Jedro

Naklep tožnika za storitev hujše kršitve delovnih obveznosti se kaže v tem, da je s podpisom potrdil naročilo za prodajo pod ceno, da je priznal, da je prodajal pod ceno, ki je bila določena v ceniku in da je ravnal v nasprotju s prakso, ki je veljala pri toženi stranki.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 25.4. in 1.7.1997. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 7. točke 24. člena ("zloraba položaja in prekoračitve danega pooblastila, z namenom pridobivanja sebi ali komu drugemu protipravne premoženjske koristi ali je zaradi zlorabe oziroma prekoračitve prišlo do premoženjske ali nepremoženjske škode") Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik). Po navedeni določbi Pravilnika je treba obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik brez soglasja nadrejenih in kljub temu, da za to ni imel posebnih pooblastil, prodal podjetju E. d.o.o., P. blago pod ceno, kot je bila določena v ceniku, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda (225 + 750 + 417 DEM). Zaradi takšne odločitve v zvezi z delovnim razmerjem je zavrnilo nadaljnje tožbene zahtevke tožnika na vrnitev v delovno razmerje, plačilo razlike plače in plačilo razlike plače od 10.7.1997 dalje zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je bila pri toženi stranki določena prodaja po ceniku, ki ga tožnik ni upošteval. Zaradi prepričljive in skladne izpovedbe zaslišanih prič, izvajanje v pritožbi predlaganih dodatnih dokazov ni potrebno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revident je predlagal spremembo obeh sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila v tem, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe ter listinami in zapisniki. Zato ima sodba sodišča druge stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je tožnik dnevno prodajal blago pod cenami, ki so bile določene v ceniku.

Sodišče druge stopnje se ni opredelilo o tožnikovem predlogu za zaslišanje nove priče, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da zaslišane priče niso govorile resnice. Iz izjave E. P. izhaja, da je tožnik imel pooblastila za samostojno sklepanje poslov in za oblikovanje cen. Sodišče se tudi ni jasno opredelilo do predloga za zaslišanje izvedenca finančne stroke.

Tožnik je priložil številne listine, ki dokazujejo, da je bila prodaja pod ceno v cenikih, pravilo.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o elementu odgovornosti oziroma o obliki krivde. Za ugotovitev odgovornosti je potreben direkten naklep.

Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, ker je v 7. točki 24. člena Pravilnika za kršitev določena zloraba položaja in prekoračitev danih pooblastil. Sodišče je ugotovilo le prekoračitev pooblastil. Olajševalne okoliščine pri izreku ukrepa niso bile upoštevane.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev. Navajala je, da so bila na sodišču prve stopnje ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva. Izvajanje dodatnih dokazov ni potrebno. Odgovornost tožnika je dokazana, toženi stranki je nastala škoda.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti ZPP (14. julij 1999), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati določbe ZPP-77, ki je veljal pred ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni. Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP-77 je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje in da ni dovoljeno upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato ni obravnavalo tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnik prodajal blago v skladu s ceniki, ali je za takšno prodajo bilo dano pooblastilo in ali bi bilo treba izvesti dodatne dokaze, ki jih je zavrnilo že sodišče druge stopnje.

Stranke smejo po določbi 387. člena ZPP-77 v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Listine, ki jih je (bi jih naj) priložil tožnik (navedba v reviziji na list. štev. 75 spisa), niso dokazi, ki bi izpolnjevali navedeni pogoj, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo in obravnavalo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP-77 (370. člena ZPP) je podana takrat, če sodišče druge stopnje krši določbo prvega odstavka 354. člena ZPP-77 (339. člena ZPP). Ta kršitev je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V zvezi z opredelitvijo do določenih dokazov v sodbi sodišča druge stopnje - to tožnik zatrjuje v reviziji - je lahko dana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče druge stopnje ni presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP-77). Sodišče druge stopnje se je opredelilo o tem, da izvajanje dodatnih dokazov ni potrebno in zakaj ni potrebno. Tudi, če bi torej šlo za okoliščine, ki jih navaja prvi odstavek 375. člena ZPP-77, navedena kršitev ni podana.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77 (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je med drugim podana, če sodba nima razlogov, če obstaja nasprotje med razlogi in izvedenimi dokazi ali če sodbe ni mogoče preizkusiti. Revident ni obrazložil, v čem bi naj bila navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Hujša kršitev delovnih obveznosti po določbi 7. točke 24. člena Pravilnika - upoštevajoč 7. točko prvega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) - je podana v dveh primerih. Prvič: Če delavec zlorabi položaj in prekorači dana pooblastila z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Drugič: Ali če je zaradi zlorabe oziroma (ali) prekoračitve prišlo do premoženjske ali nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo oba elementa (zloraba položaja, prekoračitev pooblastila, prvi odstavek na 3. in 4. in 5. strani obrazložitve) pa tudi toženi stranki nastalo materialno škodo (prvi odstavek na 3. strani obrazložitve). Drugačne navedbe v reviziji so torej v nasprotju s sklepi sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo sodišče druge stopnje.

Ugotovljena krivda je pogoj za disciplinsko odgovornost delavca.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami, iz katerih izhaja naklep tožnika, ugotovilo, da je s podpisom potrdil naročilo kupcu E. d.o.o., da je tožnik priznal, da so bile cene nižje od cen v ceniku (list 3 obrazložitve sodbe) in da je dokazano, da je tožnik ravnal v nasprotju s ceniki in prakso pri toženi stranki. Sodišče je tudi ugotovilo, da je podan dejanski stan očitane kršitve delovnih obveznosti. Navedene okoliščine kažejo, da je dokazana odgovornost tožnika za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je v sklepnem delu obrazložitve (5. stran sodbe) ugotovilo, da zaradi večje teže kršitve olajševalne okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ne morejo vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje se je torej izreklo o olajševalnih okoliščinah, zato so drugačne navedbe v reviziji v nasprotju z obrazložitvijo v sodbi sodišča prve stopnje.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi določb prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo pa niso prispevale k razjasnitvi zadeve. Zato vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).