki zdravstveno stanje obsojenčeve mame B. B., ni upoštevalo kot razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo z napadenim sklepom. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge napadenega sklepa v točki 12 in 13, s katerimi je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo tudi zakaj slabo zdravstveno stanje obsojenca ni razlog za alternativno prestajanje kazni. Zato pritožba zagovornika, ki se ponovno sklicuje na te okoliščine, ki jih podkrepi s prilogami k pritožbi, ne more biti uspešna, saj po oceni pritožbenega sodišča nič od navedenega ne more omajati pravilnosti in zakonitosti napadenega sklepa.

8. Iz navedenih razlogov, in ker mora izrek kazni ter način njene izvršitve obsojenca in druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj, po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki ga zasleduje izrek prostostne kazni, ker takšna nadomestitev ne bi delovala generalno in specialno preventivno, zato ni niti primerna niti pravična oblika nadomestila za izvršitev izrečene kazni v konkretnem primeru.

9. Pri tem pritožbeno sodišče še navaja, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev storilcev iz okolja. Z izvršitvijo prostostne kazni se zasleduje tudi namen, kot že navedeno, da se obsojenca in druge odvrne od takšnih ravnanj, skratka način izvršitve mora biti koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prepričano, da nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist v konkretnem primeru ne bi dosegla namena, ki se ga zasleduje z izrekom prostostne kazni.

10. Zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne more biti uspešen. Kršitve kazenskega zakona pritožnik ne konkretizira, niti ni razvidno iz vsebine pritožbe, na katero točko 372. člena ZKP meri. Sodišče prve stopnje pa je glede na zgoraj navedeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Ker zagovornik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11. S tem je sklep utemeljen (člen 402/III ZKP).