Jedro

Toženčeva zaveza v menični izjavi za izpolnitev obveznosti, ki v času podpisa menične izjave še niso nastale, je veljavna, saj se bianco menice v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2004/02804 z dne 9.3.2004 v 1. in 3. točki izreka v veljavi ter da je toženec dolžan plačati tožnici odmerjene stroške tega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške. Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški. Revizija trdi, da je stališče pritožbenega sodišča, da se menična izjava z dne 4.4.2001 nanaša na vse pogodbe, ki so bile sklenjene med tožnico in družbo A. d.o.o., L., tudi na tiste, ki so bile sklenjene po podpisu te menične izjave, zmotno. Pri bianco menici, ki v Zakonu o menici ni urejena, se utemeljenost terjatve presoja glede na pogodbeno razmerje med strankama, tako da obveznost ne izhaja že iz samega vrednostnega papirja. Pravi, da toženec kreditne pogodbe z dne 14.5.2002 ni podpisal kot porok. Ker pa je bila ta pogodba sklenjena le med tožnico in družbo A. d.o.o., L., ni mogel prevzeti nikakršne obveznosti, izvirajoče iz te pogodbe. Revizija tudi poudarja, da tožnica ob zapadlosti posameznih obrokov ni zahtevala plačila od toženca in da ga vse do vložitve predloga za izvršbo ni opominjala. Predlog za izvršbo pa je vložila šele po uvedbi stečajnega postopka nad navedeno družbo. Trdi, da z menično izjavo, ki je bila podpisana pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ne jamči za plačilo kredita po tej pogodbi in da je zato neutemeljen tudi zahtevek iz naslova zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o menici (ZM, Uradni list FLRJ, št. 104/1946 in nasl.) nima podrobnejših določb o bianco menici, vendar pa je tudi taka menica veljavna. Drugi odstavek 16. člena ZM dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. S pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je toženec podpisal bianco menico, katero je tožnica izpolnila v skladu z njegovim pooblastilom v menični izjavi z dne 4.4.2001. Toženčeva menična obveznost temelji na njegovem poroštvu za obveznosti družbe A. d.o.o., L. iz kreditne pogodbe, sklenjene 14.5.2002 med tožnico in navedeno družbo. Sodišči sta ugotovili, da je toženec prevzel poroštvo za navedene obveznosti družbe že v menični izjavi z dne 4.4.2001. Zmotno je toženčevo stališče, da njegova zaveza v menični izjavi za izpolnitev obveznosti, ki v času podpisa menične izjave še niso nastale, ni veljavna. Bianco menice se v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena (dr. Peter Grilc, dr. Miha Juhart: Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 69, podobno II Ips 754/2005 in II Ips 35/2003). Že pritožbeno sodišče je tožencu ustrezno pojasnilo, da je poroštvo mogoče prevzeti za določeno bodočo obveznost (drugi odstavek 1001. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.). Ker toženec v pooblastilu za izpolnitev menice zapadlosti svojih poroštvenih obveznosti ni pogojeval z opominjanjem o zamudi glavnega dolžnika ali z neposrednimi zahtevki do njega, sta sodišči pravilno zaključili, da tožnica ni bila dolžna toženca opominjati in od njega zahtevati plačilo še pred izpolnitvijo menice. Tudi okoliščina, da toženec poroštva ni prevzel v sami kreditni pogodbi z dne 14.5.2002, ampak v drugi listini – v menični izjavi, ne vpliva na veljavnost in obstoj njegovih poroštvenih obveznosti. Na njihov obstoj tudi ne vpliva prenehanje tožničine terjatve proti družbi A. d.o.o., L. zaradi njenega stečaja (drugi odstavek 1007. člena ZOR). Ta okoliščina upnika celo upravičuje, da zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, tudi če je prej ni zahteval od glavnega dolžnika (drugi odstavek 1004. člena ZOR).

Revizija torej neutemeljeno izpodbija obstoj toženčeve poroštvene obveznosti. Ker sta sodišči ugotovili, da znesek, ki ga je tožnica vpisala v menico, ustreza višini toženčevih poroštvenih obveznosti, sta pravilno presodili, da je tožnica menico izpolnila v skladu s toženčevim pooblastilom. S pravilno izpolnitvijo bianco menice je toženčeva obveznost postala prava menična obveznost, tako da je toženec tožnici dolžan plačati v menici navedeni znesek. Posledično so neutemeljeni tudi revizijski očitki glede odločitve o zamudnih obrestih. Sodišči sta tožnici prisodili zamudne obresti od dneva dospelosti lastne menice dnevnice, kar je v skladu z določbami 42., 47. in prvega odstavka 109. člena ZM.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo priglašene revizijske stroške.