Jedro

Sodišče ne vidi razlogov, da v konkretnem primeru Republika Slovenija ne bi mogla biti razlastitvena upravičenka in predlagati razlastitvenega postopka, kljub temu, da je bila prostorska ureditev, kateri je namenjena razlastitev, načrtovana z odlokom, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Cerklje na Gorenjskem. Prostorska ureditev, ki jo ureja odlok, je namreč skupnega pomena za državno in lokalno skupnost in po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1-Glavna cesta GII-104 Kranj-Moste (odsek ob letališču), ki je bil objavljen v Uradnem vestniku občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/2005, izkazana javna korist za prestavitev glavne ceste GII-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Sp. Brnik (ob letališču) v delu, ki poteka tudi po zemljišču parc. št. 1132/2 k.o. A. (gozd v izmeri 882 m2), vpisanem v vl. št. 1251 k.o. A. (1. točka izreka) ter odločil: da se na podlagi tako ugotovljene javne koristi za potrebe v 1. točki izreka omenjene gradnje dovoli uvedba postopka razlastitve zemljišča parc. št. 1132/2 k.o. A., ki je v lastnini razlastitvenega zavezanca (tožnika) do deleža 1/1 (2. točka izreka); da bo o predlogu razlastitvene upravičenke za izvedbo nujnega postopka po 104. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) upravni organ odločil po tem, ko bo skladno s 102. členom tega zakona vsebinsko odločil o zahtevi za razlastitev (3. točka izreka); da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek razlastitvenega postopka za zemljišče parc. št. 1132/2 k.o. A. (4. točka izreka) ter da bo o stroških pravnega zastopanja razlastitvenega zavezanca upravni organ odločil takrat, ko bo skladno s 102. členom ZUreP-1 vsebinsko odločil o zahtevi za razlastitev (5. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Republika Slovenija 4. 6. 2010 na podlagi 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 vložila zahtevo za razlastitev sporne parcele ter da je to zemljišče poskušala pridobiti sporazumno, vendar iz dokumentacije, ki jo je priložila zahtevi za razlastitev, ni razvidno, da bi razlastitveni zavezanec - tožnik sprejel ponudbo za odkup sporne nepremičnine v tridesetdnevnem roku v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZUreP-1. Izpostavlja, da je pravna podlaga za razlastitev sporne parcele lokacijski načrt in navaja, da je bilo v 16. členu ZUreP-1 predpisano, da se ministrstvo za prostor in občina lahko dogovorita, da občina načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, če je glede na povezanost državne prostorske ureditev z lokalnim okoljem to primerneje. Občina takšno prostorsko ureditev načrtuje v skladu s programom priprave, ki ga sprejme občina po predhodnem soglasju ministra za prostor in pobudnika. Določba 16. člena ZUreP-1 se je prenehala uporabljati z dnem uveljavitve Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), to je 28. 4. 2007. Lokacijski načrt je prostorski akt, ki ga je na podlagi določil 24., 27., 29., 31., 33., 43. in 73. člena ZUreP-1 sprejel Občinski svet občine Cerklje na Gorenjskem dne 13. 7. 2005. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je bilo v postopku obravnavanja zahteve za razlastitev po pregledu zahteve za razlastitev, dopolnitve zahteve za razlastitev in razlastitvenega elaborata ugotovljeno, da gre v predmetni zadevi za prestavitev obstoječe glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Sp. Brnik (ob letališču). Ugotovljeno je bilo, da je pravna podlaga za razlastitev tega zemljišča 1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 ter da so materialnopravne predpostavke za razlastitev opredeljene v določilih ZUreP-1 in ZPNačrt. V zvezi z izkazom javne koristi za razlastitev citira 109. člena ZPNačrt in drugi odstavek 92. člena ZUreP-1 ter izpostavlja, da je razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev in dopolnitvi le-te poudarila, da je razlastitev tega zemljišča nujno potrebna za gradnjo gospodarske javne infrastrukture - ceste, ki je v javnem interesu. Omenjeno zemljišče je potrebno za prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Sp. Brnik (ob letališču), kar je določeno v lokacijskem načrtu. Predmetno zemljišče je v trasi deviacije obstoječe glavne ceste G2-104 na odseku na letališču Brnik in ga razlastitvena upravičenka nujno potrebuje za prestavitev ceste. Gradnja infrastrukturnega objekta (ceste) potrditvah razlastitvene upravičenke ni samo v sorazmerju, ampak presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo zemljišč iste vrste, torej z običajno rabo gozda. Z novo zgrajeno cesto bo zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop do letališča, s čimer bo omogočen njegov razvoj in širitev. V konkretnem primeru obstaja razmerje med težo posega v prizadeto pravico ter pomembnostjo zavarovane pravice in koristi, ki bi bila pri tem dosežena. Z razlastitvijo zemljišča parc. št. 1132/2 k.o. A. lastninska pravica razlastitvenega zavezanca - tožnika ne bo prizadeta v pretirani meri, ker bo s posegom prestavitve glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Sp. Brnik (ob letališču) dosežen cilj - izgradnja gospodarske javne infrastrukture - ceste, ki je v javnem interesu. Prvostopni upravni organ zaključuje, da je razlastitvena upravičenka izkazala vse materialnopravne predpostavke, kot so določene v 92. in 93. členu ZUreP-1 ter 109. členu ZPNačrt ter da so v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZUreP-1 izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o uvedbi postopka razlastitve.

Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper odločbo prve stopnje zavrnil z odločbo št. 35020-34/2011/2 z dne 24. 10. 2011. Pritožbene navedbe, podane v smeri glede ugotavljanja sorazmernosti in nujnosti potrebe za dosego javne koristi, pritožbeni organ šteje za neutemeljene. Meni namreč, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre za sorazmeren ukrep za dosego javne koristi, to je sorazmernost med dosego razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posegom v lastninsko pravico ter da je razlastitev v konkretnem primeru nujno potrebna za dosego javne koristi. Razlastitev predmetne nepremičnine namreč služi gradbenemu namenu iz prostorskega akta, ki ga zakon izrecno določa, javna korist pa v konkretnem primeru pretehta glede na zasebni interes tožnika. Gre namreč za razlastitev zemljišča zaradi potrebe izgradnje javnega dobra (javne ceste), ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture, zato pritožbeni organ šteje za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, podane v smeri, da gre za prestavitev obstoječe javne gospodarske infrastrukture zaradi potreb širitve poslovne dejavnosti gospodarske družbe, to je B. d.d. Javna korist je v tem primeru izkazana med ostalim tudi z utemeljitvijo, da gre pri razlastitvenem namenu za večjo prometno varnost in odvijanjem prometa vseh udeležencev v prometu. Pojasnjuje tudi, da je takrat veljavni 9. člen ZUreP-1, na podlagi katerega je bil sprejet prostorski akt, ki je podlaga za razlastitev, določal, da morajo nosilci urejanja prostora pri upravljanju zadev urejanja prostora upoštevati javne koristi in zasebne interese ter jih v skladu s temeljnimi cilji urejanja prostora med seboj skrbno pretehtati, pri čemer zasebni interes ne sme škodovati javnim koristim. Zato poudarja, da se je že v strokovnih podlagah za sprejem prostorskega akta upošteval tudi javni interes za izgradnjo ob upoštevanju zasebnih interesov, tožnik pa je imel možnost uveljavljati svoje interese pri samem sprejemanju navedenega prostorskega akta, to je v času javne razgrnitve. Navedeni prostorski akt temelji na strokovnih podlagah za načrtovanje predvidene prostorske ureditve, kar pomeni, da je načrtovanje in umestitev javne ceste v prostor pretehtana z vidika skladnosti z drugimi posegi v prostor in okoljem, skozi katerega bo cesta potekala, kakor tudi z vidika zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti graditve in vzdrževanja. Vse to po mnenju pritožbenega organa kaže, da je v konkretnem primeru izkazana realna javna potreba, ki je tudi ni mogoče realizirati z milejšim ukrepom, kot je razlastitev, saj glede na to, da gre za javno cesto, milejši ukrep (na primer služnost) ni možen. Res je sicer, da predmetna parcela spada v območje zaščitene kmetije, vendar to po mnenju pritožnega organa ne pretehta javnega interesa. Gre za parc. št. 1132/2 k.o. A., po vrsti rabe gozd v izmeri 882 m2, ki je nastala iz parc. št. 1132 k.o. A. Ta parcela se je po parcelaciji delila na parc. št. 1132/1 - gozd v izmeri 1872 m2, 1132/2 - gozd v izmeri 882 m2 in 1132/3 - gozd v izmeri 3119 m2. Glede na obseg oziroma površino parc. št. 1132/1 in 1132/3, ki bosta tožniku ostali v lasti, po mnenju pritožbenega organa zaradi razlastitve parc. št. 1132/2 kmetijska proizvodnja ne bo okrnjena oziroma gospodarska sposobnost kmetije ne bo zmanjšana v tolikšni meri, da bi pretehtala javno korist. Ob ugotovitvi, da z razlastitvijo 882 m2 gozda zaradi ugotovljene javne koristi tožniku ostane v lasti še 4991 m2 gozda in upoštevajoč zgoraj navedeno, pritožbeni organ ocenjuje, da ugotovljena javna korist v konkretnem primeru prevlada nad interesom tožnika po ohranitvi njegove lastnine. Kot neutemeljene pa pritožbeni organ zavrača tudi navedbe v pritožbi, da se razlastitev izvaja na podlagi občinskega lokacijskega načrta, ki ni lokacijski načrt iz 16. člena ZUreP-1. V zvezi s tem ugotavlja, da ZUreP-1 v 94. členu res določa, da je razlastitveni upravičenec država, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti ter na podlagi državnega lokacijskega načrta ali lokacijskega načrta iz 16. člena ZUreP-1 oziroma občina, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena ZUreP-1 iz občinske pristojnosti ter na podlagi občinskega lokacijskega načrta ali prostorskega reda občine. Poudarja, da je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da se s predmetnim lokacijskim načrtom ureja prestavitev glavne ceste G2 - 104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Sp. Brnik (ob letališču), ki ima status državne ceste. Po določbi drugega odstavka 39. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) so državne ceste v lasti Republike Slovenije. Prav tako je treba upoštevati določbo prvega odstavka 30. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki se glede na prvi odstavek 122. člena ZCes-1 uporablja v konkretnem postopku, saj se je postopek začel pred uveljavitvijo ZCes-1, in določa, da se zaradi pridobitve potrebnih zemljišč za gradnjo ali rekonstrukcijo državne ceste, lahko v skladu z zakonom na zahtevo investitorja lastninska pravica na zemljišču in drugi nepremičnini odvzame ali omeji, če ne pride do sklenitve pogodbe med investitorjem in lastnikom te nepremičnine. Ker je v konkretnem primeru izkazano, da gre za državno cesto, katere investitor je država in glede na to, da državi nepremičnine s parc. št. 1132/2 k.o. A. ni uspelo pridobiti s sklenitvijo pogodbe, je v skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZJC izkazana upravičenost države za vložitev zahteve za razlastitev. Pritožbeni organ tako zaključuje, da je prvostopni upravni organ upravičenost za vložitev zahteve za razlastitev v izpodbijani odločbi obrazložil z napačnimi razlogi, zato je v pritožbeni odločbi navedel pravilne razloge. Upravičenje Republike Slovenije za vložitev zahteve za razlastitev je v konkretnem primeru namreč izkazano na podlagi zakonske določbe prvega odstavka 30. člena ZJC.

Tožnik v tožbi navaja, da Republika Slovenija ni upravičena za vložitev zahteve za razlastitev. V konkretnem primeru se namreč razlastitev izvaja na podlagi občinskega lokacijskega načrta, ki pa ni lokacijski načrt iz 16. člena ZUreP-1. Iz navedenega lokacijskega načrta je jasno razvidno, da ga pred sprejemom ni potrdil minister, pristojen za prostor. Dejstvo, da so se nekatere določbe ZUreP-1 s sprejetjem ZPNačrt prenehale uporabljati (med njimi tudi 16. člen), navedenega ne more spremeniti, zaradi česar je očitno, da je zahtevo za razlastitev podala neupravičena oseba, zato bi bilo treba zahtevek za razlastitev zavreči. Izpostavlja tudi, da se v zvezi s tem vprašanjem ne strinja s stališčem pritožbenega organa v odločbi druge stopnje. Ne glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZJC se namreč tudi za razlastitev za potrebe gradnje oziroma prestavitve ceste uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, torej tudi za ta postopek razlastitve veljajo določila 94. člena tega zakona. Zgolj s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 30. člena ZJC se tako ni mogoče izogniti uporabi določil ZUreP-1, ki določajo, kdaj je Republika Slovenija lahko razlastitvena upravičenka in posledično v katerih primerih je legitimirana za vložitev zahteve za razlastitev. Tožnik pa vztraja tudi, da javna korist za razlastitev njegove parc. št. 1132/2 k.o. A., ni izkazana. Meni, da se upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko ni opredelil do njegovih navedb s tem v zvezi, s čimer je zagrešil bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Prepričan je namreč, da je edini dejanski razlastitveni namen v konkretnem primeru razvoj letališča. Letališče Ljubljana pa ni javna gospodarska infrastruktura, predvidena za gradnjo v Odloku o lokacijskem načrtu, zato poseg v zasebno lastnino v konkretnem primeru sploh ni namenjen doseganju javne koristi, temveč gospodarski koristi upravljalca letališča, to je družbe B. d.d. Kolikor bi bil resnični cilj zagotoviti večjo varnost in pretočnost prometa, bi bilo to lahko brez večjih posegov oziroma brez prestavitve trase storjeno z rekonstrukcijo obstoječe ceste. Če sedanji potek ceste ovira nadaljnji razvoj letališča, naj za prestavitev ceste in odkup potrebnih zemljišč poskrbi letališče samo, ne pa da pod krinko javne koristi to zanj počne država. Izpostavlja tudi, da je iz 4. člena Programa priprave lokacijskega načrta razvidno, da se je postopek pričel na predlog pobudnika B. d.d., ki je tudi zagotovil sredstva za pripravo. Sporni poseg v prostor očitno ni nujno potreben zaradi zagotavljanja javne koristi, pač pa se vodi za potrebe širitve letališča. Poudarja tudi, da država že razpolaga z ustreznimi zemljišči za javno cestno povezavo Kranj-Moste, saj ta obstaja in povsem zadošča za prevozne potrebe na omenjeni relaciji. Tako tožnik meni, da v konkretnem primeru pogoji za razlastitev niso izpolnjeni, zato sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom - Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila po Državnem pravobranilstvu, navaja, da gre v konkretnem primeru za gradnjo gospodarske infrastrukture - glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Sp. Brnik (ob letališču), katere investitor je Republika Slovenija, Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste, ki v skladu z 19. čelom ZJC pridobiva nepremičnine, potrebne za prestavitev te glavne ceste, opredeljene v Odloku o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1-glavna cesta GII-104 Kranj-Moste (odsek ob letališču). V konkretnem primeru gre za lokacijski načrt iz 16. člena ZUreP-1, ki pa se je prenehal uporabljati z dnem uveljavitve ZPNačrt, to je 28. 4. 2007. Stranka z interesom je prepričana, da je pogoj iz 94. člena ZUreP-1 izpolnjen in so tako navedbe razlastitvenega zavezanca - tožnika, da je zahtevo za razlastitev podala neupravičena oseba, neutemeljene. Glede izkaza javne koristi razlastitvenega namena pa poudarja, da je njen namen, da se na omenjenem odseku zgradi cesto. To je vsekakor legitimen cilj razlastitvenega upravičenca, saj bo nova povezava nedvomno v korist celotne države in vseh njenih prebivalcev. Z novo zgrajeno cesto bo zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop do letališča, s čimer bo omogočen njegov razvoj in širitev. Izpostavlja tudi, da je načrtovana infrastruktura del cestnega omrežja, katerega izgradnja je sofinancirana s strani Evropske unije. Izgradnja infrastrukture spodbuja tudi regionalni razvoj, povečuje kapaciteto in zanesljivost odvijanja cestnega prometa, iz česar izhaja, da je poseg sorazmeren s posegom v zasebno lastnino, saj ne gre za poseg, katerega koristi bi imel izključno drug posameznik. Ob tem je treba upoštevati, da je poseg v zasebno lastnino odplačen, saj je razlastitvena upravičenka tožniku ponudila odškodnino za poseg v njegovo lastninsko pravico. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2012 vztraja pri tožbenih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v obravnavanem razlastitvenem postopku Republika Slovenija ni razlastitvena upravičenka, vendar pa se ne strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega ugovora navedel organ prve stopnje v izpodbijani odločbi in pritožbeni organ v odločbi druge stopnje. Tožnik ta tožbeni ugovor opira na prvi odstavek 94. člena ZUreP-1, ki določa, da je država razlastitveni upravičenec, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti ter na podlagi državnega lokacijskega načrta ali lokacijskega načrta iz 16. člena tega zakona. Po 16. členu ZUreP-1 (ki se je prenehal uporabljati z uveljavitvijo ZPNačrt, 103. člen ZPNačrt) sta se ministrstvo za prostor in občina lahko dogovorila, da občina načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, če je glede na povezanost državne prostorske ureditve z lokalnim okoljem to primerneje. Občina je takšno prostorsko ureditev načrtovala v skladu s programom priprave, ki ga je sprejela občina po predhodnem soglasju ministra za prostor in pobudnika. Takšen prostorski akt je moral pred njegovim sprejemom potrditi minister za prostor.

Namen predmetne razlastitve je prestavitev glavne ceste GII-104 Kranj – Moste, odsek 1136 Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču). Iz Odloka (8. člen) izhaja, da je prestavljena glavna cesta načrtovana kot glavna cesta drugega reda in se izvede kot dvopasovnica s troje štirikrakih krožišč. Trasa glavne ceste upošteva načrtovana širitev letališkega kompleksa, obletaliških programov in poslovno ekonomsko cono ter načrtovano območje stavbnih zemljišč. Glavna cesta predstavlja avtocestnemu koridorju deloma vzporedno državno cestno omrežje, prek katerega se poleg lokalnega prometa odvija tudi del tranzitnega prometa med Štajersko in Gorenjsko. Glede na navedeni opis je upravni organ pravilno ugotovil, da gre za ureditev omrežja, namenjenega izvajanju gospodarske javne službe na področju prometa. Po 2. členu Uredbe o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena so glavne ceste I. in II. reda prostorske ureditve cestne infrastrukture državnega pomena (po navedeni določbi so tudi javna civilna letališča in javna mešana letališča, namenjena za mednarodni zračni promet, prostorske ureditve infrastrukture zračnega prometa državnega pomena). Da je namen predmetne razlastitve prostorska ureditev državnega pomena (14. člen ZUreP-1), med strankami ni sporno.

Prostorska ureditev, kateri je namenjena razlastitev, je načrtovana z Odlokom, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Cerklje na Gorenjskem 13. 7. 2005. Občinski planski dokument, ki je bil podlaga za njegovo pripravo - Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj za obdobje 1986-2000 za območje Občine Cerklje na Gorenjskem ter spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin družbenega plana Občine Kranj za obdobje 1986-2000 za območje Občine Cerklje na Gorenjskem, in Program priprave lokacijskega načrta sta bila sprejeta pred uveljavitvijo ZUreP-1, sam Odlok pa po uveljavitvi ZUreP-1. Upravni organ ne navaja, da bi Odlok pred sprejemom potrdil pristojni minister, niti to ni razvidno iz Odloka in dokumentacije v predloženem spisu.

Sodišče ugotavlja, da je prostorska ureditev, ki jo ureja Odlok (in jo je sodišče povzelo v točki 10 obrazložitve), skupnega pomena za državno in lokalno skupnost. Odlok torej po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1. Da nima takšne vsebine, tudi tožnik ne ugovarja, temveč meni, da na njegovi podlagi Republika Slovenija ne bi mogla vložiti zahteve za razlastitev, ker ga ni potrdil pristojni minister. V spisih ni podatkov, da bi ministrstvo v okviru svoje pristojnosti nadzora nad zakonitostjo aktov lokalne skupnosti po Zakonu o državni upravi zaradi tega sprožilo ustrezen postopek. Nasprotno, Republika Slovenija je na podlagi Odloka vložila zahtevo za razlastitev, torej je Odlok upoštevala kot veljaven in je z dejanji v razlastitvenem postopku pritrdila, da je glede na povezanost državne prostorske ureditve z lokalnim okoljem za predmetno prostorsko ureditev državnega pomena Odlok ustrezen prostorski akt. Odlok je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal (ZPNačrt, ki je uvedel novosti na področju prostorskega načrtovanja, je določil, da občinski lokacijski načrti, sprejeti na podlagi ZUreP-1, ostanejo v veljavi do izvedbe posegov, ki so z njimi načrtovani, drugi odstavek 97. člena) oziroma učinkoval in ga je po mnenju sodišča upravni organ lahko upošteval. Sodišče tudi sicer ne vidi razlogov, da v konkretnem primeru Republika Slovenija ne bi mogla biti razlastitvena upravičenka in predlagati razlastitvenega postopka. Državna cesta je v lasti Republike Slovenije (39. člen ZCes-1), v razlastitvenem postopku pa lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah pridobi razlastitveni upravičenec (103. člen ZUreP-1), za katerega se tudi določijo roki, v katerih mora pričeti z gradnjo (102. člen ZUreP-1). Razlastitvenega upravičenca bremeni plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino (106. člen ZUreP-1), iz predloženega upravnega spisa pa je razvidno, da je Republika Slovenija tožniku ponudila odškodnino za razlaščena zemljišča. Sodišče je moralo zavrniti tudi ugovor, da niso izpolnjeni pogoji iz 92. člena ZUreP-1. Javna korist za razlastitev je izkazana glede na zakonsko domnevo iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, saj sta parc. št. 1129 in 1154 (pred parcelacijo) predvideni v ureditvenem območju lokacijskega načrta (4. člen Odloka) in to med strankami tudi ni sporno. S tožnikom se ne more strinjati, da javna korist ni izkazana, ker je dejanski razlastitveni namen širitev letališča, ki pa ni javna gospodarska infrastruktura, predvidena za gradnjo v Odloku. Neposredni razlastitveni namen je prestavitev glavne ceste, ki je prostorska ureditev cestne infrastrukture državnega pomena. Če to služi (tudi) širitvi letališča Ljubljana (kar izhaja iz 7. in 8. člena Odloka), sodišče pojasnjuje, da je to kot mednarodno letališče prostorska ureditev infrastrukture zračnega prometa državnega pomena (Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Uredba o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena, Uredba o načinu opravljanja republiške gospodarske javne službe obratovanja javnega letališča državnega pomena), gradnja takega objekta pa tudi pomeni zakonsko dopusten namen odvzema lastninske pravice z razlastitvijo. Obstoja javne koristi ni izničilo sodelovanje B., d.d., ki je upravljalec letališča, v postopku priprave Odloka, na kar se sklicuje tožnik. V tem postopku je gospodarska družba lahko sodelovala kot pobudnik (10. in 16. člen ZUreP-1), s tem da je bila utemeljenost njene pobude stvar presoje pristojnih organov. Financiranje izdelave lokacijskih načrtov s strani pobudnikov pa je v zakonu izrecno predvideno (19. člen ZUreP-1).

Svoj ugovor, da država že razpolaga z drugo primerno nepremičnino, tožnik utemeljuje z dejstvom, da javna cestna povezava Kranj – Moste že obstaja. Njegovo mnenje, da zadošča za prevozne potrebe na tej relaciji, je po mnenju sodišča njegova osebna ocena, ki pa je bila presežena s strokovnimi mnenji, pridobljenimi v postopku priprave planskega akta, ki je predvidel prestavitev glavne ceste, in Odloka. Sodišče pritrjuje tudi tehtanju sorazmerja med težo posega v lastninsko pravico tožnika (tožnik ne prereka, da parceli uživa kot gozdni zemljišči, drugih neposrednih prizadetosti zaradi posega v lastninsko pravico ne uveljavlja) in koristmi razlastitve, ki jih je upravni organ v skladu z navedbami razlastitvene upravičenke ugotovil kot zagotovitev večje prometne varnosti, boljši dostop do letališča in izgradnja javne infrastrukture - ceste.

Sodišče pa zavrača tudi tožbeni ugovor, da se prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do njegovih navedb o (ne)sorazmernosti posega v zasebno lastnino glede na razlastitveni namen. Sodi namreč, da izpodbijana odločba vsebuje bistvene razloge glede ugotavljanja sorazmernosti in glede nujnosti potrebe za dosego javne koristi. Dodati pa je potrebno, da je v tem delu obrazložitev izpodbijane odločbe v skladu z določbo tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnil pritožbeni organ v odločbi druge stopnje.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu.

Sodišče pa ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, saj za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni bilo treba izvajati dokazov oziroma sprejeti drugačne dokazne ocene, kot jo je opravil upravni organ. Sodišče je presodilo, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.