Jedro

Sodni izvedenec je ocenil, da bi bila tožnica v posledici poškodbe nohtnega nastavka mezinca desne roke, ki je vodila tudi v kronični regionalni bolečinski sindrom, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, upravičena do bolniškega staleža, če bi opravljala težko fizično delo z zahtevnim dvigovanjem ali prenašanjem bremen, vsiljenim tempom in ritmom dela, in če bi bil pri delu zahtevan fin prijem. Ker pa tožnica ni bila razporejena na takšna dela, temveč na lažja administrativna dela, podaljšanje bolniškega staleža ni utemeljeno. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe št. ... z dne 29. 12. 2011 in št. ... z dne 9. 12. 2011 ter odločba št. ... z dne 26. 1. 2012 in št. ... z dne 19. 12. 2011 in da se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo do 31. 12. 2011 (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo se iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila v spornem obdobju, torej do 31. 12. 2011 zagotovo začasno nezmožna za delo, kar naj bi potrjevala tudi izjava njenega nadrejenega A.A.. Slednji je pojasnil, da tožnica ni smela opravljati del v skladu s pogodbo o zaposlitvi in dotedanjo prakso, pač pa da je bila v decembru 2011 zmožna opravljati zgolj lažja administrativna dela. Pred poškodbo in pred zaključkom bolniške je tožnica delala predvsem v administraciji, za računalnikom in z velikimi kupi papirja, kar pa po poškodbi ni več zmogla. Zato se je strinjala, da ji naložijo opravljanje lažjih administrativnih del. Takšna sprememba je bila dogovorjena po vrnitvi na delo, ne pa tudi prej. Po vrnitvi na delo je bila tožnica sposobna opravljati le lažja administrativna dela, ne pa tudi zahtevnejših, kot prej. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da naj bi bila tožnica v celem letu 2011 razporejena na lažja administrativna dela. Tožnica je bila na takšna dela razporejena šele po vrnitvi z bolniške. Tudi A.A. je tožnici povedal, da je sodišče njegovo pričanje napačno tolmačilo, zaradi česar ga mora sodišče zaslišati ponovno, saj brez ponovne izvedbe tega dokaza dejanskega stanja ni mogoče popolno ugotoviti. Sodišče je tako odločilna dejstva ugotovilo v nasprotju z dejansko izpovedbo prič, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb tožene stranke št. ... z dne 29. 12. 2011 in št. ... z dne 26. 1. 2012 in ugotavljalo, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi v obdobju od 7. 12. 2011 do 31. 12. 2011. V ta namen je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 243. člena ZPP pridobilo izvedensko mnenje prim. dr. B.B., dr. med., stalnega sodnega izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa. Ta je po pregledu celotne medicinske dokumentacije, tožnico pa je tudi osebno pregledal, menil, da je bila tožnica v obdobju od 7. 12. 2011 do 31. 12. 2011 zmožna za opravljanje dela v skladu z oceno invalidske komisije. Sodni izvedenec je ocenil, da bi bila tožnica v posledici poškodbe nohtnega nastavka mezinca desne roke, ki je vodila tudi v kroničen regionalni bolečinski sindrom, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, upravičena do bolniškega staleža, če bi opravljala težko fizično delo z zahtevnim dvigovanjem ali prenašanjem bremen, vsiljenim tempom in ritmom dela, in če bi bil pri delu zahtevan fin prijem. Ker pa tožnica ni bila razporejena na takšna dela, temveč na lažja administrativna dela, je ocenil, da podaljšanje bolniškega staleža ni utemeljeno.

Izvedenec je razpolagal z vso dokumentacijo, ki se nanaša na sporno obdobje in za ves čas zdravljenja tako, da se je prepričal, kako je potekalo tožničino zdravljenje in ali je bila, glede na delo, ki ga je opravljala, v spornem obdobju že zmožna za delo ali ne. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo dne 6. 6. 2012 sama izpovedala, da je bila sicer formalno razporejena na delovno mesto natakarja, vendar pa je opravljala delo v administraciji in sicer na obračunu storitev na protokolarnem oddelku, v oddelku servis protokola, kjer ni opravljala dela z računalnikom. Navedeno je upošteval tudi izvedenec, pri izdelavi izvedeniškega mnenja in oceni, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje svojega dela ni razmejevala med lažje in zahtevnejše administrativno delo. Njene navedbe, da je morala v letu 2011 pravzaprav opravljati zahtevnejša administrativna dela, zaradi česar naj bi bila napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v letu 2011 razporejena na lažja administrativna dela, je zato šteti za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Ker iz pravočasne trditvene podlage tožnice ne izhaja, da je njeno delo težko fizično delo z zahtevnim dvigovanjem ali prenašanjem bremen, vsiljenim tempom in ritmom dela, ali delo, pri katerem je potreben fin prijem, torej delo, ki bi po mnenju izvedenca, kot tako, edino upravičevalo še nadaljnji bolniški stalež, niti ni pomembno ali je tožnica v letu 2011 opravljala lažja ali zahtevnejša administrativna dela. Bistveno je, da tožnica ni niti trdila niti dokazala, da bi njeno delo dosegalo standard zahtevnosti oz. težavnosti, ki ga je izvedenec opisal kot opravičljivo oviro za nadaljnje opravljanje dela.

Priča A.A. ni izpovedala, da bi tožnica opravljala težko fizično delo z zahtevnim dvigovanjem in prenašanjem bremen in vsiljenim tempom dela, niti kaj takšnega ni izpovedala kakšna druga zaslišana priča. Izpovedbo A.A. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in pri navajanju razlogov odločilnih dejstev ni nepravilno ugotovilo, zaradi česar tudi ni podana bistvena kršitev določbo postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.