Jedro

Tožnik pravilno navaja v tožbi, da je ostalo prezrto, da v eni od nepremičnin v njegovi (so)lasti živi (z ženo in materjo), kar je po zakonu pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca treba upoštevati, in v pripravljalni vlogi še, da je v prošnji za BPP kot edino svoje nepremično premoženje navedel lastništvo stanovanja ali hiše, v kateri živi.

Organ bi moral za ugotovitev vrednosti premoženja (v zvezi z uporabo prvega odstavka 27. člena ZSVarPre) upoštevati tudi določbe 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS v povezavi s 5. členom ZSVarPre-E o tem, do kakšne vrednosti in pod kakšnimi pogoji se kot premoženje ne šteje stanovanja ali stanovanjske hiše, v kateri oseba prebiva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. D Bpp 232/2018 z dne 1. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik ni upravičen do BPP in da je dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe vrniti neupravičeno prejeto BPP v znesku 71,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo organa za BPP št. D Bpp 232/2018 z dne 21. 5. 2018 odobrena nujna BPP za sestavo tožbe v socialnem sporu zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), zaradi začasne nezmožnosti za delo, pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani na prvi stopnji. Tožniku je bila dodeljena nujna BPP v skladu z določili 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), glede na to, da bi v nasprotnem primeru lahko zaradi odločanja o prošnji zamudil rok za vložitev tožbe. Prošnji, ki jo je prejel organ za BPP, niso bili priloženi vsi podatki oziroma dokumentacija, zato je tožnika pozval k dopolnitvi prošnje. Tožnik je v dopolnitvi prošnje z dne 23. 5. 2018 navedel, da je solastnik nepremičnin, katerih vrednost znaša okrog 15.000,00 EUR, kot dokaz pa je predložil potrdilo o premoženjskem stanju z dne 21. 5. 2018, ki ga je izdala Davčna uprava Republike Hrvaške. Organ dalje navaja, da se po prvem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 14.281,44 EUR. Kot premoženje se ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno, in osebno vozilo do višine 8.330,84 EUR (18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS). Ker je organ za BPP ugotovil, da tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega vrednost 14.281,00 EUR, je odločil, da tožnik do BPP ni upravičen in da je v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZBPP dolžan povrniti sredstva, ki bodo iz naslova BPP izplačana odvetniku.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila njegova prošnja za BPP zavrnjena z obrazložitvijo, da razpolaga s premoženjem, ki presega 14.281,00 EUR. Navaja, da je organ za BPP k njegovemu premoženju štel tudi vrednost hiše na naslovu ..., v kateri tožnik z materjo in ženo živi, ter je lastnik do ½, s čimer je zmotno uporabljeno materialno pravo. ZUPJS v 18. členu določa, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje ali hiša, v kateri prosilec živi, kar pa je bilo v konkretnem primeru prekršeno, saj je bila pri določanju vrednosti nepremičnin upoštevana tudi nepremičnina, v kateri tožnik živi, kajti vrednost vseh nepremičnin skupaj, ki jih ima, je okrog 15.000,00 EUR, v kar je všteta tudi hiša. Organ za BPP pri ugotavljanju premoženja ni upošteval, da sta v družini tožnik in njegova žena, ki je brezposelna in z minimalnim premoženjem. S tem je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je najprej ostal brez zaposlitve, kajti dela zaradi bolečin ni zmogel, zdaj pa mora vrniti še stroške za odobreno BPP, česar ne zmore, saj je ostal tudi brez nadomestila na Zavodu. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v nov postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika ter v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da je organ za BPP tožnika s sklepom z dne 15. 5. 2018 pozval, da poda oceno vrednosti nepremičnin, katerih solastnik je v Republiki Hrvaški, in navede, kaj v naravi predstavljajo (parcele št. 574, 578, 579, 576, 577 in 789/1, vse k.o. ...). Tožnik je v dopolnitvi prošnje z dne 23. 5. 2018 navedel, da vrednost nepremičnine, ki jo ima žena A.A., znaša okoli 100,00 EUR, vrednost deležev vseh njegovih nepremičnin pa je okoli 15.000,00 EUR, v zvezi s čimer je predložil tudi potrdilo davčnega organa z dne 21. 5. 2018, iz katerega je razvidno, da vrednost njegovih nepremičnin znaša 100.000,00 HRK, medtem ko pa ni pojasnil, kaj predstavljajo nepremičnine v naravi. Glede na navedeno je organ zaključil, da ima tožnik premoženje, ki dosega ali presega višino 14.281,44 EUR, do katere bi mu bilo še mogoče odobriti BPP. Glede na to se v skladu z določbo prvega odstavka 27. člena ZSVarPre tožniku BPP ne more odobriti ter je v skladu drugim odstavkom 43. člena ZBPP dolžan tudi povrniti sredstva, ki bodo izplačana v postopku BPP odvetniku. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da navedbe toženke ne opisujejo resničnega dejanskega stanja. Ne drži, da tožnik ni navedel, kaj predstavljajo njegovo nepremičnine v vrednosti 15.000,00 EUR; iz obrazca BPP v spisu izrecno izhaja, na strani 2, da je tožnik lastnik hiše, v kateri živi, ter da nima nobenih drugih nepremičnin. Tožnik je najprej izgubil zaposlitev, ker ni zmogel delati, agencija pa mu ni želela ponuditi drugega dela. Nato pa je bila zavrnjena še njegova prošnja za BPP, čeprav je organ razpolagal z vsemi potrebnimi podatki za pravilno odločitev. Tako postopanje državnih organov tožnik težko dojema kot pravično. Pravičnost pred zakonom pomeni, da so vsi pred zakonom enaki in da je potrebno zakone tudi enako uporabljati. Če je v spisu podatek, da je tožnik od nepremičnin lastnik le hiše, kjer živi, je potrebno na podlagi tega podatka potem tudi odločati in ta podatek v odločbi tudi ustrezno obrazložiti.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni upravičen do zaprošene BPP za zastopanje v socialnem sporu zoper ZZZS zaradi začasne nezmožnosti za delo in da je dolžan vrniti neupravičeno prejeto BPP v znesku 71,60 EUR, ki mu je bila dodeljena kot nujna BPP. Organ za BPP je odločitev oprl na ugotovitev, da tožnikovo premoženje presega 14.281,00 EUR, s čemer je na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre izključen od dodelitve BPP.

7. V zadevi ni sporno, da bi tožnik ne bil upravičen do BPP, če bi njegovo premoženje presegalo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, in tudi sodišče se s takim stališčem strinja. Tako namreč izhaja iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre (da je izključitveni razlog, da ima oseba premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, pri čemer je osnovni znesek minimalnega dohodka določen v 8. členu istega zakona), ki ga je za ugotavljanje materialnega položaja in v zvezi s tem upravičenosti do BPP treba uporabiti na podlagi drugega odstavka 14. člena ZBPP.

8. Vendar pa se sodišče s tožnikom strinja, da je organ o njegovi prošnji za BPP odločal na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik pravilno navaja v tožbi, da je ostalo prezrto, da v eni od nepremičnin v njegovi (so)lasti živi (z ženo in materjo), kar je po zakonu pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca treba upoštevati, in v pripravljalni vlogi še, da je v prošnji za BPP kot edino svoje nepremično premoženje navedel lastništvo stanovanja ali hiše, v kateri živi. Zato ob tem, ko je v dopolnitvi prošnje za BPP navedel ter izkazal, da znaša vrednost njegovih nepremičnin (oziroma solastniškega deleža na teh) okrog 15.000,00 EUR, organ ne bi mogel zgolj na tej podlagi zaključevati, da (glede na vrednost tožnikovega nepremičnega premoženja približno 15.000,00 EUR, izkazano s potrdilom o premoženjskem stanju) vrednost njegovega premoženja presega 14.281,00 EUR (kar naj bi predstavljalo 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Organ bi namreč moral za ugotovitev vrednosti premoženja (v zvezi z uporabo prvega odstavka 27. člena ZSVarPre) upoštevati tudi določbe 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS v povezavi s 5. členom ZSVarPre-E o tem, do kakšne vrednosti in pod kakšnimi pogoji se kot premoženje ne šteje stanovanja ali stanovanjske hiše, v kateri oseba prebiva. V obrazložitvi odločbe pa bi organ moral uporabo citiranih zakonskih določb tudi obrazložiti ter zgolj (nepopolno) povzemanje vsebine določb ZUPJS v obrazložitvi odločbe, kakor je ravnal organ, ne zadostuje, saj ne dokazuje uporabe teh določb (kolikor pa bi za uporabo navedenih zakonskih določb šlo, bi obrazložitev ne zadostovala za preizkus odločitve).

9. Sodišče ob tem ne sprejema kot utemeljenih navedb toženke v odgovoru na tožbo, s katerimi zagovarja odločitev organa kot pravilno, da tožnik ni v celoti ravnal v skladu s pozivom za dopolnitev prošnje ter ni pojasnil, kaj nepremičnine, katerih (so)lastnik je, predstavljajo v naravi. Tožnik je, kot že navedeno, že v prošnji navedel, da je lastnik stanovanja oziroma hiše, v kateri živi; s tem je za (vsaj) eno nepremičnino v (so)lasti pojasnil, kaj v naravi predstavlja. Glede na to in glede na citirane zakonske določbe pa bi dejansko stanje glede vprašanj, katerih nepremičnin je tožnik lastnik in v kakšni vrednosti se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja, moral v celoti razjasniti. Le ob takem postopanju bi organ namreč ravnal v skladu z načelom materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Poleg tega sodišče še dodaja, da tudi poziv organa za BPP tožniku kot pravnemu laiku, kako in v čem naj dopolni prošnjo, ni obsegal potrebnega napotila, da je treba podatke in katere o nepremičnini, v kateri tožnik živi, nujno navesti in izkazati, da bo mogoče pravilno ugotoviti vrednost premoženja, glede na katero se ugotavlja tožnikov materialni položaj in z vidika tega njegova upravičenost do BPP; tudi zato ravnanje tožnika ne more imeti za posledico, da bi bila odločitev zanj le zato, ker vseh pravno relevantnih dejstev po pozivu (še) ni izkazal, neugodna.

10. Ker je sodišče po navedenem ugotovilo, da so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku mora organ upoštevati stališča sodišča glede postopka ter dejansko stanje pred ponovno odločitvijo v zadevi dopolniti glede nakazanih vprašanj.

11. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o priznanju stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 285,00 EUR (tožnikov pooblaščeni odvetnik pa ni zavezanec za DDV.