Jedro

Sodna praksa priznava sodno varstvo v okviru rei vindikacijske tožbe tudi solastniku v razmerju do drugega solastnika.

Za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni bistveno dejansko stanje ob vložitvi tožbe oziroma ali je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen, saj sodišče prve stopnje odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Toženec je dolžan vrniti v neposredno soposest nepremičnino št. 22, k.o. X, v višini njenega solastniškega deleža 1/3, ki v naravi predstavlja zidanico in vinograd v izmeri 913 m2, ter izročiti ključe zidanice, ki stoji na parceli št. 4, k.o. X, v roku 15 dni. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tega postopka vse v roku 15 dni“ (I. točka izreka sodbe) Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 1.377,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te odločbe dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). S sklepom je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sodbo (sklep ni izpodbijan) se pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na vrnitev nepremičnine parc. št. 22, k.o. X v neposredno posest, abstrakten in posledično neizvršljiv, materialnopravno zmotno. Določno je namreč označeno, v kakšnem obsegu mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) tožniku prepustiti nepremičnino v soposest, torej v kakšnem obsegu mora toženec opustiti poseganje v sporno nepremičnino. V konkretnem primeru ni posebnega načina, na katerega je mogoče izpolniti prepustitev nepremičnine v soposest. Glede na nerazdeljeno solastnino tožnik tudi ni imel podlage, da zahtevek naperi na fizično določen del nepremičnine. Toženec je v času vložitve tožbe oz. tekom te pravde še izvrševal izključno posest sporne nepremičnine. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker je toženec tekom pravde opustil posest vinograda, ki je sestavni del nepremičnine parc. št. 22, k.o. X. Sodišče bi moralo zaradi stroškovnega dela zahtevka presojati ali je bila tožba potrebna zaradi izpolnitve zahtevka tožnika. Toženec posesti nepremičnine tožniku pred pravdo, kljub pozivu, namreč ni hotel prepustiti. Morebitne spremenjene razmere (izpolnitev tožbenega zahtevka) tekom pravde, ne morejo rezultirati v zavrnitvi tožbenega zahtevka in naložitvi plačila stroškov postopka tožniku. Enako velja tudi za zahtevek na izročitev ključev. Res je tožnik na naroku 15. 9. 2017 prejel ključe zidanice, pri čemer je s ključi zidanice predhodno nesporno razpolagal toženec, ki po pozivu tožnika v letu 2016 slednjemu ni izročil ključev zidanice, niti ni navedel, da z njimi ne razpolaga. Odločitev je napačna tudi v stroškovnem delu. O stroških bi moralo sodišče prve stopnje odločati na podlagi kombinacije načela uspeha in krivde, saj je stroške pravdnega postopka povzročil toženec, ki tožniku, kljub pisnemu pozivu pred pravdo, ni hotel prepustiti niti posesti solastne stvari niti ključev zidanice.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval izročitev nepremičnine parc. št. 22, k.o. X, ki v naravi predstavlja zidanico in vinograd, v soposest v višini njegovega solastniškega deleža 1/3 ter izročitev ključev zidanice, ki stoji na tej nepremičnini.

6. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnik mora dokazati, da je lastnik stvari in jo ima toženec v dejanski oblasti (drugi odstavek 92. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodna praksa priznava sodno varstvo v okviru rei vindikacijske tožbe tudi solastniku v razmerju do drugega solastnika (100. člen SPZ).

7. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je prvi del zahtevka ostal na abstraktni ravni in ni izvršljiv, saj se iz njega ne da razbrati, na kakšen način naj toženec tožniku vrne nepremičnino v soposest. Konkretno ravnanje, ki ga tožnik terja od toženca, je opisano v drugem delu tožbenega zahtevka: izročitev ključev zidanice.

8. Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ključnih za odločitev v predmetni zadevi. Ključi zidanice so mu bili izročeni na zadnjem naroku za glavno obravnavo, prav tako je toženec opustil posest vinograda pred zaključkom glavne obravnave. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka namreč ni bistveno dejansko stanje ob vložitvi tožbe oziroma ali je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen, saj sodišče prve stopnje odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave.

9. Prav tako je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v stroškovnem delu. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha. S stališča tožnika pomeni uspeh po 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugodilna sodba, s stališča toženca pa zavrnila sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Šteje se, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, čeprav je bila vložitev tožbe potrebna, pa so med pravdnim postopkom nastale okoliščine, zaradi katerih sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Kljub izpolnitvi zahtevka tožnik ni umaknil tožbe. Če bi to storil, bi sodišče postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP), o stroških postopka pa bi odločalo na podlagi 158. člena ZPP. Vztrajanje pri tožbi je pogojevalo njeno vsebinsko presojo in odločanje o stroških glede na doseženi uspeh v postopku. Prav tako v obravnavani zadevi ne gre za izjemo po 156. členu ZPP, ki kot korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov po uspehu, uveljavlja kriterij krivde. Pojem krivde po navedeni določbi zajema dejanja, katerih namen je zloraba procesnih pravic oziroma zavlačevanje postopka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).