Jedro

Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih in dejstvo, da tožnica kakšnega posebnega duševnega trpljenja ni izkazala, bi bila pravična odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 4.000,00 EUR, torej odškodnina v višini približno štirih povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja sodišča prve stopnje, v juniju 2009 oziroma 60,00 EUR na dan (67 dni pripora – 4.000 EUR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da se znesek 6.550,00 EUR nadomesti z zneskom 4.550,00 EUR v II. točki izreka tako, da se znesek 2.850,00 EUR nadomesti z zneskom 4.850,00 EUR v III. točki izreka tako, da se znesek 657,67 EUR nadomesti z zneskom 115,43 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti 175,57 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem druge stopnje, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2007 dalje, v 15 dneh (I. točka izreka); zavrnilo kar je tožnica zahtevala več (2.850,00 EUR z obrestmi od 9.3.2007 dalje; II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 657,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka se tožena stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da „prizna tožeči stranki odškodnino v nižjem znesku“. Navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče določilo nesorazmerno visoko odškodnino. Tožnica je prestala 67 dni neupravičenega pripora. Splošno znano je, da priporniki najtežje prestajajo prvih nekaj dni pripora, kasneje pa se razmeram prilagodijo in lažje prenašajo omejitve, daljše (seveda pa ne predolgo) trajanje pripora torej ne pomeni tudi večjih duševnih bolečin, dvomesečno prestajanje pripora pa tudi ni posebej dolgotrajno. Dolžina trajanja pripora zato ne bi smela vplivati na višino odškodnine. Tožnica ni podala trditev glede ločitve od družine. Poleg tega je samska in brez otrok, priprta je bila skupaj z mamo, kar je sodišče ocenilo kot olajševalno situacijo in ne obratno. Ločitev od družine torej ne bi smela vplivati na odmero odškodnine. Ni bilo ugotovljeno, da bi se tožnici v času pripora poslabšalo zdravje, da je bila v strahu za svoj lasten obstoj, nikoli ni iskala zdravniške pomoči, ves čas pripora je bila dovolj aktivna, hodila je na sprehode, brala, telovadila. Nobenih trditev ni o tem, da naj bi bile sopripornice agresivne osebe, nedokazane so ostale ugotovitve sodišča o duševnih bolečinah zaradi oddaljenosti od prijateljev, tudi glede tega ni ustreznih navedb. Kakšnih hujših psihičnih bolečin tožnica tudi sicer ni mogla trpeti, saj je izpovedala, da se je pomirila že s tem, da je sedela zunaj na dvorišču, gledala sonce in ptice. Tožnici ni mogoče verjeti, da je tekom pripora shujšala. Trditve o tem, da naj bi bilo porušeno tožničino dostojanstvo, samozavest ter duševno ravnotežje, so ostale nedokazane. Neupoštevne so tudi trditve glede izgube zaupanja v pravno državo, sodišče je izjemno hitro zaključilo kazenski postopek. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo težo in zavrženost očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Dejstvo je, da je tožničina mama redno kadila marihuano in torej v krogih, v katerih sta se gibali, uživanje trave (in torej nakup le te), ni povzročalo zgražanja. Da bi kaj posebej trpela, ker je šlo za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prodaje mamil, tožnica s svojo izpovedbo ni potrdila. Pa tudi sicer takšno kaznivo dejanje na splošno ne velja za najbolj zavržno. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo mladost tožnice, pri čemer tudi tega ni podrobneje obrazložilo. Mlajši lažje prenašajo spremembe, se lažje prilagodijo. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, je odmerjena odškodnina v višini 6.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi neupravičenega pripora, previsoko odmerjena. Za primerjavo pritožba izpostavlja odločitve v zadevah Vrhovnega sodišča RS, II Ips 405/2001, II Ips 195/2001 in II Ips 552/96. Tožnica bi bila upravičena največ do polovice prisojene odškodnine. Delno napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica ni upravičena do plačila stroškov za trikratni pristop pooblaščenke v višini 40,00 EUR, saj takšne storitve odvetniška tarifa posebej ne vrednoti. Sodišče pa bi moralo toženi stranki priznati vse potrebne stroške, torej tudi stroške za pregled kazenskega spisa, za poizvedbe o morebitnih vloženih pritožbah v zvezi s prestajanjem pripora tožnice na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, za opravljene poizvedbe na Zavodu za zdravstveno zavarovanje v zvezi z zaposlitvijo tožnice, za poizvedbe na Davčno upravo RS glede prihodkov tožnice in za pridobitev osebnega lista tožnice iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Brez navedenih listin tožena stranka ne bi mogla navesti odločilnih dejstev, na katere je sodišče oprlo svojo sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odločitvi o odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi neupravičenega odvzema prostosti, sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih trditev o poslabšanju zdravja, o vplivu pripora na življenje po odpravi pripora, o izgubi zaupanja v pravno državo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nepotrebne in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.

Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, ureja Zakon o kazenskem postopku – ZKP (542. člen), za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru Obligacijski zakonik – OZ (179. člen OZ). Po določbi 1. odstavka 542. člena ZKP ima tisti, ki je bil v priporu, ni pa bil zoper njega uveden kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali postopek ustavljen, ali s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali pa je bila obtožba zavrnjena, pravico do povrnitve škode. Odgovornost države je objektivna, predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi, da je bil pripor prestan in torej svoboda okrnjena in da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo. Da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja, ni sporno. Okrnitev svobode pa nedvomno pomeni tudi oddaljenost od družine in prijateljev, ne da bi bilo to potrebno v trditveni podlagi upravičenca do odškodnine, še posebej izpostavljati. V konkretnem primeru je bila tožnica res priprta skupaj z mamo, nedvomno pa je bila ločena od babice in dedka, glede katerih se tudi pritožbeno sodišče strinja, da sta bila del njene družine. V to, da je imela tožnica prijatelje, pa tudi ni dvomiti. Pri odločanju o višini denarne odškodnine se upošteva tudi trajanje pripora, ni vseeno, ali je bil upravičenec do odškodnine priprt nekaj dni, nekaj tednov ali več kot dva meseca. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da predstavlja očitano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, zavržno kaznivo dejanje, ne glede na pritožbene navedbe, pa je sodišče povsem upravičeno pri odmeri odškodnine upoštevalo v korist tožnice tudi njeno mladost v času pripora (27 let) in se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe o lahkotnosti prestajanja odvzema prostosti pri tej starosti.

Dejansko stanje v tej zadevi glede nematerialne škode, je sodišče prve stopnje torej pravilno ugotovilo, pri odmeri pa je tudi upravičeno upoštevalo okoliščine, kot so bile izpostavljene. Kljub temu pa je, tudi po mišljenju pritožbenega sodišča, odškodnino le nekoliko previsoko odmerilo, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih (prim. bazo IU-INFO NEGM) in dejstvo, ki ga je sicer izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnica kakšnega posebnega duševnega trpljenja ni izkazala. Po oceni pritožbenega sodišča, bi bila pravična odškodnina iz tega naslova, odškodnina v višini 4.000,00 EUR, torej odškodnina v višini približno štirih povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja sodišča prve stopnje, v juniju 2009 (924,64 EUR, Ur. l. RS, št. 69/2009) oziroma 60,00 EUR na dan (179. člen OZ).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (4.000,00 EUR + 550,00 EUR materialne škode = 4.550,00 EUR), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (358. člen, 353. člen Zakona o pravdnem postopku-ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev glede plačila pravdnih stroškov. Strinja se s pritožbo, da tožnici ne gre 40,00 EUR za „trikratni pristop pooblaščenca“, saj zato v odvetniški tarifi ni osnove. Tožnici gre tako 1.330,94 EUR pravdnih stroškov. Njen uspeh sedaj znaša 48 %, kar pomeni 638,85 EUR pravdnih stroškov. Toženi stranki gre 1.006,58 EUR pravdnih stroškov, toliko, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene, toženi stranki ne gredo še posebni stroški za poizvedbe kot jih izpostavlja v pritožbi, stroške takšnih poizvedb je mogoče umestiti v 2 % materialne stroške. Uspeh tožene stranke je sedaj 52 %, torej ji gre 523,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju, je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti 115,43 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 2.000,00 EUR. Od tega zneska ji za pritožbo pripada 375 točk, skupaj z 2 % materialnimi stroški (7,5 točke) je to 383,5 točk oziroma 175,57 EUR. Te stroške je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 2. odstavka 165. člena ZPP.