Jedro

O zahtevkih, za katere tožeče stranke predlagajo izdajo dopolnilne sodbe, torej o pravici zdravstvene in osnovne oskrbe, kakor tudi o pravici šolanja otrok in o dolžnosti izdati izkaznico s strani Centra za tujce, je bilo že odločeno, in sicer z osnovno delno odločbo, zaradi česar je bilo treba predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker je ta neutemeljen, zavrniti.

Izrek

I. Izrek sodbe Upravnega sodišča v Mariboru, II U 496/2019, z dne 26. 8. 2021, se v II. točki izreka popravi tako, da se številka 34 pri navedbi zadeve II U 34/2020, nadomesti s številko 36, tako da pravilno glasi II U 36/2020. II. Predlog tožečih strank z dne 1. 10. 2021, prejet 4. 10. 2021, za izdajo dopolnilne sodbe se zavrne.

Obrazložitev

Ad I

1. V predmetni zadevi je sodišče dne 26. 8. 2021 po izvedbi glavne obravnave odločilo s sodbo, pri čemer je v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote pri navedbi zadeve (ki se prav tako obravnava pred tukajšnjim sodiščem in je v postopku pritožbe pred Vrhovnim sodiščem) na način, da je bila v izreku pomotoma navedena številka II U 34/2020 namesto pravilne številke II U 36/2020. Da je prišlo pri izreku do očitne pisne pomote pri navedbi številke izhaja iz dejstva, da iz obrazložitve iste sodbe v točkah obrazložitve 30, 35 in 43 jasno izhaja, da gre za zadevo II U 36/2020, pri čemer je tudi pojasnjeno, da sta zadevi II U 41/2020 in II U 36/2020 medsebojno povezani.

2. Sodišče lahko kadarkoli, na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), popravi očitne pisne pomote (prvi odstavek 328. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar je v predmetnem primeru iz zgoraj navedenih razlogov tudi storilo.

Ad II

3. Sodišče je v predmetni zadevi dne 26. 8. 2021 izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo tožbi tožnikov tako, da je odpravilo 1. točko dopolnilne odločbe Policijske uprave Maribor št. 214-17/2019/30 z dne 12. 8. 2019. Istočasno je razsodilo, da se tožnikom dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji od 1. 9. 2019 do pravnomočne odločitve v upravnih sporih opr. št. II U 41/2020 in II U 36/2020 (ker gre za povezani zadevi, ki izvirata iz iste vloge predložene Upravni enoti).

4. Dne 1. 10. 2021 so tožniki po pooblaščencu za vročanje po elektronski pošti ob 20.08 uri, ki jo je sodišče prejelo dne 4. 10. 2021, podali predlog za izdajo dopolnilne sodbe v predmetni zadevi z zahtevkom, da sodišče skladno s 325. členom ZPP odloči še, da tožnikom pripada finančna pomoč po Zakonu o tujcih- ZTuj-2 in kdo jo izplačuje, kakor tudi naj določi, da je Center za tujce tožnikom dolžan izdati izkaznico o dovolitvi zadrževanja, kar po mnenju tožečih strank v izdani sodbi manjka. Tožeče stranke so še pojasnile, da jim je bila finančna pomoč za pretežni del obdobij od 1. 9. 2019 in 30.8. 2021 že izplačana.

5. Sodišče je dne 5. 10. 2021 predlog za dopolnitev posredovalo toženi stranki, katera je sodišču odgovorila z vlogo istega dne po elektronski pošti in dopolnjeno še dne 11. 10. 2021 in navedla, da je po sklepu Vrhovnega sodišča X Dor 213/2019 z dne 27. 5. 2020, ki je povezan s sodbo št. I U 531/2017-291, ki so jo sodišču predložili tožniki, Vrhovno sodišče odločilo, da tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov in da glede na enako dikcijo (_tujec …. ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, in do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke_) tožena stranka meni, da velja enako določilo tudi za določbo 73. člena ZTuj-2 in tako predlaga, da sodišče navedeni sklep Vrhovnega sodišča pri odločitvi o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe upošteva.

6. Tožena stranka v odgovoru še dodatno poudarja, da je treba upoštevati tudi okoliščine tega konkretnega primera v smislu, da ne bo prišlo do dvojne podlage za izplačilo (po 51. členu ZTuj in po 73. členu ZTuj-2), saj obstajata še dva odprta postopka v zadevah II U 41/2020 in II U 36/2020, ko se lahko tožnikom tudi prisodijo socialne pravice, kar lahko privede do dvojnega izplačila socialnih pravic.

7. Na navedeno vlogo tožene stranke so tožeče stranke ponovno odgovorile z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 13. 10. 2021 in je bila toženi stranki tudi posredovana že s strani tožečih strank, v kateri so navedle, da kolikor bi bile tožečim strankam socialne pravice prisojene v drugih postopkih ni nikakršne bojazni, da bi bila za isto obdobje dvakrat izplačana denarna socialna pomoč, pri čemer pa so v predmetnem postopku tožeče stranke same v vlogi za dopolnitev sodbe navedle, da so za pretežni del spornega obdobja že dobile izplačana sredstva, zaradi česar zahtevajo, da se v sodbi točno navede za katera obdobja jim to še pripada.

8. Tožeče stranke nadalje v predmetni vlogi izpostavljajo, da so po njeni oceni tudi pred Vrhovnim sodiščem spregledali bistveno razliko med zakonskimi opredelitvami treh socialnih pravic o katerih govori drugi odstavek 51. člena ZTuj-2, zaradi česar je bila zoper sklep X Dor 213/2019 dne 4. 8. 2020 vložena ustavna pritožba, o kateri še ni bilo odločeno, pri čemer tožeče stranke menijo, da izplačilo oziroma pravica do denarne pomoči tožnikom pripada avtomatično že po zakonu, le njena višina in način izplačila sta določena v drugem zakonu.

9. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe ni utemeljen.

10. 325. člen ZPP določa: „_če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Sodišče je določila ZPP skladno s 25. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) uporablja tudi v postopku upravnega spora_“.

11. Predlog tožečih strank za izdajo dopolnilne sodbe je na seji obravnaval senat tukajšnjega sodišča (v isti sestavi kot je sodeloval na glavni obravnavi) in sklenil, da je predlog tožečih strank glede izdaje dopolnilne sodbe pravočasen, vendar neutemeljen.

12. V predmetni zadevi je bila namreč tožnikom dne 5. 7. 2019 izdana **delna** odločba št. 214/17/2019/16 s katero je bilo tožnikoma in njunim otrokom dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji do 31. 8. 2019 (1. točka izreka) in dodeljena pravica do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe (denarne pomoči) ki jo zagotavlja Urad Vlade RS, kakor tudi pravica do osnovnega šolanja otrok (2. točka izreka). Prav tako pa je bilo z navedeno odločbo naloženo, da Center za tujce izda tujcem (torej tožnikom) izkaznice o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji (točka 3. izreka navedene odločbe), pri čemer je bila pritožba zoper predmetno delno odločbo dne 22. 8. 2019 kot neutemeljena zavrnjena in zoper njo ni bil vložen upravni spor, zaradi česar je pravnomočna.

13. Kasneje dne 12. 8. 2019 je bila izdana **dopolnilna odločba** št. 214-17/2019/30 o preostalih še ne odločenih delih prošnje za dovolitev zadrževanja iz razloga, da odstranitev družine ... skladno z določili Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) iz načela nevračanja ni dovoljena in zaradi nujne udeležbe prosilcev v postopkih pred državnim organom v Republiki Sloveniji po 1. in 5. alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).

14. Sodišče pa pri navedenem pripominja, da je tožena stranka sodišču že pred glavno obravnavo v pripravljalnih vlogah ( kar je bilo tudi posredovano tožečim strankam) posredovala odločbe z dovoljenim zadrževanjem in vsemi s tem povezanimi pravicami, kot sledi: - zadrževanje do 31. 8. 2019, odločba z dne 5. 7. 2019, št. 214-17/2019/16, - zadrževanje do 13. 2. 2020, odločba z dne 13. 9. 2019, št. 214-17/2019/38, - zadrževanje do 14. 8. 2020, odločba z dne 10. 2. 2020, št. 214-17/2019/53, - zadrževanje do 31. 8. 2020, odločba z dne 11. 8. 2020, št. 214-17/2019/76, - zadrževanje do 28. 2. 2021, odločba z dne 30. 9. 2020, št. 214-17/2019/90 in - zadrževanje do 31. 8. 2021, odločba z dne 9. 2. 2021 št. 214-17/2019/111, s katerimi je tožena stranka vse zahtevane pravice tožnikom že dodelila tudi v nadaljevanju (torej tudi po izdaji izpodbijane odločbe) in so tako vse navedene pravice tožnikom veljale do 31. 8. 2019, naslednja do 13. 2. 2020, naslednja do 14. 8. 2020, naslednja do 31. 8. 2020, naslednja do 28. 2. 2021 in naslednja do 31. 8. 2021. Tako so tožnikom navedene pravice pripadale že po **delni odločbi**, ki je pravnomočna, št. 214-17/2019/16 z dne 5. 7. 2019 in vseh kasnejših odločbah tožene stranke o dovolitvi zadrževanja kot zgoraj navedeno, pri čemer pa sodišče pripominja, da sodišče odloča o aktih oziroma odločbah zoper katere je bil sprožen upravni spor, torej v konkretnem primeru je potekal spor zoper _**dopolnilno odločbo**_ _št. 214-17/2019/30 z dne 12. 8. 2019_, zaradi česar bi bilo tudi neutemeljeno, da bi se tožečim strankam s predmetno sodbo ponovno dodelile pravice, ki jih zahtevajo in je v tem delu pritrditi navedbam tožene stranke.

15. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo o zahtevkih, za katere tožeče stranke predlagajo izdajo dopolnilne sodbe, torej o pravici zdravstvene in osnovne oskrbe, kakor tudi o pravici šolanja otrok in o dolžnosti izdati izkaznico s strani Centra za tujce že odločeno, in sicer z osnovno delno odločbo št. 214/17/2019/16 z dne 5. 7. 2019, zaradi česar je predlog za izdajo dopolnilne sodbe, na podlagi 3. odst. 326. člena ZPP, kot neutemeljen zavrnilo.

1 S katero je sodišče izdalo dopolnilno sodbo in z njo odločilo o pravicah iz 75. člena ZTuj-2.