Jedro

Če se že takoj po zagonu stroja ugotovijo napake, ki so narekovale popravila ob njihovi reklamaciji, je po pravilih tehnične strojne stroke, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, obratovanje stroja vse do odprave napak obravnavati kot poskusno obratovanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je tožena stranka zgolj z zagonom stroja izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti iz dobave brezhibno delujočega stroja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. 2. točka in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveže pogodba o nakupu stroja IB L2-3/D, sklenjena dne 05. 05. 2005 med tožečo in toženo stranko, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 62.988,99 EUR s pogodbenimi obrestmi in znesek 75.112,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka K. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki M. znesek 80.472,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. 2 točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka). Sklenilo je še, da se zaradi delnega umika nasprotne tožbe za znesek 34.488,00 EUR s pp v tem delu postopek ustavi (II. 1 točka izreka – sklep).

2. Zoper II. 2 in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in stroškovno posledico oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi), ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je z nasprotno tožbo po delnem umiku le-te (list. št. 58, 59) zahtevala po neprerekanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča še plačilo tretjega dela kupnine za stroj za proizvodnjo PVC plastenk po sklenjeni pogodbi o nakupu tega stroja z dne 05. 05. 2005. Iz trditev same tožene stranke izhaja, da je bila tožeča stranka kot kupec skladno s sklenjeno pogodbo dolžna plačati 20 % kupnine kot avans ob naročilu, 30 % ob prvem prevzemu ter 50 % ob drugem prevzemu ter da je tožena stranka tožeči stranki stroj dobavila dne 27. 07. 2005, kar je dokazovala s predložitvijo prevzemnega zapisnika. Ker pa tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je bil v ceno vključen tako prevoz kot tudi montaža in zagon navedenega stroja in da je bil stroj poslan v Slovenijo dne 03. 08. 2005, že iz kronologije dogajanj izhaja, da se je navedeni zapisnik z dne 27. 07. 2005 lahko nanašal le na prvi prevzem. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da drugi prevzem sploh še ni bil opravljen, iz česar po presoji pritožbenega sodišča sledi logičen zaključek, da tretji del kupnine še ni zapadel v plačilo.

6. Na neopravo drugega prevzema je prvostopenjsko sodišče sklepalo iz ugotovitve na podlagi izpovedb zaslišanih prič in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank, da je po dobavi stroja tožeča stranka uveljavljala reklamacije, ki jih je tožena stranka odpravljala, na podlagi izpovedbe priče J. K. pa ugotovilo, da se je kapaciteta stroja ob odpravljanju reklamiranih napak zmanjševala od 600 kosov na uro do na koncu 519 kosov na uro in je tako šlo za manjšo proizvodnjo z večjimi stroški. Tako se kot brezpredmetno izkaže pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti zapisnikov z dne 06. 09. 2005 in 16. 09. 2005, saj ugotovitev o reklamacijah stroja prvostopenjsko sodišče ni oprlo na navedena zapisnika, pač pa na izpovedbe prič in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank. Tako se pritožbeni očitek nepreizkusljivosti izpodbijane sodbe v tem delu izkaže kot neutemeljen.

7. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog relativne bistvene postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je sodišče izvedlo dokaze z izvedencem, z njegovim predlaganjem pa je bila tožeča stranka prekludirana. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je tožeča stranka predlagala izvedenca tehnične stroke že v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2007, torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo, opravljenem dne 06. 02. 2008 (prvi odstavek 286. člena ZPP), ni pa dvoma, da ga je predlagala z namenom ugotovitve, ali je stroj imel napake oziroma ali je deloval brezhibno. Da za pritožnico ni bilo sporno, za razjasnitev katerega dejstva je tožeča stranka predlagala izvedenca, pa nenazadnje izhaja tudi iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 06. 02. 2008 (list. št. 48), na katerem se je tudi sama sklicevala na navedeni predlagani dokaz prav v zvezi z njenim zatrjevanjem o dobavi brezhibnega stroja tožeči stranki. Prav vprašanje (ne)brezhibnosti dobavljenega stroja je bilo namreč med pravdnima strankama sporno.

8. Svoj zaključek, da do drugega prevzema stroja še ni prišlo, je prvostopenjsko sodišče temeljilo na izvedenskem mnenju, v katerem izvedenec ugotavlja, da je tožena stranka (kot dobavitelj) stroj dobavila tožeči stranki (kupcu), ga postavila v proizvodne prostore in opravila zagon stroja, vendar toženi stranki ni uspelo zagotoviti kvalitetne odrezave plastenk po zagonu in je bil stroj potreben takojšnjega popravila in zamenjave neustrezne odrezovalne naprave, kar je tožena stranka v okviru reklamacij odpravljala, vendar so se takoj po odpravi ene napake pojavile druge – zažiganje plastenk, zaradi česar je bil zamenjan vijak dozirni polž. Kljub temu stroj ni nikoli brezhibno deloval, bil pa je uporabljen v proizvodnji. Po mnenju izvedenca je zato stroj obratoval poskusno.

9. Pritožnica v pritožbi izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, opirajočo se na izvedensko mnenje, da je stroj deloval poskusno in da poskusna proizvodnja stroja še ni bila dokončana, zaradi česar tudi ni prišlo do tožničinega dokončnega prevzema stroja. Meni, da gre za pomanjkljivo izvedensko mnenje, ki je tudi strokovno neustrezno, saj uvaja nestrokovne in tudi pogodbeno povsem neizkazane pogoje t.i. poskusnega obratovanja, ki pa ga ni bilo. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za to, da bi moralo biti poskusno obratovanje stroja pogodbeno dogovorjeno. Če se že takoj po zagonu stroja ugotovijo napake, ki so narekovale popravila ob njihovi reklamaciji (da je do toženkinega reševanja reklamacij prišlo, nenazadnje priznava v pritožbi sama tožena stranka, ko navaja, da je na poziv tudi odpravila manjše napake, torej njihovemu obstoju ne oporeka, le minimalizira jih), je namreč po pravilih tehnične strojne stroke, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, obratovanje stroja vse do odprave napak obravnavati kot poskusno obratovanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je tožena stranka zgolj z zagonom stroja izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti iz dobave brezhibno delujočega stroja. Tudi ugotovitev izvedenca, da stroj nikoli ni brezhibno deloval, je skladna z izpovedbo priče J. K., ki jo tudi pritožnica očitno šteje za verodostojno, saj se nanjo v pritožbi sklicuje s povzemanjem njegove navedbe, da je bila prvotna kapaciteta stroja 600 kosov na uro, kot je bila pričakovana, nato pa se je zmanjševala na 519 kosov na uro. Da je do zmanjšanja kapacitete stroja prišlo, ker je tehnik tožene stranke pri odpravljanju reklamiranih napak zmanjševal število proizvodov, kot je povzelo njegovo izpovedbo prvostopenjsko sodišče, pa pritožnica zamolči. Zmanjšanje kapacitete stroja s 600 kosov na uro na 519 kosov na uro pritožnica utemeljuje z upoštevno manjšo toleranco pri proizvodnji. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Brezhibno delovanje stroja pomeni tudi, da stroj dosega pričakovano kapaciteto proizvodnje. Če je bila ta zmanjšana s pričakovanih 600 kosov na uro na 519 kosov na uro (čemur kot rečeno tožena stranka ne oporeka), gre torej za 13,5 % odstopanje v kapaciteti stroja glede na pričakovano in torej za tolikšen izpad proizvodnje. Tolikšno zmanjšanje kapacitete stroja pa ni mogoče sprejeti kot brezhibno delovanje stroja. Pravilen je torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tožeči stranki ni predala brezhibno delujočega stroja. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je stroj deloval in ga ima tožeča stranka še vedno v posesti, če je ugotovljeno, da je deloval le v omejenem obsegu. Da ga tožeča stranka ne uporablja več, pa je razvidno že iz samega izvedenskega mnenja.

10. Kdaj je bil opravljen drugi prevzem, torej prevzem stroja po odpravi napak, pa tožena stranka niti ne pojasni. Da ta ni mogel biti opravljen dne 27. 07. 2005, kot je to trdila tožena stranka, je bilo zaradi časovnega sosledja dogodkov že zgoraj obrazloženo. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo zadnjega dela kupnine po nasprotni tožbi pa je bilo bistveno prav vprašanje, kdaj je prišlo do drugega prevzema stroja.

11. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ker je prvostopenjsko sodišče dejstvo, da izvedenec ni mogel opraviti preizkusa stroja najprej presojalo v škodo tožeče stranke, nato pa na nepopolno mnenje izvedenca oprlo zavrnitev toženkinega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Prvostopenjsko sodišče je v škodo tožeče stranke odločilo v zvezi z njenim tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine zaradi izpada proizvodnje, glede na trditveno podlago spora v zvezi z nasprotno tožbo pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča imelo podlago za odločitev v izdelanem izvedenskem mnenju, saj je tudi izvedenec ugotovil, da je bil stroj tožeči stranki dobavljen z napakami in da je bil vse do odprave napak in usposobitve delavcev tožene stranke za ravnanje s strojem, do katere še ni prišlo, le-ta v poskusnem obratovanju. Glede na to, da dejstvo zmanjšanja kapacitete stroja ni bilo sporno (tožena stranka je klub temu menila, da je dobavila brezhiben stroj), pa je bil tudi dokaz z ugotovitvijo kapacitete stroja v zvezi s tožbenim zahtevkom tožene stranke na plačilo zadnjega dela kupnine nepotreben. Uveljavljanih nasproti v razlogih sodbe zato po presoji pritožbenega sodišča ni zaslediti.

12. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o toženkinem predlogu za postavitev novega izvedenca. Kot izhaja iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 22. 09. 2010, je umaknila ta dokazni predlog, zato se sodišču o njem ni bilo potrebno opredeliti.

13. Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožeča stranka s konkludentnim ravnanjem - prevzemom stroja, njegovo uporabo in delnim plačilom kupnine izkazala prevzem stroja. Glede na pogodbena določila o zapadlosti zadnjega dela kupnine po drugem prevzemu stroja, na katera se sklicuje sama tožena stranka in so v okviru avtonomnega urejanja pravnega razmerja med pravdnima strankama del materialnega prava, je prvostopenjsko sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka zapadlosti svoje terjatve na plačilo zadnjega dela kupnine ni dokazala, v posledici tega pa z zavrnitvijo njenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno odločilo.

14. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjska sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica toženkinega neuspeha v pritožbenem postopku.