Jedro

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper izpodbijani del sodbe. Po preteku pritožbenega roka je z vlogo sodišču posredovala pooblastilo za zastopanje po pomočnici državnega pravobranilca v postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v predmetni zadevi. Pooblastilo je podpisala državna pravobranilka. Iz vloge izhaja, da tožena stranka dopolnjuje pritožbo s pooblastilom, ki je bilo pomotoma izpuščeno pri vložitvi pritožbe. Brez pooblastila pomočnica državnega pravobranilca v skladu z določilom 27. člena ZDPra nima pravice do zastopanja pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v pritožbenem postopku. V skladu z določili 4. odstavka 343. člena ZPP se šteje, da pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Upravičenost do vložitve pritožbe se namreč izkaže s predložitvijo pooblastila, katerega je potrebno priložiti ob vložitvi pritožbe oziroma do izteka pritožbenega roka in kasnejše dopolnitve niso dopustne. V pritožbenem postopku se ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v popravo, kot to izrecno določa 336. člen ZPP. Ker pritožbe ni vložila oseba, ki je imela to pravico, pritožba ni dovoljena, zato jo je bilo potrebno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se: - umik tožbe v delu, da je tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo dolžna razporediti tožečo stranko na delovno mesto - formacijsko dolžnost višji častnik za znanstveno raziskovalno delo v … v sestavu Ministrstva za obrambo, ki se opravlja v nazivu polkovnik, v roku 15 dni pod izvršbo, vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (I/1. točka). Odločilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta ukaz o napotitvi na dolžnost v tujino Generalštaba SV, št. ... z dne 28. 7. 2010 in akt Generalštaba SV št. ... z dne 6. 10. 2010 nezakonita in se razveljavita, zavrže (I/2. točka). V nadaljevanju je odločilo, da se tožbenemu zahtevku ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, Vojkova c. 55, Ljubljana, št. ... z dne 14. 9. 2010 nezakonita in se razveljavi v tč. 1 (II/1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 15. 9. 2010 do 31. 7. 2012 obračunati razliko plače v višini 203,58 EUR bruto mesečno, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo (II/2. točka). Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka).

Tožena stranka vlaga pritožbo, v kateri navaja, da izpodbija sodbo v delu, kjer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku (II. točka izreka) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v ugodilnem delu zavrne, ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da niti Zakon o obrambi, niti Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski ne urejata uradniških nazivov, zato se ta dva predpisa kot specialna predpisa ne moreta uporabljati v zvezi z ohranitvijo pravic in že pridobljenih uradniških nazivov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ureditev v ZObr predstavlja lex specialis v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih, vojaške osebe pa lahko svoje delo opravljajo v nazivu, ki je enak ali eno stopnjo višji, kot je njegov osebni čin. Sodišče je pri odločanju spregledalo navedbe tožnika, da z njim ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi o napotitvi v tujino, temveč so mu zaradi njegovega nestrinjanja s pogodbeno ureditvijo napotitve v tujino izdali le ukaz o napotitvi. Za navedeno pa je značilno, da akti vodenja in poveljevanja nimajo delovnopravne narave, tako je napačen zaključek sodišča, da bi pri določitvi plače morali upoštevati pridobljene pravice po določbah ZJU. Tožnik je bil pred sporno razporeditvijo (in tudi po njej) razporejen v naziv polkovnik, za katerega je skladno z veljavno Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede določen 41. plačni razred, brez napredovanj in 51. plačni razred z vsemi napredovanji. Tako znaša vrednost najvišjega 51. plačnega razreda 3.383,19 EUR, kar je manj, kot je znašala nominalna vrednost naziva, v katerega je bil tožnik razporejen v spornem obdobju (3.428,94 EUR). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Protispisna je pritožbena navedba, da je sodišče potrdilo, da je bil ukaz št. ... o napotitvi v tujino zakonit. Sodišče se o zakonitosti tega sklepa ni izreklo, ker je presodilo, da sodnega varstva zoper ukaz kot akt poveljevanja ni, zaradi česar je tožbo v tem delu zavrglo. Višina plače za posamezne plačne razrede se določajo z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in 67/2010), ki v 2. členu določa, da Uredba ureja plače in druge prejemke, med drugim tudi za pripadnike Slovenske vojske na mednarodnih in drugih vojaških dolžnostih ali o skupnih poveljstvih ali enotah mednarodnih organizacij. Na podlagi 9. člena te Uredbe se le-ta uporablja za obračun plač od 1. 7. 2010 dalje. V tej Uredbi je torej za delo v tujini določena višja osnovna plača, kot jo tožena stranka navaja v pritožbi, z upoštevanjem vseh dodatkov pa je bil tožnik prikrajšan pri plači v višini 203,58 EUR bruto mesečno za vtoževano obdobje. Vendar pa tožena stranka v pritožbi v zvezi z višino plače tudi navaja dejstva, ki jih predhodno ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, torej gre za nedopustno pritožbeno navedbo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je dne 17. 9. 2003 z dopisom ... sodišču posredovala dopolnitev pritožbe in v njej navedla, da tožena stranka dopolnjuje pritožbo s pooblastilom, ki je bilo pomotoma izpuščeno pri vložitvi tožbe. Tožena stranka je predložila pooblastilo z dne 11. 7. 2013, ki ga je podpisala državna pravobranilka in iz katerega izhaja, da pooblašča A.A., pomočnico državnega pravobranilca za zastopanje v postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zvezi z vloženo pritožbo zoper sodbo opr. št. Pd 6/2011 z dne 28. 5. 2013. Tožnik je po prejemu navedene vloge oziroma dopolnitve pritožbe podal vlogo dne 8. 10. 2013, v kateri je navedel, da je prejel dopolnitev pritožbe s predloženim pooblastilom, s katerim naj bi bila pomočnica državnega pravobranilca pooblaščena tudi za zastopanje tožene stranke pred Višjim delovnim in socialnem sodiščem v Ljubljani. Pooblastilo, s katerim bi bila pomočnica državnega pravobranilca pooblaščena za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku, ob vložitvi pritožbe ni bilo predloženo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrže, pri čemer mora sodišče na navedeno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba se zavrže. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vložila pritožbo zoper izpodbijani del sodbe s priporočeno poštno pošiljko dne 11. 7. 2013, pri čemer pa je z vlogo z dne 17. 9. 2013, torej po preteku pritožbenega roka, sodišču posredovala pooblastilo za zastopanje po pomočnici državnega pravobranilca v postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v predmetni zadevi. Pooblastilo je podpisala državna pravobranilka B.B., iz vloge pa izhaja, da tožena stranka dopolnjuje pritožbo s pooblastilom, ki je bilo pomotoma izpuščeno pri vložitvi pritožbe. Brez pooblastila pomočnica državnega pravobranilca v skladu z določilom 27. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS št. 20/1997 s sprem. - ZDPra) nima pravice do zastopanja pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v pritožbenem postopku. Drugi odstavek 27. člena ZDPra namreč izrecno določa, da pomočnik državnega pravobranilca zastopa subjekte iz 7. člena zakona v zadevah, ki sodijo v pristojnost okrajnih sodišč, okrožnih sodišč, delovnih in socialnih sodišč ter upravnih organov in v okviru pooblastila generalnega državnega pravobranilca ali državnega pravobranilca zastopa subjekte iz 7. člena zakona v drugih zadevah ter opravlja druge naloge po tem zakonu.

V skladu z določili 4. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) se šteje, da pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Upravičenost do vložitve pritožbe se namreč izkaže s predložitvijo pooblastila, katerega je potrebno priložiti ob vložitvi pritožbe oziroma do izteka pritožbenega roka in kasnejše dopolnitve niso dopustne. V pritožbenem postopku se ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v popravo, kot to izrecno določa 336. člen ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbe ni vložila oseba, ki je imela to pravico. Pritožba glede na to ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi z določilom četrtega odstavka 343. člena ZPP zavrglo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker njena pritožba ni bila dovoljena, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo in vloga z dne 4. 10. 2013 nista prispevala k rešitvi spora.