Jedro

V pritožbi zoper sodbo, izdano v postopku majhne vrednosti, ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnica bi lahko terjala toženko le, če bi dokazala, da je sama izpolnila svoje pogodbene obveznosti do toženke (1. odstavek 122. člena ZOR), plačilo bi smela zahtevati tudi vnaprej, če je bilo to dogovorjeno med pogodbenima strankama, in je bila toženkina izpolnitev odložena, pa rok izpolnitve ali odložni pogoj še ni nastopil. Če predmet obveznosti ni mogoč, je pogodba po 47. členu ZOR nična. Kadar je nemožnost izpolnitve nastopila šele po sklenitvi pogodbe, pa obveznost ugasne (1. odstavek 137. člena ZOR), razen če je nemožnost povzročila sama stranka; tedaj pogodbeno razmerje ostane v veljavi, druga stranka pa obdrži svojo terjatev (138. člen ZOR).

Ker tožnica ni določno zatrjevala vsebine pogodbe, je brez pomena njeno sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča z dne 12.7.2006, opr. št. I 2006/08749, in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 316,59 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožnica se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Toženka je že v ugovoru priznala obstoj pogodbe med pravdnima strankama. Terjatve in dogovora o avansnem plačilu - ne glede na obstoj priključka - ni prerekala. Tožnica torej teh dejstev ni bila dolžna dokazovati. Dokazovanje trditve, da toženkina (pravilno: tožničina) obveznost ni bila realizirana in da izpolnitev ni mogoča, pa je toženkino breme, saj tožnica teh okoliščin ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 212. člen ZPP, pri tem pa spregledalo 214. in 215. člen istega zakona, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženki priznalo stroške za pripravljalno vlogo, čeprav je bila ta prepozna in zato nepotrebna. Sodba v tem delu tako nasprotuje sama sebi.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožničina terjatev ni nastala, saj je predmet izpolnitve nemogoč. Priključek namreč ne bo izgrajen in je pogodba zato nična. Toženka tudi nikoli ni priznala, da naj bi se obveznosti plačevale avansno.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane procesne kršitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v dokaznem postopku, so relativne narave in po 1. odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB 3 in 45/08) niso dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Zatrjevanih kršitev 212., 214. in 215. člena ZPP zato pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o povrnitvi toženkinih stroškov za sestavo pripravljalne vloge, resda nasprotujejo poprejšnji ugotovitvi, da je bila ta vloga prepozna in zato neupoštevna, vendar je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. Drugih uradoma upoštevnih kršitev te vrste iz 2. odstavka 350. člena ZPP pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Sporno pravno razmerje izvira iz pogodbe o sofinanciranju izgradnje sanitarne kanalizacije z dne 13.7.2001 in se glede na čas svojega nastanka v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 97/07 - UPB 1) presoja po prejšnjem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Izpodbijana sodbe se resda napačno opira na OZ, vendar ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker so pravila o predmetu obveznosti in o izpolnitvi dvostranskih pogodb v obeh zakonih vsebinsko enaka. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi tožnica lahko terjala toženko le, če bi dokazala, da je sama izpolnila svoje pogodbene obveznosti do toženke (1. odstavek 122. člena ZOR). K temu je treba dodati, da bi smela zahtevati plačilo tudi vnaprej, če je bilo to dogovorjeno med pogodbenima strankama, in je bila toženkina izpolnitev odložena, pa rok izpolnitve ali odložni pogoj še ni nastopil. Teh dejstev tožnica brez predložitve pogodbe, samo z izpiskom odprtih postavk, ne more dokazati. Nesporen obstoj pogodbe ne zadošča, če ni jasno, kakšna je njena vsebina in kaj sta se pogodbeni stranki druga drugi zavezali. Ker tožnica tega ni določno zatrjevala, je brez pomena njeno sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev iz 2. odstavka 214. člena ZPP. Ko je toženka ugovarjala, da izgradnja spornega priključka ni mogoča, in kot dokaz predložila dopis J. p. V. - K., d.o.o., z dne 18.7.2006, je dokazno breme prešlo na tožnico. Če predmet obveznosti ni mogoč, je pogodba po 47. členu ZOR nična. Kadar je nemožnost izpolnitve nastopila šele po sklenitvi pogodbe, pa obveznost ugasne (1. odstavek 137. člena ZOR), razen če je nemožnost povzročila sama stranka; tedaj pogodbeno razmerje ostane v veljavi, druga stranka pa obdrži svojo terjatev (138. člen ZOR). Tožnica bi torej morala dokazati, da je izpolnitev njene obveznosti mogoča, da je svojo obveznost bodisi že izpolnila bodisi da še ni zapadla. Tožnica tej zahtevi ni zadostila. Njena trditev, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo avansa "ne glede na obstoj priključka", pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, ker tožnica ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP). Za povrh s takšno trditvijo izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno (1. odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je po navedenem upravičeno podvomilo o toženkini pasivni legitimaciji in zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari torej niso podani. Enako pa velja tudi za odločitev o stroških postopka. Tožnica jo izpodbija le glede stroškov za pripravljalno vlogo z dne 19.11.2008, vendar je toženka, ki je v pravdi uspela, upravičena do njihovega povračila. Gre za edino toženkino vlogo po ugovoru. Toženka je v njej obrazloženo odgovorila na tožničino vlogo z dne 3.11.2008, kar je po 1. odstavku 5. člena ZPP brez dvoma smela storiti. Njena vloga tudi ni bila prepozna. Res je ta spor med postopkom postal spor majhne vrednosti, vendar toženka na to ni bila opozorjena v skladu s 5. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08), zato zanjo ne velja prekluzija iz 453. člena ZPP v zvezi s 452. členom istega zakona. Tudi stroški za sestavo sporne pripravljalne vloge zato sodijo med potrebne pravdne stroške, ki jih mora tožnica povrniti toženki na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Ker tožničina pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

Tožnica, ki je s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena, toženka pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 155. člen istega zakona).