Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede izgubljenih prihodkov pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku. Tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi sodišče in toženec lahko ugotovila, na katerih predpostavkah tožnik utemeljuje izgubljen dobiček in višino te izgube. Nobenih navedb ni bilo o tem, pri katerih aktivnosti iz delovanja društva so umanjkali prihodki oziroma so bili nižji, zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in/ali kakšni so bili ti prihodki iz posameznih storitev v preteklih letih. Zaradi tega niti sodišče, niti toženec nista mogla niti v grobem presoditi, kakšen bi lahko bil zatrjevani resnični dobiček tožnika, zato izgubljenega dobička ni bilo mogoče oceniti. Tega ne bi mogel storiti niti izvedenec. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče do ostalih razlogov, ki jih pritožba izpodbija, ne opredeljuje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe pritožbene stroške v višini 382,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Oris spora

1.Tožnik je športno društvo, ki je 31. 3. 2016 s pravnim prednikom toženca A. A. sklenil najemno pogodbo za brezplačni najem nepremičnin, na katerih je obnovil teniški igrišči ter postavil WC, kuhinjo in pokrit prostor pod kozolcem. Pravni prednik toženca je kot lastnik nepremičnin tožniku dal tudi soglasje, da dovoljuje uporabo skupne elektrike in vode. Tožnik je do konca leta 2018 izvajal dejavnost športnega društva na teniških igriščih in pripadajočih objektih. Toženec je pravni naslednik A. A. in sedanji zemljiškoknjižni lastnik. Sodišče prve stopnje je v motenjski pravdi s sklepom P 3/2019 z dne 5. 11. 2019 B. B. in tožencu naložilo, da sta dolžna takoj priklopiti elektriko do tenis igrišč in omogočiti nemoteno dobavo elektrike ter jima prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožnika. Sklep sodišča prve stopnje je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 362/2020 z dne 16. 6. 2020. Tožnik trdi, da toženec ni ravnal po pravnomočnem sklepu, da je na ta način onemogočil tožniku izvajanje dejavnosti na teniških igriščih, ki brez elektrike nista mogli obratovati, zato je imel tožnik izpad dohodkov letih 2019, 2020 in 2021, kar predstavlja škodo v višini 19.200,00 EUR, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom v tožbi, ki jo je vložil 20. 6. 2023.

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 19.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati tožencu pravdne stroške v višini 656,88 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II).

3.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dal konkretnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kakšni bi bili prihodki tožnika v spornem obdobju, če ne bi bilo zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je terjatev za leto 2019 (tudi) zastarala, za leto 2021 pa zahtevek ni utemeljen (tudi) iz razloga, ker je bilo najemno razmerje odpovedano v skladu z najemno pogodbo.

Povzetek pritožbenih navedb

4.Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Brez dokaznega postopka je zaključilo, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnik ni uspel izkazati nastanka in višine škode.

6.Sodišče ugotavlja, da tožnik ni predložil poslovnih izidov in bilanc stanja za leta 2019, 2020 in 2021 in da ni dal trditev o dejstvih v zvezi z njegovimi dohodki in izdatki v tem obdobju, ne upošteva pa, da je tožnik poleg številnih drugih dokazov predlagal tudi vpogled v AJPES in postavitev izvedenca finančne stroke. Tožnik je navedel, da točne škode ne more oceniti in da je zato potrebno postaviti izvedenca finančne stroke. Tožnik je predložil listine in fotografije, ki jih sodišče ni upoštevalo, niti jih ni dokazno ocenilo, prav tako je predlagal zaslišanje prič - tudi teh dokazov sodišče ni izvedlo.

7.Trditveno in dokazno breme sta povezana. Stranka mora navesti ustrezna dejstva in v dokaz teh dejstev podati dokazne predloge. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago glede nastanka škode, hkrati pa je tudi predlagal izvedbo dokazov. V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila pomanjkljiva trditvena podlaga sanirana s predlaganim izvedencem, temveč zato, da se s tem predlaganim dokazom s pomočjo izvedenca opredeli višina nastanka škode. Tožnik je postavil svojo oceno škode v višini pričakovanega presežka poslovnih prihodkov v posameznih letih, s tem, da je izrecno navedel, da povsem točne škode ne more oceniti, ker jo lahko ugotovi le izvedenec. Sodna praksa dopušča, da je sklicevanje na dokaz, kot del trditvene podlage mogoč v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede.

8.Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnikova terjatev za leto 2019 zastarala. V motenjski pravdi je bila zadeva pravnomočno končana 16. 6. 2020, takrat je bil tožnik seznanjen s povzročiteljem motenja in s tem tudi zoper koga lahko uveljavlja odškodninski zahtevek. Poslovna odškodninska terjatev zastara v roku petih let, zato terjatev iz naslova povrnitve škode, ki je tožniku nastala leta 2019 ni zastarala.

9.Toženec ni izkazal, da je najem prenehal 31. 1. 2021 in da je takrat prevzel športne objekte v posest. Sodišče je upoštevalo, da je toženec 2. 12. 2019 podal odpoved najemne pogodbe, da je odpovedni rok začel teči v skladu s pogodbo 1. 2. 2020 in se je iztekel 31. 1. 2021, s tem, da se takšna najemna pogodba odpoveduje sodno, kar pomeni, da je treba upoštevati določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP).

10.V zvezi z izklopom elektrike sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, zato dejstvo, da tožnik ni uporabil možnosti izvršilnega postopka v zvezi z pravnomočnim motenjskim sklepom za dosego priklopa elektrike na tenis igrišča nima vpliva na ugotovitev, ali so podane predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti.

Odgovor na pritožbo

11.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

12.Pritožba ni utemeljena

Presoja pritožbenega sodišča

13.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s pravnim prednikom toženca 31. 3. 2016 sklenil najemno pogodbo za brezplačni najem nepremičnin parc. št. 95/2, 96/2, 97, 98, 95/1, 96/1 vse k. o. X in parc. št. 24/1, 27/2 in 27/1 vse k. o. Y za namen delovanja športnega društva v skladu z njegovo registracijo ter postavitev potrebnih športnih objektov, da je bila najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas z enoletnim odpovednim rokom, da je pravni prednik toženca 5. 3. 2016 podal soglasje tožniku za uporabo skupne elektrike in vode, da se je tožnik zavezal kot najemnik plačevati stroške uporabe elektrike in vode v dogovorjenem znesku vsako leto posebej, da je toženec pravni naslednik A. A. in sedanji zemljiškoknjižni lastnik v najem danih nepremičnin, da je Okrajno sodišče v Kamniku s sklepom P 3/2019 z dne 5. 11. 2019, ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 362/2020 z dne 16. 6. 2020, tožencu in B. B. naložilo, da morata takoj priklopiti elektriko do tenis igrišča in omogočiti nemoteno dobavo elektrike ter jima prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožnika, da je tožnik na teniških igriščih organiziral teniške turnirje, tečaje in oddajal prostor za piknike in praznovanja, da iz korespondence med pooblaščencema pravdnih strank izhaja, da je bil v juliju 2020 še vedno problem s priklopom elektrike do teniških igrišč, da pooblaščenec tožnika na sporočilo pooblaščenke toženke z dne 28. 7. 2020, v katerem ga obvešča, da je elektrika na teniškem igrišču priklopljena, ni več odgovoril in temu dejstvu ni nasprotoval, da tožnik ni vložil predloga za izvršbo na podlagi sklepa P 3/2019 z dne 5. 11. 2019, da je tožnik vložil tožbo na plačilo odškodnine tri leta po tem, ko po tožnikovih trditvah toženec ni izpolnil sodne odločbe in ni priklopil elektrike.

14.Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v sodbi pravilno pojasnilo, da se pri oceni izgubljenega dobička (prihodka) upošteva dobiček (prihodek), ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi škodnega ravnanja ni mogoče doseči. Izgubljeni prihodek je le razlika med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju, zato bi moral tožnik dati ustrezne trditve in tudi dokazati, kolikšni bi bili njegovi hipotetični dohodki in izdatki v spornem obdobju brez škodnega ravnanja toženca ter tudi kakšni so bili njegovi resnični dohodki in izdatki v spornem obdobju.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede izgubljenih prihodkov pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku.

Tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi sodišče in toženec lahko ugotovila, na katerih predpostavkah tožnik utemeljuje izgubljen dobiček in višino te izgube. Nobenih navedb ni bilo o tem, pri katerih aktivnosti iz delovanja društva so umanjkali prihodki oziroma so bili nižji, zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in/ali kakšni so bili ti prihodki iz posameznih storitev v preteklih letih. Zaradi tega niti sodišče, niti toženec nista mogla niti v grobem presoditi, kakšen bi lahko bil zatrjevani resnični dobiček tožnika, zato izgubljenega dobička ni bilo mogoče oceniti. Tega ne bi mogel storiti niti izvedenec.

Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče do ostalih razlogov, ki jih pritožba izpodbija, ne opredeljuje.

16.Tožnik je predlagal dokazna sredstva, pri čemer pa ni podal ustreznih konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki naj bi se z njimi dokaz(ov)ala. Če bi sodišče izvedlo dokaz z izvedencem v zvezi z ugotavljanjem izgubljenega dobička, bi bil izveden informativni dokaz, ki pa ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo moral pravočasno zagotoviti tožnik. Tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izvede zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, (praviloma) ni dovoljen. Sodišče svoje odločbe (praviloma) ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi se ugotavlja samo obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke ter pridobitev njegovega izvida in mnenja.

17.O odsotnosti ustrezne trditvene podlage je bil tožnik pravočasno in eksplicitno opozorjen s strani sodišča in toženca. Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo, da dopolni trditveno podlago, določno mu je pojasnilo, da ni dal trditev o dohodkih in izdatkih, da trditvene podlage ne more nadomestiti z dokazi - z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca, da mora navesti podatke o hipotetičnih dohodkih in izdatkih, ki bi jih pridobil/imel, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tožnik tudi po teh pozivih sodišča prve stopnje trditvene podlage ni ustrezno dopolnil in je navedel, da "drugih navedb in dokazov nima in vztraja pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih." Sodišče prve stopnje zato ni zaslišalo prič, ki so pristopile na narok in tudi ni postavilo izvedenca finančne stroke ter je pravilno zaključilo narok in napovedalo pisno izdajo sodbe.

18.Sodna praksa dopušča sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, vendar zgolj v primerih, ko so izhodiščne predpostavke določno navedene v trditveni podlagi stranke in če je izkazano, da bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbi neracionalno zaradi njegove obsežnosti. V konkretnem primeru ne gre za take okoliščine.

19.Iz teh razlogov tožniku ni bila kršena pravica do izjave iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič in ni postavilo izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 35o. člena ZPP), prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

Odločitev pritožbenega sodišča

20.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

21.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec se je v odgovoru na tožbo vsebinsko in podrobno opredelil do pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bili navedeni stroški potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo stroške za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT) - 625 točk) 375,00 EUR in za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena (OT) materialni stroški - 2%) 7,50 EUR, skupaj 382,50 EUR. Navedene stroške mora tožnik plačati tožencu v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Pritožba se sklicuje na sodbo II Cp 3379/2012.

2Primerjaj z razlogi iz sodbe VS RS II Ips 102/2011.

3I Cpg 708/2013.

4I Cp 2408/2012.

5Dvakrat na (edinem) naroku 26. 2. 224 - l. št. 41 in 43.

6L. št. 43.

7II Cp 3379/2012.