Jedro

Sodišče v pravdnem postopku sicer res ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDR-1 se obdobje poskusnega dela lahko v primeru začasne odsotnosti z dela delavca podaljša tudi prek šestih mesecev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v drugem in tretjem odstavku I/1. točke, drugem odstavku I/2. točke ter v II/1. in II/2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: – za ugotovitev ničnosti določila o poskusnem delu v 17. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013 (prvi odstavek I/1. točke izreka); – za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2014 in ocena poskusnega dela z dne 23. 4. 2014 nezakoniti ter da je tožnici s 7. 5. 2014 nezakonito prenehalo delovno razmerje (drugi odstavek I/1. točke izreka); – za ugotovitev, da tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ocene poskusnega dela ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 7. 5. 2014, ko jo je tožena stranka odjavila iz vseh zavarovanj, temveč delovno razmerje še vedno obstoji (tretji odstavek I/1. točke izreka); – da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas od 7. 5. 2014 dalje do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji za vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače in dodatke, kot če bi delala, odvesti davke in prispevke, neto znesek in ostala nadomestila pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečno zapadlih zneskov do plačila (četrti odstavek I/1. točke izreka); – za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peti odstavek I/1. točke izreka); – za ugotovitev ničnosti določila o poskusnem delu v 17. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013 (prvi odstavek I/2. točke izreka); – za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2014 in ocena poskusnega dela z dne 23. 4. 2014 v zvezi z odločitvijo Sveta zavoda tožene stranke o zavrnitvi pritožbe nezakoniti ter da je tožnici s 7. 5. 2014 nezakonito prenehalo delovno razmerje (drugi odstavek I/2. točke izreka); – za ugotovitev, da tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ocene poskusnega dela v zvezi z odločitvijo Sveta zavoda tožene stranke o zavrnitvi pritožbe ni prenehalo delovno razmerje 7. 5. 2014, temveč je obstajalo in je trajalo do 30. 11. 2014, ko se delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi razveže na podlagi 118. člena ZDR-1 (tretji odstavek I/2. točke izreka); – da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 7. 5. 2014 do 30. 11. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji za vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače in dodatke, kot če bi delala, odvesti davke in prispevke, neto znesek in ostala nadomestila pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečno zapadlih zneskov do plačila (četrti odstavek I/2. točke izreka); – da je tožena stranka dolžna tožnici od zneska 6.052,56 EUR bruto odvesti davke, neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa nakazati tožnici (peti odstavek I/2. točke izreka); ter – za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (šesti odstavek I/2. točke izreka).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek: – za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2014 in ocena poskusnega dela z dne 23. 4. 2014 nezakoniti ter se razveljavita (II/1. točka izreka); – za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2014 in ocena poskusnega dela z dne 23. 4. 2014 v zvezi z odločitvijo Sveta zavoda tožene stranke o zavrnitvi pritožbe nezakoniti in se razveljavita (II/2. točka izreka).

Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (III. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je določilo o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi nično in navaja razloge za takšno stališče. Vztraja tudi, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala tožena stranka zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. V zvezi s tem navaja, da ni bila seznanjena, na kakšen način in na podlagi katerih kriterijev se bo njeno delo ocenjevalo. Poskusno delo ne bi smelo trajati več kot šest mesecev, saj je treba 125. člen ZDR-1 razlagati tako, da je podaljšanje v primeru začasne odsotnosti z dela veljavno le v okviru objektivnega roka šestih mesecev. Poskusno delo tožnice bi tako lahko trajalo najdlje do 30. 11. 2013. Do tega dne pa bi tožena stranka morala tožnici podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti tudi Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki podrobno ureja opravljanje poskusnega dela. Tožena stranka je namreč javni zavod, čigar glavna dejavnost je izobraževanje. Veljavnost kolektivne pogodbe ni odvisna od volje pogodbenih strank, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. V zvezi z uporabo kolektivne pogodbe v konkretnem primeru je tožnica predlagala opravo poizvedb pri Ministrstvu za šolstvo, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in ni pojasnilo, zakaj ne. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti tudi določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti in ZJU. Glede obrazložitve odpovednega razloga navaja, da niti iz ocene niti iz same odpovedi ne izhajajo konkretni in določni razlogi za neuspešno opravljeno poskusno delo. Prevodi niso omenjeni. Delodajalec je v sodnem postopku vezan na dejanski opis v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je bila pretežni del trajanja delovnega razmerja vse do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu. Od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila v službi le 30. 5. 2013 ob podpisu pogodbe, ko ji ni bilo odrejeno nobeno delo, 31. 5. 2013, ko je prišla v službo in je bila takoj preseljena v prostore brez telefona, telefaksa in računalnika, ter 22. 4. 2014, ko se je vrnila na delovno mesto z bolniške odsotnosti, dela pa ta dan ni mogla opravljati zaradi zdravstvenih razlogov, kar so potrdile tudi priče. V potrditev svojih navedb je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi potrdil, da tistega dne za delo dejansko ni bila sposobna, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi odločbe ZZZS je bila tožnica v bolniškem staležu tudi 23. 4. 2014, kar pomeni, da ji tožena stranka tega dne ni mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da ni bilo razlogov za podaljšanje poskusnega dela, če je razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo nastal že v maju 2013, po drugi strani pa je prepozna odpoved, ki je bila podana aprila 2014, glede razlogov, ki so nastali že v maju 2013. Glede listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka in naj bi dokazovale prevajanje tožnice, navaja, da jih ni napisala sama in da tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Tožena stranka se na navedene listine ni sklicevala, niti jih ni omenjala v oceni poskusnega dela. Prvič se je na njih sklicevala šele na naroku 2. 12. 2014, to pa je prepozno. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov tožnice v zvezi z listinami in ni navedlo razlogov za svojo odločitev, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da takrat, ko se je dogovarjala s toženo stranko za zaposlitev na delovnem mestu poslovne sekretarke in ko je bilo podano soglasje občine, v Pravilniku z dne 28. 2. 2013 še ni bil dodan pogoj znanja nemškega in angleškega jezika, niti ni bil naveden pogoj poskusnega dela. Poudarja, da je tožena stranka naknadno spremenila akt o sistemizaciji izključno z namenom, da bi tožnici v okviru poskusnega dela odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je terjalo razveljavitev sodbe (v delu, ki še ni bil razveljavljen) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu o pritožbi tožnice enkrat že odločalo. Izdalo je sodbo in sklep, opr. št. Pdp 563/2015 z dne 15. 10. 2015, s katerima je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo razveljavilo in odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno obstoji; razveljavilo pa je odločitve sodišča prve stopnje o reparacijskem in reintegracijskem tožbenem zahtevku oziroma zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti določila o poskusnem delu iz pogodbe o zaposlitvi je pritožbeno sodišče potrdilo.

7. Zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. VIII Ips 43/2016 z dne 21. 6. 2016, ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče sedaj (ponovno) odloča le o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in njeno razveljavitev) ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo 7. 5. 2014. Pritožbeno sodišče pa ne odloča o pritožbi tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti določila iz pogodbe o zaposlitvi, saj je ta odločitev že pravnomočna na podlagi sodbe in sklepa, opr. št. Pdp 563/2015 z dne 15. 10. 2015, tožnica pa zoper njo ni vložila revizije.

8. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima in je dovolj obrazložena, da je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, iz razlogov, ki jih je navedlo, pa je mogoče razbrati, zakaj je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici zakonita.

9. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je izrek sodbe oblikovan napačno, saj se odločitve sodišča prve stopnje v določenem delu vsebinsko popolnoma prekrivajo. V okviru še odprte pritožbene presoje je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi zavrnilo tako v drugem in tretjem odstavku I/1. točke izreka kot v drugem odstavku I/2. točke izreka ter hkrati tudi v okviru odločanja o podrednem zahtevku v II/1. in II/2. točki izreka. Iz razlogov, ki so razvidni iz nadaljevanja tega sklepa, je pritožbeno sodišče tako vse navedene odločitve sodišča prve stopnje razveljavilo, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedeno nepravilno oblikovanost tožbenih zahtevkov bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ob uporabi materialnega procesnega vodstva ustrezno odpraviti in nato o zahtevkih ponovno odločiti na način, da do takšnega prekrivanja odločitev ne bo prišlo.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in ni navedlo razlogov za takšno odločitev. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici zaradi navedenega nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče v pravdnem postopku sicer res ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP)(1). Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala več dokaznih predlogov, o katerih sodišče prve stopnje ni odločilo. Z namenom, da se ugotovi, ali za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.), je predlagala opravo poizvedb pri Ministrstvu za šolstvo. Da bi se ugotovilo, da za delo tožnica ni bila zmožna tudi v času, ko sicer formalno ni bila v bolniškem staležu, je predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke. V zvezi z listinami – prevodi v angleški in nemški jezik ter anketa – pa je tožnica v vlogi z dne 15. 12. 2014 (sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar kljub temu pravočasno, saj je tožena stranka te listine predložila šele z vlogo z dne 28. 11. 2014) predlagala izvedbo številnih dokazov oziroma predlagala, naj dokaze predloži tožena stranka (izvedenca grafološke in računalniške stroke ter izvedenca s področja DNK in prstnih odtisov, opravo poizvedb o IP številki in o dostopu do interneta, zaslišanje prevajalke A.A., predložitev računa za opravljeno delo prevajalke). Sodišče prve stopnje teh dokaznih predlogov ni izvedlo (niti jih ni zavrnilo) in ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Ker pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, s tem pa bi pravdnima strankama tudi odvzelo možnost pritožbe zoper (morda drugače) ugotovljeno dejansko stanje, je prvostopenjsko sodbo v delu, ki še ni pravnomočen oziroma razveljavljen (drugi in tretji odstavek I/1. točke, drugi odstavek I/2. točke ter II/1. in II/2. točka izreka), že zato razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Zaradi hitrejše rešitve obravnavane zadeve pa se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo listine, ki so bile s strani tožene stranke glede na določbo 286. člena ZPP predložene prepozno. Gre za listine B8 do B11 v zvezi z (ne)opravljenimi prevodi besedila v angleški oziroma nemški jezik ter v zvezi z neopravljeno analizo ankete, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Čeprav je tožena stranka te listine predložila v vlogi z dne 28. 11. 2014 po prvem naroku za glavno obravnavo 2. 10. 2014, je neutemeljen pritožbeni očitek, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker niso bile predložene pravočasno. Tožena stranka je namreč te listine predložila v roku, ki ji ga je dalo sodišče prve stopnje na predlog tožnice na naroku glavne obravnave 13. 11. 2014. S takšnim predlogom je tožnica konkludentno pristala na predložitev listin po prvem naroku glavne obravnave in se zato sedaj v pritožbi ne more uspešno sklicevati na kršitev pravila prekluzije iz 286. člena ZPP. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morale biti navedene listine predložene v overjenem prevodu. V skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, sicer res priložen tudi overjen prevod. Vendar v konkretnem primeru ne gre za listine, ki bi bile sestavljene v tujem jeziku, ampak zgolj za izdelan prevod besedila v tuj jezik s popravki, katerega dokazna vrednost izvira prav iz dejstva, da naj bi ta prevod izdelala tožnica in da naj bi bili iz listine razvidni popravki prevajalca. Zato bi te listine izgubile vso dokazno vrednost, če bi se toženi stranki naložilo, naj predloži njihov overjen prevod nazaj v slovenščino.

13. Predmet tega individualnega delovnega spora je (le še) presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 23. 4. 2014 podala tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Neuspešno opravljeno poskusno delo je v (novem) Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj. – ZDR-1) navedeno kot (nov) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca (5. alineja prvega odstavka 89. člena). Enaka posledica izhaja tudi iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. 14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 30. 5. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto poslovni sekretar, v kateri je bilo v 17. členu določeno, da bo tožnica tri mesece od dneva podpisa pogodbe opravljala poskusno delo. Dne 31. 5. 2013 je tožnica po pošti prejela obvestilo tožene stranke o izvajanju poskusnega dela z dne 30. 5. 2013 v obdobju od 30. 5. 2013 do 29. 8. 2013. Tožnica je bila v obdobju od vključno 3. 6. 2013 do vključno 20. 4. 2014 v bolniškem staležu, zaradi česar ji je bilo poskusno delo z dopisoma z dne 22. 8. 2013 in 17. 4. 2014 podaljšano.

15. Tožena stranka je tožnici 23. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in istega dne še oceno poskusnega dela. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) je navedeno, da je 23. 4. 2014 delodajalec (tožena stranka) izdelal oceno poskusnega dela in ugotovil, da ga je delavka (tožnica) opravila neuspešno. V oceni poskusnega dela za tožnico z dne 23. 4. 2014 (A4) pa je navedeno, da tožnica ne izkazuje sposobnosti pisnega in govornega izražanja v nemškem in angleškem jeziku, da s stalnimi izgovori zavrača izvajanje del v skladu s pogodbo o zaposlitvi po navodilih direktorja in da je pri svojem delu nenatančna in površna. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker ne bi bila dovolj obrazložena. V sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sicer res navedeni goli odpovedni razlog, vendar je odpovedi priložena tudi ocena poskusnega dela (in to v odpovedi tudi navedeno v rubriki „Priloge“), v kateri pa je odpovedni razlog dovolj obrazložen in konkretiziran. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje nedovoljeno širila odpovedni razlog. Delodajalec v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ne sme navajati drugih razlogov, kot tistih, ki so navedeni že v odpovedi, sme pa te dodatno konkretizirati in obrazložiti(2). (Zgolj) to je tožena stranka v tem postopku tudi storila. Na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne vpliva dejstvo, da se tožena stranka ni že v njej sklicevala na listine, na podlagi katerih je ocenila tožničino delo, ampak je te predložila šele v sodnem postopku. To dejstvo samo po sebi ne vpliva niti na verodostojnost teh listin.

16. Strinjati se je treba s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker je poskusno delo tožnice trajalo več kot šest mesecev od 30. 5. 2013 do 23. 4. 2014. ZDR-1 v drugem odstavku 125. člena (enako določbo je imel prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj. – ZDR v drugem odstavku 125. člena) določa, da lahko poskusno delo traja največ šest mesecev in da se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. Zmotno je navajanje tožnice v pritožbi, da je navedeno določbo treba razumeti tako, da podaljšanje poskusnega dela prek obdobja šestih mesecev v nobenem primeru ni mogoče. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z namenom poskusnega dela, ki je v tem, da delodajalec preveri delavčeve sposobnosti in znanja, česar v času delavčeve odsotnosti ne more storiti. Zato je treba šteti, da se na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDR-1 (in tudi na podlagi prej veljavnega ZDR) obdobje poskusnega dela lahko v primeru začasne odsotnosti z dela delavca podaljša tudi prek šestih mesecev. Drugačno (za delavca ugodnejšo) ureditev sicer lahko vsebujejo kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, ki se uporablja za toženo stranko, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v 24. in 26. členu vsebuje določbe o trajanju in možnosti podaljšanja poskusnega dela. Ker pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se navedena kolektivna pogodba za toženo stranko ne uporablja, se ni opredelilo do navedb tožnice, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker poskusno delo ni trajalo oziroma ni bilo podaljšano skladno z navedeno kolektivno pogodbo.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v času trajanja njene zaposlitve pri toženi stranki v obdobju od 30. 5. 2013, ko sta sklenili pogodbo o zaposlitvi, do vključno 23. 4. 2014, ko ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, praktično ves čas v bolniškem staležu, in sicer od 3. 6. 2013 do 20. 4. 2014. Pred nastopom bolniškega staleža je bila tako prisotna na delu le 30. 5. 2013 in 31. 5. 2013 (1. 6. 2013 in 2. 6. 2013 sta bila dela prosta sobota in nedelja), zato ji je tožena stranka upravičeno podaljšala poskusno delo, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Po zaključku bolniškega staleža je bila tožnica prisotna na delu le 22. 4. 2014 (21. 4. 2014 je bil velikonočni ponedeljek in dela prost dan), 23. 4. 2014 pa je že prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji je bil za ta dan naknadno priznan bolniški stalež (odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko delodajalec poda tudi delavcu, ki je v bolniškem staležu, in zaradi tega odpoved ni nezakonita, kot neutemeljeno navaja pritožba). Tožena stranka je tako tožničino delo lahko ocenjevala le 30. 5. 2013, 31. 5. 2013 in 22. 4. 2014, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da tožena stranka v tem času ni mogla oceniti, ali je tožnica poskusno delo uspešno opravila ali ne. Tožnici tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sedaj v tem sporu očita neznanje nemškega in angleškega jezika ter neznanje izdelave ustreznih tabel v računalniškem programu Excell. V opisu delovnega mesta poslovni sekretar (za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) v Pravilniku o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest pri toženi stranki (A5) je kot zahtevano posebno znanje delovnega mesta navedeno (aktivno ali pasivno) znanje nemškega in (pasivno ali aktivno) znanje angleškega jezika. Tožena stranka je v postopku navajala, da je tožnici dala v izdelavo prevode besedil v angleški in v nemški jezik, pri čemer prevod v angleški jezik ni bil zadovoljiv, prevodov v nemški jezik in analize ankete pa ni opravila. Prav v primeru, kot je obravnavani, ko delodajalec od delavca zahteva določena znanja, je mogoče že v zelo kratkem času (tudi v treh dneh) ugotoviti, da poskusno delo ni (in tudi v primeru čakanja na potek poskusne dobe ne bo) uspešno opravljeno (takšno stališče je v obravnavani zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS – sklep opr. št. VIII Ips 43/2016 z dne 21. 6. 2016). Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da tožena stranka v tako kratkem času ni mogla preveriti, ali je tožnica poskusno delo uspešno opravila ali ne, in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi že zato nezakonita.

18. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da pred prejemom obvestila o izvajanju poskusnega dela 31. 5. 2013 ni bila seznanjena s poskusnim delom. Poskusno delo je bilo namreč dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (17. člen), v njej pa je bilo tudi določeno, da bo poskusno delo trajalo tri mesece in da se prične izvajati z dnem podpisa pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi s takšno vsebino je tožnica podpisala in ker ni s tožbo pred pristojnim sodiščem uveljavljala napak volje (grožnje, bistvene zmote ali prevare), se šteje, da je bila z njo oziroma z njenimi določili seznanjena in da se je z njimi tudi strinjala. Na to dejstvo pa ne more vplivati okoliščina, na katero opozarja tožnica, tj. da poskusno delo v času pogajanja za zaposlitev pri toženi stranki v sistemizaciji delovnih mest še ni bilo določeno, saj je odločilno le, da je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da ni bilo razlogov za podaljšanje poskusnega dela glede na to, da se je razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo pokazal že v maju 2013. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu poda takoj, ko ugotovi razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo. V korist delavca je, če mu delodajalec v takšnem primeru da novo možnost, da pokaže svoja znanja in sposobnosti ali pa da mu odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne poda. Če delodajalec na ta način ravna v korist delavca, kasneje dana odpoved pogodbe o zaposlitvi (v času trajanja poskusnega dela ali ob njegovem poteku) ni zato nezakonita. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri tožena stranka kot razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo upošteva tudi delo tožnice v maju 2013, podana prepozno. Glede na določbo šestega odstavka 125. člena ZDR-1 namreč lahko delodajalec delavcu iz tega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja poskusnega dela ali ob poteku poskusnega dela. Tožnici je poskusno delo trajalo ves čas od 30. 5. 2013 do prenehanja delovnega razmerja 23. 4. 2014, zato je tožena stranka lahko kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela upoštevala vse razloge, zaradi katerih tožnica v navedenem obdobju po mnenju tožene stranke poskusnega dela ni uspešno opravila.

19. Drugo vprašanje pa je, ali je tožena stranka tožnici v resnici naložila zatrjevane prevode in izdelavo tabele ter ali teh nalog v resnici ni (zadovoljivo) opravila. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala (sicer res šele po tem, ko je tožena stranka predložila te listine), da predloženih listin nikoli ni videla, da prevodov ona ni izdelala in da ji te naloge nikoli niso bile naložene. V dokaz tega dejstva je podala več dokaznih predlogov (glej 11. točko obrazložitve tega sklepa), ki pa jim sodišče prve stopnje ni sledilo in se tudi ni izrecno opredeljevalo do navedenih trditev tožnice. Prav tako je tožnica navajala (in za ta dejstva predlagala dokaze), da od tožene stranke ni dobila potrebnih delovnih sredstev za delo in tudi, da za delo tudi v času, ko formalno ni bila na bolniškem staležu, ni bila sposobna. Tudi do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo in v tej smeri ni izvajalo dokazov, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

20. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja še, da za toženo stranko velja in se uporablja Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS. Ta kolektivna pogodba v skladu z njenim prvim odstavkom 2. člena velja in se uporablja za vse zavode in delodajalce, ki kot javno službo opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja ter dejavnost dijaških in študentskih domov, in za vse delavce v Republiki Sloveniji, ki so pri njih zaposleni. V skladu z 8. členom Odloka o preoblikovanju zavoda (tožene stranke) v javni zavod (Ur. l. RS, št. 107/11) tožena stranka opravlja med drugim izobraževalne in raziskovalne dejavnosti (kot glavna dejavnost tožene stranke je tudi v poslovnem registru – C1 – navedeno „Drugje nerazvrščeno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje“), te dejavnosti pa opravlja kot javno službo. Glede na navedeno Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS – in s tem tudi njene določbe o poskusnem delu (24. do 26. člen) – velja in se uporablja tudi za toženo stranko. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena kolektivna pogodba za toženo stranko ne velja, ker je tožena stranka javni zavod in ker v nobenem aktu tožene stranke niti v pogodbi o zaposlitvi tožnice ni določena uporaba te kolektivne pogodbe. Javni zavodi se praviloma ustanavljajo ravno za opravljanje javnih služb (prvi odstavek 3. člena Zakona o zavodih – Ur. l. RS, št.12/91 in nadalj. – ZZ), volja delodajalca oziroma delavca pa na veljavnost in uporabo kolektivne pogodbe ne more imeti vpliva, kot pravilno navaja pritožba. Pri presoji, ali se tožena stranka ukvarja z dejavnostjo vzgoje in izobraževanja, pa ni odločilno, kar navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ali to dejavnost tožena stranka neposredno izvaja ali pa le posredno prek tretjih oseb. V obeh primerih je treba šteti, da se s to dejavnostjo ukvarja in da zato zanjo velja in se uporablja navedena kolektivna pogodba.

21. Za toženo stranko pa ne velja in se ne uporablja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj. – KPND). KPND namreč velja le za tiste organizacije, delodajalce in druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnosti, navedene v b. točki 2. člena KPND, tožena stranka pa teh dejavnosti ne opravlja. Podlage predmetnega spora ne predstavlja niti določba Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj. – ZJU) o poskusnem delu (67. člen), saj ta določba sodi v drugi del zakona, ki za tožnico kot zaposleno v javnem zavodu ne velja (22. člen ZJU).

22. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev (še) niso odločilnega pomena za pravilno rešitev v obravnavani zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP) oziroma se nanašajo na vprašanje ničnosti določila pogodbe o zaposlitvi, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno. Prav tako ni presojalo pritožbenih navedb, da tožnica ni bila v naprej seznanjena s kriteriji in načinom ocenjevanja njenega poskusnega dela. Teh dejstev tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni navajala, v pritožbi pa ne navede, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (prvi odstavek 337. člen ZPP). Pritožba v zvezi z zatrjevano kršitvijo prepovedi diskriminacije nima konkretnih navedb, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

23. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v drugem in tretjem odstavku I/1.točke izreka, drugem odstavku I/2. točke izreka ter v II/1. in II/2. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ponovno odločiti, pri tem pa bo moralo upoštevati stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa, odpraviti ugotovljene kršitve določb postopka in dejansko stanje popolno ugotoviti v okviru očitkov v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z oceno poskusnega dela (glede neznanja nemškega in angleškega jezika, glede zavračanja del po navodilih direktorja in glede nenatančnosti oziroma površnosti). Na podlagi sprejete odločitve o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu bo moralo odločiti še o tožbenih zahtevkih, glede katerih je bila odločitev sodišča prve stopnje že razveljavljena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 563/2015 z dne 15. 10. 2015. 24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012, in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 in Up-420/00 z dne 21. 5. 2002. (2) Tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 267/2015 z dne 10. 12. 2015, enako stališče tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje pritožba (opr. št. VIII Ips 172/2014, VIII Ips 124/2012 in VIII Ips 245/2012). Odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 35/2000 pa ni uporabljiva, saj v konkretnem primeru tožnica ne uveljavlja sodnega varstva zoper oceno delovne uspešnosti.