Jedro

Tožena stranka je po presoji sodišča neutemeljeno zaključila, da tožnik za ukrep A1 ni upravičen do sredstev iz razloga, ker nima obstoječega namakalnega sistema, pač pa ga postavlja na novo. Za tak zaključek namreč nima podlage niti v določbah javnega razpisa niti v določbah Pravilnika Pravilnik o dodeljevanju državnih pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in gozdarstva v Občini Ilirska Bistrica za programsko obdobje 2007-2013. Da vlagatelj lahko pridobi sredstva tudi za prvo postavitev namakalnega sistema pa izhaja tudi iz ciljev, ki jih naložbe zasledujejo skladno z določbo 3. točke 4. člena Uredbe (ES) št. 1857/2006, to je zmanjšanje proizvodnih stroškov, izboljšanje proizvodnje in izboljšanje kakovosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Ilirska Bistrica, št. 410-117/2013 z dne 19. 9. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo, s katero se je za ureditev namakanja intenzivnega nasada češpelj prijavil na Javni razpis za dodelitev sredstev državne pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja v Občini Ilirska Bistrica v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) in sicer za ukrep Sofinanciranje naložb v kmetijska gospodarstva za primarno proizvodnjo, Posodabljanje kmetijskih gospodarstev z živinorejsko in rastlinsko proizvodnjo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnikova vloga pravočasna in popolna, ne izpolnjuje pa razpisnega pogoja, da naložba vodi k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25%. Iz vloge je namreč razvidno, da bo tožnik v nasadu prvič postavil sistem za namakanje, ne pa izvedel naložbe, ki vodi k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25%, zato je organ prve stopnje njegovo vlogo zavrnil. Dodaja še, da je naveden pogoj iz Javnega razpisa v skladu s 7. točko 4. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1857/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri državni pomoči za majhna in srednje velika podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo kmetijskih proizvodov, in o spremembi Uredbe (ES) št. 70/2001 (v nadaljevanju Uredba (ES) št. 1857/2006).

Župan Občine Ilirska Bistrica je z odločbo, št. 410-117/2013 z dne 28. 11. 2013, zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da tudi za toženo stranko ni sporno, da je njegova vloga popolna, zato meni, da ni bil dolžan predložiti listin, ki v Javnem razpisu niso bile zahtevane. V Javnem razpisu tudi ni določeno kakšna oblika namakanja je morala obstajati pred izvedbo nameravane investicije, iz vlogi priloženega predračuna z dne 16. 8. 2013 pa izhaja, da je doslej namakanje izvajal s cisterno in da se bo s kapljičnim sistemom zmanjšala poraba vode za namakanje, zato gre v tem primeru dejansko za dograditev namakalnega sistema. Enako izhaja tudi iz mnenja Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica z dne 4. 10. 2013. Tožena stranka bi zato morala, če je dvomila v izpolnjevanje pogoja o zmanjšani porabi vode, raziskati dejansko stanje in šele nato odločiti o stvari. Da ne izpolnjuje spornega razpisnega pogoja je izvedel šele z izpodbijano odločbo, ne da bi imel možnost, da bi se pred njeno izdajo izjavil o dejstvih in okoliščinah, zato je tožena stranka tudi bistveno kršila določbe postopka. V nadaljevanju tožbe se sklicuje še na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, navedene v odločbi druge stopnje, ter dodaja, da tožnik pred vložitvijo tožbe dograditve namakalnega sistema ni navajal in dokazoval. Pa tudi sicer iz mnenja z dne 4. 10. 2013 izhaja, da namakalni sistem postavlja na novo, predvsem pa v njem ni podatka o prejšnji porabi vode, iz katerega bi izhajalo, da bo poraba vode po izvedeni investiciji zmanjšana za (vsaj) 25%. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik na podlagi Javnega razpisa (ob izpolnjevanju drugih pogojev) upravičen do državne pomoči za postavitev kapljičnega namakalnega sistema v intenzivnem sadovnjaku, glede na to, da doslej ni imel postavljenega namakalnega sistema, pač pa je drevesa namakal s pomočjo vode iz cisterne.

Iz vloge, s katero se je tožnik prijavil na Javni razpis, izhaja, da je označil, da se prijavlja na ukrep Urejanje pašnikov in kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ukrep A2) in sicer za naložbe v obnovo namakalne infrastrukture za namakalne sisteme, ki so v zasebni lasti, pod pogojem, da vodijo k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25%. Iz izreka izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da je organ prve stopnje, v korist tožniku štel, da se je prijavil na ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev z živinorejsko in rastlinsko proizvodnjo (v nadaljevanju ukrep A1). Med strankama namreč ni sporno, da tožnik ob vložitvi vloge v nasadu ni imel obstoječega namakalnega sistema, pač pa ga (ob morebitni dodelitvi državne pomoči) namerava šele postaviti, doslej pa je drevesa namakal s pomočjo vode iz cisterne. Iz določb Javnega razpisa in iz določb Pravilnika o dodeljevanju državnih pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in gozdarstva v Občini Ilirska Bistrica za programsko obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Pravilnik), na podlagi katerega je bil Javni razpis objavljen, izhaja, da se sredstva za ukrep A2 dodelijo za naložbe v obnovo opreme za namakanje in namakalna dela, ki so v zasebni lasti, pod pogojem, da vodi k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25% (druga alineja 2. točke 17. člena Pravilnika) oziroma, kot določa Javni razpis, so upravičeni stroški pri ukrepu A2: stroški nakupa in postavitve opreme za posodobitev namakalnih sistemov, ki vodi k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25%. Iz navedenega izhaja, da se sredstva za ukrep A2 vlagatelju dodelijo le, če ima že obstoječi namakalni sistem in le tega obnavlja oziroma posodablja. Drugače kot za ukrep A2 pa Javni razpis in Pravilnik za ukrep A1 (1. točka 17. člena Pravilnika) določata, da se pomoč dodeli tudi za drenažna dela ali opremo za namakanje in namakalna dela, če naložba vodi k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25%. Glede na navedeno določbo, ki je skladna oziroma identična določbi v 7. točki 4. člena Uredbe (ES) št. 1857/2006, pa je tožena stranka po presoji sodišča neutemeljeno zaključila, da tožnik za ukrep A1 ni upravičen do sredstev iz razloga, ker nima obstoječega namakalnega sistema, pač pa ga postavlja na novo. Da vlagatelj lahko pridobi sredstva tudi za prvo postavitev namakalnega sistema izhaja tudi iz ciljev, ki jih naložbe zasledujejo skladno z določbo 3. točke 4. člena Uredbe (ES) št. 1857/2006, to je zmanjšanje proizvodnih stroškov, izboljšanje proizvodnje in izboljšanje kakovosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zadeva je na podlagi določbe tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem bo moral upoštevati zgoraj navedeno stališče sodišča, da se državna pomoč za ukrep A1 lahko dodeli tudi za opremo za namakanje in namakalna dela za namakalni sistem, ki se postavlja prvič. Organ bo zato moral pred izdajo nove odločbe ugotoviti (med drugim), ali nameravana naložba vodi k zmanjšanju prejšnje porabe vode za najmanj 25%, pri čemer sodišče opozarja na poglavje VI. Javnega razpisa (Odločanje v postopku razpisa in obveščanje o izidu razpisa), v katerem je določeno, da kolikor Komisija ugotovi, da so v postopku dodelitve državne pomoči potrebne še druge listine oziroma dokazila, pristojna strokovna služba občinske uprave na predlog Komisije pozove prosilca, da jo v roku 8 dni dopolni.

Odločitev je sodišče, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji. Že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnega spisa je bilo namreč očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v tem upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi zahteval, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške tega upravnega spora. Sodišče je njegovemu predlogu ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in višino stroškov odmerilo v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu tako, da je tožniku, ki v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 15,00 EUR. Toženi stranki je določilo 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti.

K točki III. izreka: Povračilo svojih stroškov je v odgovoru na tožbo zahtevala tudi tožena stranka, ki pa za svojo zahtevo v določbah 25. člena ZUS-1 nima podlage.