Jedro

Tudi za odškodnino iz naslova negmotne škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke oz. pogoji za odškodninsko odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava. V primeru, da le ena od njih ni podana, je treba tožbeni zahtevek po temelju zavrniti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede dosojene odškodnine za negmotno škodo (del 5. odst. izreka) ter stroškov postopka (7. in 8. odst. izreka) razveljavi, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na razliko plače in razliko regresa nad dosojenimi zneski (v 3. odst. izreka) šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe; v delu, ki se nanaša na zavrnilni izrek o odškodnini za negmotno škodo (del 5. odst. izreka) ter stroške postopka nad dosojenimi pa se pritožba te stranke napotuje na rešitev iz 1. odst. izreka te sodne odločbe.

V preostalem se pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrneta in potrdi 1., 2., 3., 4. in 6. odst. izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo modificiranemu zahtevku tožnice tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 26.10.1993 in 13.5.1994 o prenehanju delovnega razmerja (1. odst. izreka) in ugotovilo, da tožnici na njuni podlagi delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo vse do 14.9.1994 (2. odst. izreka). Toženo stranko je posledično zavezalo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vpiše delovno dobo v delovno knjižico od 6.10.1993 do 14.9.1994 ter izplača plače od vključno januarja 1994 do prenehanja delovnega razmerja v septembru 1994 v skupnem znesku 327.994,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od posamičnih dosojenih mesečnih neto zneskov do plačila ter regres za letni dopust v neto znesku 43.429,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 dalje do plačila (3. odst. izreka). Toženo stranko je nadalje zavezalo k obračunu in plačilu prispevkov in drugih dajatev, ki se plačujejo iz plač (4. odst. izreka). Zavezalo jo je tudi k plačilu 100.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1997 dalje do plačila iz naslova negmotne škode, v presežku pa je zahtevek na tej podlagi zavrnilo (5. odst. izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.099.774,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (6. odst. izreka) zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 155.025,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (7. odst. izreka) in sklenilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka (8. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Tožnica jo izpodbija v zavrnilnem delu ter glede stroškov postopka, s predlogom na spremembo oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, tožena stranka pa v ugoditvenem delu, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevkov in povračilo stroškov postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

A.) O odškodninskem zahtevku iz naslova negmotne škode je odločeno preuranjeno, zato je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena.

Po 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Hkrati mora oškodovanec predložiti takšne dokaze, da je na njihovi podlagi mogoče prepričljivo ugotoviti obstoj škode in obstoj vzročne zveze med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem povzročitelja. Odškodninska odgovornost je namreč podana le tedaj, če je škoda povzročena z nedopustnim ravnanjem ali opustitvijo, če je podana odgovornost povzročitelja, dokazan obstoj škode ter vzročne zveze med škodo in škodnim dogodkom. Če le eden od naštetih, kumulativno predpisanih pogojev ni izpolnjen, je potrebno vtoževano terjatev že po temelju zavrniti.

Glede na navedeno pravno podlago, izpodbijani ugoditveni del sodbe ne vsebuje vseh odločilnih dejanskih, niti pravnih razlogov. Ne samo, da vprašanje vzročne zveze ni bilo razčiščevano z dokaznimi sredstvi, kot jih opredeljuje Zakon o pravdnem postopku, tudi samo mnenje lečečega psihiatra (v pisnem poročilu o zdravljenju - list. št. 30 - 32 v sodnem spisu), po katerem naj bi bile motnje razpoloženja, spomina, koncentracije in spanja pri tožnici le najverjetneje posledica dogodkov v službi, ne predstavlja zadostne strokovno-medicinske podlage, za izkazanost pravno-relevantne vzročne zveze. Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da so zoper tožnico v času obravnavanih zdravstvenih težav tekli še nekateri drugi postopki (in sicer postopek za razrešitev z mesta glavne in odgovorne urednice pred občinsko skupščino in preiskovalna dejanja organov za notranje zadeve v zvezi z kazenskimi ovadbami). Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo in v tej smeri vprašanja vzročne zveze ni razčiščevalo. Tudi sicer pogojev nedopustnosti ravnanja in krivdne odgovornosti tožene stranke v sodbi ni obrazložilo, niti iz nje ne izhaja, za katero od pravno priznanih škod iz 200. člena ZOR je tožničine psihične težave, ki so trajale le krajši čas, sploh štelo za takšno škodo, za katero je mogoče dosoditi denarno odškodnino. Iz vseh navedenih razlogov je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu 5. odst. izreka razveljaviti, posledično pa tudi stroškovni odločbi 7. in 8. odst. izreka sodbe, ki sta bistveno pomanjkljivo obrazloženi tako, da ju sploh ni mogoče preizkusiti.

V ponovljenem postopku bo potrebno razčistiti navedena odprta dejanska in pravna vprašanja. Šele po ugotovljenem nedopustnem ravnanju, krivdni odgovornosti tožene stranke za zatrjevano škodo v zvezi s postopki iz delovnega razmerja, obstoju pravno priznane škode ter vzročne zveze med škodo in škodnim dogodkom, po potrebi razčiščene z izvedenstvom medicinske stroke, bo lahko sodišče o odškodninskem zahtevku iz naslova negmotne škode ponovno izdalo ugoditveno sodbo, v nasprotnem primeru pa ta zahtevek že po temelju zavrnilo.

V preostalem pritožba tožene stranke zoper 1. in posledično 2., 3. in 4. odst. izreka ni utemeljena, zato se v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Stališče pritožbe, po katerem naj bi se tožnica s podpisom "dogovora o realizaciji obveznosti" iz pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pd 1271/94 z dne 6.7.1995 v zvezi z odločbo bivšega Sodišča združenega dela v Kranju opr. št. S 733/93 z dne 23.3.1994, odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom, vključno z obravnavanimi v tem spornu, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo.

Upoštevajoč prepričljivo izpoved priče B. G., je pravilno zaključilo, da zapisa "o neuveljavljanju ostalih zahtev" v omenjenem dogovoru (priloga B 1) ni mogoče razumeti za odpoved vsem drugim zahtevkom do tožene stranke, vključno z obravnavanimi v tej zadevi, pač pa le tistim, ki so bili predmet izvršitve navedenih pravnomočnih sodnih odločbah.

B.) Pritožbo tožnice glede razlike v plači nad dosojeno od januarja do vključno septembra 1994 in razlike regresa za letni dopust nad dosojenim (3. odst. izreka) je v skladu s 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Po 1. odst. 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) delavec sicer ni dolžan postaviti določenega zahtevka oz. sodišče nanj ni vezano le takrat, ko presoja zakonitost konkretnih pravnih aktov delodajalca. Glede denarnih terjatev, med katere nadomestila plač in regres za letni dopust nedvomno sodijo, pa je sodišče dolžno odločiti o celotnem zahtevku.

Po 3. odst. 338. člena ZPP mora namreč izrek sodbe obsegati odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, kot tudi odločbo o zavrnjenem delu zahtevka. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje zavrnilnega dela izreka glede vtoževanih plač in regresa nad dosojenimi zneski, bo sodišče o njih odločilo z izdajo dopolnilne sodbe.

Sicer pritožbeno sodišče načeloma soglaša z materialnopravnimi razlogi, ki se nanašajo na ugoditveni del sodbe o nadomestilu plače in regresa za letni dopust. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnica upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo. Upravičena je torej do nadomestila plače in regresa za letni dopust najmanj do dosojene višine, kar bi prejemala, če bi v obravnavanem obdobju dejansko delala na edino razpoložljivem in nezasedenem delovnem mestu "komercialist - novinar", za katero je celo podpisala pogodbo o zaposlitvi (priloga B 5), nato pa sama predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V dopolnilni sodbi bo zato potrebno presoditi še utemeljenost pritožbenih stališč oz. navedb glede zahtevka med že dosojenimi zneski in uveljavljanimi do izhodiščne ravni plače po Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91; v nadaljevanju KPN). Odločitev bo potrebno materialno-pravno argumentirano obrazložiti predvsem z vidika dejanske razvrščenosti delovnega mesta "komercialist - novinar" v tarifni razred (priloga B 11) ter vprašanja neposredne uporabnosti citirane panožne KPN za odločanje o še spornem delu terjatve glede na sistem nagrajevanja, kot je v obravnavanem obdobju dejansko veljal za ostale, pri toženi stranki zaposlene delavce.

Rešitev tožničine pritožbe zoper zavrnilni izrek sodbe glede odškodnine za negmotno škodo, je potrebno napotiti na odločitev iz 1. odst. izreka te sodne odločbe. Utemeljenost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino odškodnine, bo namreč mogoče presojati šele, ko in če bodo ugotovljeni vsi pogoji za vtoževano terjatev po temelju.

Pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na zavrnilni izrek o plačilu 1.099,774,00 SIT zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ni utemeljena. Vtoževana denarna terjatev zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ima značaj pogodbene kazni. O utemeljenosti takšnega zahtevka pa bi bilo mogoče odločati šele po pravnomočni razrešitvi spora o prenehanju delovnega razmerja, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Rešitev tožničine pritožbe glede stroškov postopka je napotena na rešitev pritožbe tožene stranke iz 1. odst. izreka te sodne odločbe. Stroškovna odločba bo v ponovljenem postopku obrazložena tako, da jo bo mogoče preizkusiti z vidika vseh priglašenih in dejansko priznanih stroškov.

C.) V skladu s 3. odst. 166. člena ZPP je odločanje o stroških pritožb obeh strank pridržano končni odločbi, ki jo bo izdalo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku.