Jedro

Domneva, ki bi temeljila na podmeni, da se je obdolženec, ki je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen na dolžnost napovedi pritožbe ter poučen o posledicah opustitve tega procesnega dejanja, kljub temu, da pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč in mu tudi ni bil vročen prepis izreka sodbe, pa pritožbe zato ni napovedal, kar vnaprej odpovedal tej pravici, bi bila v nasprotju z zagotovljeno ustavno pravico do pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega P.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je obsojenega P.S. s sodbo z dne 06.12.2000 spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen 8 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovanemu podjetju R. d.o.o. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 2.022.867,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obsojencu je na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 05.04.2001 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper to pravnomočno odločbo je obsojenčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je bil obsojenec sojen v nenavzočnosti, na glavni obravnavi sam tudi ni bil navzoč, tako da sta z obsojencem za izrek sodbe z dne 06.12.2000 izvedela šele 16.01.2001, ko jima je bil vročen pisni odpravek prvostopenjske sodbe. V zahtevi poudarja, da v določbah ZKP ni podlage za stališče v sklepu pritožbenega sodišča, da sta se bila z obsojencem, glede na to, da se glavne obravnave nista udeležila, dolžna sama pozanimati za izid postopka in da je zato, ker pritožbe nista napovedala takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, pa tudi ne v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe, pritožba nedovoljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne višjemu sodišču, naj odloči o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Poudarja, da višje sodišče ravnalo prav, ko je pritožbo obsojenčevega zagovornika na podlagi 390. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno, ker pritožbe po 1. odstavku 368. člena ZKP obsojenec in njegov zagovornik nista napovedala. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zagovornikovo zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur zagotovljena pravica do (učinkovite) pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Zakonitost procesnih ravnanj (ali opustitev) procesnih udeležencev se presoja po procesnem zakonu, veljavnem v času, ko so bila ta opravljena (ali opuščena), če v prehodnih in končnih določbah ni predpisano drugače. Po 1. odstavku 368. člena ZKP, ki je veljal v rednem postopku, so morali upravičenci do pritožbe, razen v primeru, ko je bila izrečena zaporna kazen, pritožbo napovedati takoj po razglasitvi sodbe oziroma v roku 8 dni po razglasitvi. Če tega niso storili, je nastopila zakonska domneva, da so se pravici do pritožbe odpovedali.

Že po naravi stvari se lahko upravičenec pravici do pritožbe odpove šele takrat, ko je z odločbo sodišča seznanjen. Domneva, ki bi temeljila na podmeni, da se je obdolženec, ki je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen na dolžnost napovedi pritožbe ter poučen o posledicah opustitve tega procesnega dejanja, kljub temu, da pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč in mu tudi ni bil vročen prepis izreka sodbe, pa pritožbe zato ni napovedal, kar vnaprej odpovedal tej pravici, bi bila v nasprotju z zagotovljeno ustavno pravico do pravnega sredstva. Učinkovitost postopka in potreba po krepitvi discipline procesnih udeležencev, predvsem obdolžencev, ne moreta biti argumenta, ki bi imela tolikšno težo, da bi utemeljevala nasprotno stališče. Zato si je treba določbe o napovedi pritožbe, veljavne v času opravljanja teh procesnih dejanj, razlagati tako, da se obdolženec lahko pravici do pritožbe odpove bodisi izrečno bodisi tako, da v primerih, ko je to dolžan storiti, pritožbe ne napove, samo če je z izrečeno sodbo seznanjen, ne more pa tega storiti vnaprej.

Tako naziranje je tudi izhodišče za razlago takratne določbe 2. odstavka 439. člena ZKP, ki je v skrajšanem postopku predpisovala, da se bo štelo, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. Ta določba, ki je bila, kakor je razvidno iz 50. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP - E), črtana, sama po sebi, niti v povezavi z ostalimi določbami, ki so urejale ta pravni institut, ni omogočala razlage, da zgolj tako opozorilo obdolžencu, ki pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč in s sodbo ni bil seznanjen, zadošča za domnevo, da se je po 2. odstavku 368. člena ZKP pravici do pritožbe odpovedal. V nasprotnem si tudi ni mogoče razložiti, zakaj je zakonodajalec tudi v 1. odstavku 362. člena ZKP predpisal dolžnost predsednika senata (v skrajšanem postopku sodnika), da po razglasitvi sodbe pouči stranke o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, pri čemer je ta pouk tako pomemben, da ga je v celotnem obsegu treba vnesti v zapisnik o poteku glavne obravnave.

Čeprav je že besedilo procesnega zakona pred novelo, ki je veljalo v rednem postopku, omogočalo navedeno razlago, je v 3. odstavku 39. člena ZKP-E, ki zadeva spremembo 362. člena ZKP, zakonodajalec predpisal, da se upravičencu do pritožbe, ki ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, pošlje prepis izreka sodbe, s poukom iz 1. odstavka istega člena, s tem, da mu rok za napoved pritožbe teče od vročitve pisnega izreka sodbe. V skladu s tem pa je bila, kakor je razvidno iz 40. člena ZKP-E, spremenjena tudi določba 1. odstavka 368. člena ZKP, da teče rok za vložitev napovedi pritožbe, če upravičenci niso bili navzoči pri njeni razglasitvi, od vročitve prepisa izreka sodbe.

Stališče vložnika, da bi moralo sodišče ob vsaki preložitvi obravnave, ki se je nato nadaljevala, poučiti o dolžnosti napovedi pritožbe, je sicer zgrešeno, vendar se glede na navedeno razlago izkaže, da ni podlage za tolmačenje, ki ga je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče druge stopnje. Postavilo se je namreč na stališče, da sta se bila obsojenec in njegov zagovornik, ki se glavne obravnave nista udeležila in na razglasitvi sodbe nista bila navzoča, dolžna sama pozanimati za izid postopka, tega pa nista storila in zato zamudila rok za napoved pritožbe, zaradi česar da je njuna pritožba nedovoljena.

Obsojenec in njegov zagovornik na glavni obravnavi dne 06.12.2000 nista bila navzoča, prav tako ne pri razglasitvi sodbe, prvostopenjska sodba s pravnim poukom o pravici do pritožbe v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe pa jima je bila vročena 16.01.2001. Obsojenčev zagovornik je pritožbo zoper sodbo vložil dne 24.01.2001, torej še v roku, navedenem v pravnem pouku. Za obsojenca in njegovega zagovornika je dolžnost napovedati pritožbo nastopila šele, ko sta bila s prvostopenjsko sodbo seznanjena. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče že izdelalo sodbo z obrazložitvijo, obsojenčev zagovornik pa se je zoper njo pritožil, je sicer izpadla procesna faza napovedi pritožbe, ker je bila pritožba vložena, ne da bi bila napovedana, vendar tako ravnanje ne more imeti za obsojenca nobenih procesno škodljivih učinkov. Pritožba je pravočasna in dovoljena, zato bi jo moralo višje sodišče vsebinsko obravnavati, ne pa zavreči po 390. členu ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP sklep pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe obsojenega P.S. kot nedovoljene, razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Mariboru, da odloči o pritožbi.