Jedro

Zaradi nedokončnosti sklepa direktorja toženke o trajnem višku in prenehanju delovnega razmerja tožniku delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati, niti mu ni mogel pričeti teči 6 mesečni odpovedni rok.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom ugotovilo, da odločba direktorja tožene stranke z dne 20.11.1991 ni postala dokončna in izvršljiva, tako da na podlagi te odločbe tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter posledično toženi stranki naložilo, da plača tožniku za čas od 20.11.1991 do 18.5.1992 razliko nadomestila plače med sproti prejetim nadomestilo za čas čakanja med odpovednim rokom in polnim nadomestilom plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih konkretno določenih mesečno zapadlih zneskov, za čas od 19.5.1992 do 30.11.1992, ko se je tožnik zaposlil drugje, pa je toženi stranki naložilo plačilo polnega nadomestila plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi v tem času delal, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih konkretno določenih mesečnih zneskov, hkrati pa toženi stranki naložilo, da povrne tožniku 52.000,00 SIT stroškov postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlaga njeno spremembo ter zavrnitev zahtevka. Pri tem zatrjuje, da je tožnik najprej soglašal s prenehanjem delovnega razmerja, nato pa si je premislil in si ni uredil pravic pri zavodu za zaposlovanje, čeprav je vedel, da bo toženka vztrajala pri trajnem presežku in prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob dejstvu, da je tožnik v skladu s pravnim poukom na sporni odločbi direktorja tožene stranke z dne 20.11.1991, o opredelitvi tožnika za trajni presežek in prenehanju njegovega delovnega razmerja, že dne 4.12.1991 sprožil spor pri sodišču in da je takratno Sodišče združenega dela v K. s sklepom S 443/91, dne 29.6.1993 tožnikov predlog z dne 4.12.1991 pravnomočno odstopilo toženi stranki kot pravočasen ugovor zoper odločbo direktorja z dne 20.11.1991 in ob dejstvu, da tožena stranka o tem ugovoru ni odločala, zaradi česar je tožnik po izteku roka z odločitev o tem ugovoru dne 15.9.1993 sprožil nov spor pri sodišču, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da odločba direktorja tožene stranke z dne 20.11.1991 ni postala dokončna in izvršljiva.

Pritožbene navedbe, da je tožnik najprej soglašal s prenehanjem delovnega razmerja, ne morejo biti upoštevne, saj je tožnik že znotraj roka za ugovor zoper odločbo o trajnem višku in prenehanju delovnega razmerja pravočasno ugovarjal. Pri tem posledice napačne naslovitve ugovora neposredno na sodišče niso mogle zadeti tožnika, saj je tožnik takrat ravnal v skladu s pravnim poukom tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je pravilno razlogovalo, da zaradi nedokončnosti tožniku, v posledici odločbe direktorja tožene stranke z dne 20.11. 1991, ni moglo delovno razmerje zakonito prenehati, niti mu ni pričel teči 6 mesečni odpovedni rok (ne glede na to, da sama odločba itak določa kot dan prenehanja delovnega razmerja 19.11.1991). Zato je sodišče tožniku utemeljeno dosodilo zahtevano razliko nadomestila plače in potem polno nadomestilo plače do 30.11.1992, ko se je tožnik zaposlil drugje. Do takšnega nadomestila plače bi bil tožnik opravičen ne glede na prijavo pri zavodu za zaposlovanje, pri katerem bi se tudi sicer lahko prijavil le na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, da pa bi si tožnik pokril izpad plače pri toženi stranki v spornem obdobju z drugimi rednimi zaslužki, pa tožena stranka ni izkazala.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno doprinesla k pojasitvni zadeve, trpi sama svoje stroške pritožbenega odgovora.