Jedro

Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (1050. člen OZ), torej za njeno razlago veljajo pravila o razlagi pogodb. V skladu z 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva plačilo zneska 2.109,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter naložilo tožniku, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik s pravočasno pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodna poravnava z dne 7. 2. 2006 ni zajela vseh tistih bistvenih določb, ki so bile v izročilni pogodbi navedene glede obveznosti prevzemnikov. Sodišče prve stopnje je sporno določbo v sodni poravnavi razlagalo na preveč formalen način, uporabilo je le jezikovno razlago, moralo pa bi uporabiti tudi teleološko razlago in najti namen zapisane določbe. Namen strank je bil, da se skupno stanovanje spremeni v plačilo dosmrtne rente, ni pa bil namen, da bi se spreminjale preostale določbe, predvsem glede pogreba in spomenika. V kolikor bi se stranke o tem v poravnavi dogovorile, bi izrecno zapisale, da te določbe ne veljajo več in da prevzemnika nista dolžna poskrbeti za pogreb in postavitev spomenika. V izročilnih pogodbah so se vedno dogovarjale dolžnosti prevzemnikov glede pogreba in postavitve spomenika; tudi v kolikor je prišlo do kakršnihkoli sprememb pogodbe, je ta določba vedno ostala v veljavi, ker je tako običajno. Običajno je, da prevzemnika na svoje stroške organizirata pogreb in postavita spomenik tudi, če se plačuje dosmrtna renta. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno da jo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožnik vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala s plačilom stroškov pogreba pokojne matere pravdnih strank ter stroškov v zvezi z grobom in nagrobnim spomenikom, in navaja, da je bila te stroške dolžna poravnati toženka po izročilnih pogodbah z dne 4. 1. 1985 in 11. 7. 1985. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka (in njen mož) po podpisu sodne poravnave opr. št. P 97/2005 z dne 7. 2. 2006 nimata več obveznosti, da poskrbita za krajevnim razmeram primeren pogreb in postavita primeren nagrobni spomenik, zato ni podana protipravnost ravnanja toženke.

6. Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (1050. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), torej za njeno razlago veljajo pravila o razlagi pogodb.1 V skladu z 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

7. Pravdni stranki zapisu sodne poravnave pripisujeta različen pomen, zato pritožba pravilno opozarja, da je potrebno najti namen zapisane določbe, vendar pa spregleda, da je to sodišče prve stopnje tudi storilo. Na podlagi pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, da je mati tožniku po končanem postopku povedala, da se ne želi več pravdati in da naj ostane tako, kot je, poleg tega je že za časa svojega življenja sama poskrbela in plačala za svoj nagrobni spomenik, toženki in njenemu možu pa prepovedala priti na njen pogreb, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pokojna mati od toženke (in njenega moža) tozadevno ni nič več pričakovala. Navedeno pa potrjuje, da je bil skupen namen pogodbenikov tak, kot izhaja iz besedila sodne poravnave, torej da obveznost plačevanja mesečnega zneska nadomesti vse obveznosti toženke (in njenega moža) po izročilnih pogodbah z dne 4. 1. 1985 in 11. 7. 1985 (tudi obveznost, da poskrbita za krajevnim razmeram primeren pogreb in postavita primeren nagrobni spomenik), kar je v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank.2 Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava pri ugotavljanju pomena in učinka sodne poravnave je tako neutemeljen, s sklicevanjem na običajne dogovore v tovrstnih zadevah pa pritožba tudi ne more uspeti. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da moralne dolžnosti same po sebi niso pravno sankcionirane.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj v pritožbenem postopku ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Tako tudi VSRS Sklep II Ips 532/2008 z dne 16. 9. 2009. 2 3. člen Obligacijskega zakonika:„Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.“