Jedro

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopno sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Tožena stranka, revident ima tako položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadalj., ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.10.2002 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Javnega zavoda RTV Slovenija, Ljubljana z dne 26.6.2002 o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov tožnika iz naslova neplačanega RTV prispevka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepopolnega oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja, v posledici česar naj bi bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah omenjenega zakona (ZUS-1) obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Z omenjeno določbo pa zakon ne omejuje revizijskega sodišča, da v vsaki posamezni zadevi presodi obstoj zakonskih razlogov določenih v 3. odstavku 83. člena ZUS-1, zaradi katerih revizija ni dovoljena. Zato se v primeru njihovega obstoja zavržejo s sklepom kot nedovoljene tudi tiste revizije, ki se po določbi že omenjenega 2. odstavka 107. člena obravnavajo kot dovoljene.

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je smotrno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam organov javne oblasti, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno prvostopno sodbo bila odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega upravnega organa. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). Če pa se upravna odločba druge stopnje odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o pritožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta druge stopnje so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tudi tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.