Jedro

Z odločanjem po prostem preudarku ni mogoče nadomeščati pomanjkljive ali povsem izostale trditvene in dokazne podlage pravdnih strank o določenih pravno relevantnih okoliščinah, npr. v konkretnem primeru o višini zaslužkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev.

Določanje višine deležev na skupnem premoženju zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev (59. člen ZZZDR) ne pomeni odločanja po prostem preudarku, temveč pravno presojo, ki ima svojo podlago v materialnopravni normi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnine parc. št. 329/0, 328/0 in 569/0, vse k.o. M., predstavljajo skupno premoženje tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) in drugega toženca, pridobljeno v času trajanja njune zunajzakonske zveze, na katerem pripada tožnici solastninska pravica v višini 2/3 navedenih nepremičnin, drugemu tožencu pa v višini 1/3 navedenih nepremičnin. Posledično je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je nedopustna izvršba zaradi izterjave denarne terjatve prve toženke z rubežem in prodajo solastniškega deleža tožnice do 2/3 oziroma 1/6 doslej še vknjiženega solastniškega deleža drugega toženca na nepremičninah parc. št. 329/0, 328/0 in 569/0, vse k.o. M., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju pod opr. št. In 111/2001 z dne 17. 9. 2002 v korist prve toženke (vse I. točka izreka). Glede na uspeh v pravdi je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da je dolžna prvi toženki v 15 dneh povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.223,10 EUR, v primeru zamude skupaj s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja, da se načeloma strinja s prvostopnim stališčem, da je potrebno premoženje zakoncev presojati kot neločljivo celoto in solastniške deleže ugotoviti ob upoštevanju celotnega obdobja, v katerem je skupno premoženje nastajalo. Vendar pa bi bilo v konkretni zadevi po mnenju pritožnice potrebno upoštevati, da sta tožnica in drugi toženec še vedno zakonca, ki si doslej skupnega premoženja še nista razdeljevala oz. si na njem določila solastniških deležev, sicer pa je določanje višjega solastniškega deleža tožnice na spornih nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje tožnice in drugega toženca, v predmetnem postopku zgolj predhodno vprašanje za nadaljnje odločanje o nedopustnosti izvršbe. Zato naj bi bil materialnopravno zmoten prvostopni zaključek, da bi moralo tudi v obravnavani zadevi sodišče o višini deležev na spornih nepremičninah presojati po načelu pravne enovitosti(1). V okviru istega pritožbenega razloga pritožnica še izpostavlja, da je nesprejemljivo povezovanje odločanja o višini solastniških deležev tožnice in prvega (pravilno: drugega) toženca v predmetnem postopku z odločitvijo v istovrstnem pravdnem postopku med istimi strankami v zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju P 84/2010, saj je slednja zavezujoča zgolj v tisti pravdni zadevi. Po prepričanju pritožnice je z izvedbo dokazov v tem postopku glede na specifična družinska razmerja uspela dokazati, da je bila pomoč njenih sorodnikov pri financiranju in izgradnji spornih nepremičnin nudena zgolj njej, ne pa obema zakoncema. Zato je ta prispevek k pridobitvi in povečanju vrednosti spornih nepremičnin pripisati posebnemu premoženju tožnice, drugačni prvostopni zaključek v tem delu pa naj bi predstavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Isti pritožbeni razlog naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi z zaključkom, da s strani tožničine tete izročenih denarnih daril tožnici ni mogoče upoštevati kot večji prispevek slednje k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Iz izpovedb bi bilo namreč mogoče ugotoviti najnižji znesek posojenega denarja, sicer pa natančna višina le-tega po mnenju pritožnice niti ni odločilna. Pritožnica sicer priznava, da za obdobje pridobivanja in ustvarjanja relevantnega skupnega premoženja sodišču prve stopnje ni predložila podatkov o višini svoje plače, vendar po njenem prepričanju natančna višina le-te (kakor tudi višina denarnih daril tete) ni odločilnega pomena za odločanje o tožbenem zahtevku, saj bi bilo o višini solastniškega deleža tožnice na spornem skupnem premoženju potrebno odločati po prostem preudarku v smislu 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem bi moralo sodišče o tožničinem večjem prispevku k pridobivanju spornega skupnega premoženja sklepati na podlagi dejstev, da je bila tožnica v tistem času edina v družini zaposlena z redno plačo, izdatno ji je denarno pomagala teta, pomoč v denarju in delu pa so ji nudili tudi njeni sorodniki. Ker prvostopno sodišče navedene procesne možnosti ni uporabilo, naj bi zagrešilo relativno bistveno kršitev procesnih določb, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z izpodbijano odločitvijo naj bi prvostopno sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo - 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). V skladu z že uveljavljeno sodno prakso se namreč bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem solastniškem deležu na skupnem premoženju. Pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo pri ugotavljanju višine deležev tožnice in drugega toženca na spornih nepremičninah, ki predstavljajo del njunega skupnega premoženja. Sodišče druge stopnje ne vidi nobenega razloga za drugačno obravnavanje skupnega premoženja v obravnavani zadevi ter za odstop od načela celovitosti presoje vseh razmerij med zakoncema oz. zunajzakonskima partnerjema v celotnem obdobju, ki praviloma narekuje enotno obravnavanja celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja.(2) Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da naj bi drugačno obravnavo skupnega premoženja narekovalo dejstvo, da sta tožnica in drugi toženec še vedno zakonca, ki si doslej skupnega premoženja še nista razdelila, odločitev o višini deležev na skupnem premoženju pa predstavlja predhodno vprašanje za odločanje o nedopustnosti izvršbe. ZZZDR predvideva tudi določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju v taki (procesni) situaciji (smiselna uporaba 57. člena ZZZDR), pri tem pa ne določa nikakršnega drugačnega obravnavanja skupnega premoženja zgolj iz tega razloga. V zvezi s pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v obravnavani zadevi o višini deležev na skupnem premoženju ne bi smelo povezovati z odločitvijo v istovrstnem pravdnem postopku med istimi strankami, sodišče druge stopnje pripominja, da je prvostopno sodišče na podlagi izpeljanega dokaznega postopka v okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov v obravnavani zadevi samo ugotavljalo prispevke zakoncev (prej zunajzakonskih partnerjev - tožnice in drugega toženca) k pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja ter določalo višino deležev zakoncev na relevantnem skupnem premoženju (ki je bilo predmet izvršbe). Z omenjanjem odločitve pred Okrožnim sodiščem na Ptuju v zadevi P 84/2010, ki se nanaša na skupno premoženje istih partnerjev, pridobljeno v drugem (kasnejšem) časovnem obdobju, in je bilo predmet druge pravde za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11), je prvostopno sodišče svojo odločitev le še dodatno podkrepilo. Sicer pa izpostavljene odločitve v drugi zadevi glede na načelo celovitosti presoje vseh razmerij med zakoncema v celotnem obdobju ustvarjanja skupnega premoženja prvostopno sodišče ni moglo v celoti prezreti.

7. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je prvostopno sodišče v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) lahko ugotavljalo le v okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov. Ni mogoče slediti pritožbeni graji zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere pritožnica izpostavlja, da naj bi uspela dokazati, da je bila pomoč njenih sorodnikov pri financiranju in izgradnji spornih nepremičnin nudena zgolj njej, ne pa obema zakoncema. Tožnica namreč tega v postopku na prvi stopnji niti ni izrecno zatrjevala, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13), ki je tudi pravilno povzelo v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se pomoč sorodnikov praviloma šteje v korist obeh zakoncev, ki povečuje njuno skupno premoženje kot celoto, načeloma pa ne spreminja njunih deležev. Glede prispevka tožničinega brata v obliki pomoči v delu pri gradnji gradbenih objektov, sodišče druge stopnje pripominja, da tudi v kolikor bi bilo izpovedbo navedene priče mogoče razumeti tako, da je bil njen delovni prispevek namenjen le tožnici, le-ta v okviru trditvene podlage tožnice ni bil nikoli določno opisan niti vrednostno opredeljen, tako da bi omogočal oceno višjega deleža tožnice zaradi bratovega delovnega prispevka, namenjenega zgolj njej (torej njenega posebnega premoženja). Utemeljena je sicer pritožbena graja, da bi bilo v okviru zatrjevanj tožnice ter na podlagi njenih izpovedb in izpovedb priče K. (tete tožnice) mogoče ugotoviti najnižji znesek (zgolj) tožnici s strani tete posojenega denarja. Vendar pa tožnica spregleda, da že upoštevaje njena izrecna zatrjevanja, kakor tudi glede na izpovedbo navedene priče, izpostavljena finančna pomoč tete pri gradnji hiše ni bila brez nasprotne dajatve: tožnica naj bi ji v zameno omogočila in za bivanje uredila sobo v stanovanjski hiši, pri izgradnji katere je teta s finančnimi vložki pomagala. Navedena nasprotna dajatev gotovo zmanjšuje (ali celo izniči) vrednost prejete finančne pomoči oz. „posojila“, kot občasni finančni prispevek tete še v pritožbi poimenuje tožnica, kar vendarle nakazuje, da ni šlo za darilo v nominalni vrednosti višine izročenih zneskov brez obveznosti vračila oz. druge nasprotne dajatve. Kolika bi bila glede na navedeno dejanska vrednost tetine pomoči, dane zgolj tožnici, pa slednja ni določno zatrjevala, kar je onemogočalo zaključek, da naj bi šlo za znaten prispevek, s čimer bi se tožničin delež na skupnem premoženju lahko upoštevno povečal. 8. Tožnica je v obravnavani zadevi sicer zatrjevala in izkazala, da je bila v relevantnem časovnem obdobju med zunajzakonskima partnerjema oz. kasneje zakoncema edina (formalno) zaposlena, ni pa izkazala višine svojega dohodka, saj niti trditev v tej smeri ni podala, pa tudi dokazov glede višine svojega dohodka ni predložila. Po drugi strani drugi toženec sicer v obdobju pridobivanja spornega skupnega premoženja (v letih 1983 – 1989) ni bil formalno zaposlen, vendar je po zatrjevanjih tožnice delovno prispeval na kmetiji svojih sorodnikov v A., (torej na nepremičninah, ki so mu bile v letu 1987 z izročilno pogodbo tudi izročene(3)). Na podlagi take skope trditvene in dokazne podlage prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje ni moglo utemeljeno zaključiti, da naj bi bil prispevek tožnice k spornemu skupnemu premoženju bistveno večji iz naslova njenih bistveno višjih dohodkov, kar bi utemeljevalo njen višji delež na tem premoženju. Neutemeljena je pritožbena graja relativne bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo po mnenju pritožnice prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni uporabilo procesne možnosti, ki jo omogoča 216. člen ZPP, ker torej o višini deleža tožnice ni odločalo po prostem preudarku.(4) Tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ni bilo zakonskih pogojev za uporabo prostega preudarka. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, z odločanjem po prostem preudarku ni mogoče nadomeščati pomanjkljive ali povsem izostale trditvene in dokazne podlage pravdnih strank o določenih pravno relevantnih okoliščinah, npr. v konkretnem primeru o višini zaslužkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev.(5) Prosti preudarek je odraz procesne ekonomije(6), ne pomeni pa opravičila za arbitrarno odločanje. Uporabiti ga je mogoče le v zakonsko posebej določenih okoliščinah, ki v obravnavani zadevi glede na povzeto zakonsko besedilo 216. člena ZPP tudi po presoji sodišča druge stopnje niso bile podane. Poleg tega je v teoriji že uveljavljeno stališče, da določanje višine deležev na skupnem premoženju zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev (59. člen ZZZDR) ne pomeni odločanja po prostem preudarku, temveč pravno presojo, ki ima svojo podlago v materialnopravni normi.(7)

9. V povezavi z zgoraj opisanim tudi ni utemeljena pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica sicer pravilno izpostavlja, da se v skladu z že uveljavljeno sodno prakso(8) bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem (solastniškem) deležu na skupnem premoženju. Spregleda pa, da svojih bistveno višjih dohodkov ni uspela izkazati, saj ni navedla višine svojega dohodka, niti za to podala nobenih listinskih dokazov, kot je bilo že pojasnjeno. Po drugi strani pa je razen tožničine laične ocene, da naj bi v tistem času dohodki drugega toženca slednjemu omogočali zgolj lastno preživetje, v celoti izostala tudi trditvena podlaga o višini dohodkov toženca v relevantnem obdobju, kateremu sicer tožnica ne odreka delovne aktivnosti oz. njegovega delovnega prispevka (na kmetiji njegove družine), niti tega, da je določen dohodek vendarle ustvarjal. 10. Ker po vsem obrazloženem tožnica tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ni uspela dokazati višjega deleža na spornih nepremičninah, kot je le-ta v njeno korist že vpisan v zemljiško knjigo, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek iz tega naslova, kakor tudi na tem temelječ zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe povsem utemeljeno zavrnilo. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. 1 : V smislu enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja in določitve enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja.

Op. št. 2 : Tako odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 347/2009 z dne 18. 11. 2010 in II Ips 399/1999 z dne 2. 3. 2000, ki jih pravilno omenja že sodišče prve stopnje.

Op. št. 3 : In ki glede na odločitev v zadevi P 84/2010 predstavljajo skupno premoženje tožnice in drugega toženca z nekoliko višjim deležem slednjega na podlagi vložka pomembnega dela njegovega posebnega premoženja.

Op. št. 4 : 216. člen ZPP določa: (1) Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče po prostem preudarku.

(2) Če odločitev o enem od več uveljavljanih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje o podlagi ali višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, lahko sodišče o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma višino zahtevka, odloči po prostem preudarku.

Op. št. 5 : Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva - tako D. Wedam Lukić v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 400. Podobno tudi: VSL Sklep I Cp 3304/2010 z dne 22. 12. 2010. Op. št. 6 : Gre za določbo, ki naj olajša ugotavljanje višine zneska oz. količine nadomestnih stvari, ki jo je tožnik upravičen zahtevati - prvi odstavek 216. člena ZPP.

Op. št. 7 : Tako D. Wedam Lukić v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 399. Op. št. 8 : Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011.