Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje v postopku izdaje zamudne sodbe (ne glede na predlagani dokaz) ni bilo dolžno z vpogledom v zemljiško knjigo samo preverjati zemljiškoknjižnega stanja, ker v zbranih podatkih ni imelo razlogov za sum o nedovoljenem razpolaganju strank. Podatki iz zemljiške knjige so sicer res javni, niso pa splošno znani v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

V zahtevi zatrjevana dejstva o oškodovanju upnika pa predstavljajo trditveno podlago za druge vrste spor, sprožen na podlagi tožbe za izpodbijanje dolžnikovih dejanj. Ravnanja strank v tej zadevi torej ni mogoče opredeliti kot nedovoljenega tudi zato, ker je le od upnika odvisno, ali bo sploh vložil izpodbojno tožbo, kdaj jo bo vložil in kako jo bo utemeljil. Zato ni podana procesna kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP in drugim odstavkom 7. člena ZPP, pa tudi ne nepravilna uporaba 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku iz dediščinske tožbe zaradi pozneje najdene oporoke. Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi oporoke svoje matere izključni lastnik nepremičnin v vl. št. 182 in 982, obe k.o..., ki jih je po zakonu v obsegu 1/2 na podlagi sklepa o dedovanju tedanjega Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, z dne 21.9.1992 pod opr. št. D 211/92 dedoval njegov brat - toženec kot zakoniti dedič. Zato je toženec kot zemljiškoknjižni lastnik do 1/2 navedenih nepremičnin na njih dolžan priznati tožniku lastninsko pravico ter mu v 15 dneh izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime, sicer jo bo nadomestila ta pravnomočna sodba. Zamudna sodba je postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka, ker se toženec ni pritožil. Proti zamudni sodbi sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP in drugim odstavkom 7. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ter drugega odstavka 318. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po povzetju tožbenega zahtevka zahteva poudarja, da se je tožnik v tožbi skliceval med drugim tudi na zemljiško knjigo. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče izvedlo ta dokaz, ki pa je bistven za presojo, ali lahko stranke razpolagajo z zahtevkom (drugi odstavek 7. člena ZPP).

Vrhovna državna tožilka zahtevi prilaga izpiska iz zemljiške knjige za sporni nepremičnini, ki ju je pridobila na svojo zahtevo in iz katerih izhaja, da je bil že 24.9.2000 glede tožencu solastne nepremične zaznamovan sklep o izvršbi. Ob vložitvi tožbe 25.2.2003 sta bili torej obe pravdni stranki seznanjeni, da glede tožencu solastnega deleža teče izvršilni postopek za njegovo prodajo zaradi poplačila terjatve upnika J.G. Toženčevo vednost potrjujejo tudi podatki iz izvršilnega spisa In 02/00049, saj toženec oziroma dolžnik ni vložil ugovora, ampak le predlog za odlog izvršbe zaradi svoje nezaposlenosti. Res je sicer upnik z zaznambo v skladu z drugim odstavkom 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 40/2004 - UPB1; ZIZ) pridobil zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini z učinki proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico na isti nepremičnini. Izpodbijana zamudna sodba z ugotovitvenim izrekom vzpostavlja lastninsko pravico tožnika na podlagi dedovanja, torej že s smrtjo zapustnice, ki je umrla 1.8.1992. Obravnavana tožba ima pravno naravo dediščinske tožbe, z njo se vzpostavlja stanje, kakršno je bilo ob smrti zapustnice.

Takšen tožbeni zahtevek pa je zaradi zaznambe izvršbe neutemeljen in mu sodišče ne bi smelo ugoditi, dokler je pri sporni nepremičnini vpisana zaznamba izvršbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Ker izrek sklepa ne govori ničesar o razveljavitvi sklepa o dedovanju z dne 21.9.1992 pod opr. št. D 211/92, na podlagi katerega je toženec podedoval sporno nepremičnino, obstajata dva pravna naslova za pridobitev lastninske pravice na isti nepremičnini: po sklepu o dedovanju sta zapustničino premoženje dedovala kot zakonita dediča tožnik in toženec, vsak do ene polovice, po izpodbijani zamudni sodbi pa le tožnik kot zapustničin oporočni dedič. Tožbeni zahtevek, ki ne izpodbija sklepa o dedovanju, vknjiženega v zemljiški knjigi, ter uveljavlja vknjižbo oporočnega dediča, je torej nesklepčen in v nasprotju z zemljiškoknjižnim stanjem (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Zahteva zaključuje, da je izpodbijana zamudna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 6. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ker jo je sodišče oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, je pa tudi materialnopravno napačno odločilo, ker pri izdaji te sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP.

Zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama (prvi odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva ni utemeljena.

Res drugi odstavek 7. člena ZPP določa, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvesti dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Za postopek izdaje zamudne sodbe to pomeni, da sodišče lahko preveri dovoljenost razpolaganja strank z dokazi, ki jih je ali pa tudi ni predlagal sam tožnik. Zato zakon v drugem odstavku 318. člena ZPP omogoča odložitev izdaje zamudne sodbe, kadar je treba ugotoviti okoliščine iz prvega odstavka istega člena, torej v zvezi z 2. točko prvega odstavka tudi vprašanje, ali morebiti ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Vendar vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe te okoliščine preverja takrat, ko ima razlog za sum o nedovoljenem razpolaganju v tožbenih trditvah, ali v dokazih, ki jih je predložil sam tožnik, ali v splošno znanih okoliščinah.

V obravnavani zadevi tožbene trditve niso bile take, da bi vzbudile dvom v dovoljenost takega tožbenega zahtevka. Dediščinska tožba zaradi pozneje najdene oporoke je urejena v 222. členu Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št.15/76 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZD) in sama po sebi ne pomeni nedovoljenega razpolaganja stranke. Tožnikove trditve v tožbi so bile skladne z navedeno zakonsko določbo. Tudi toženčevo razpolaganje, ko je s svojo pasivnostjo povzročil izdajo zamudne sodbe, samo po sebi ni nedovoljeno, saj v takrat izkazani situaciji lahko pomeni predvsem spoštovanje materine oporočne volje. Dokazi, ki so bili predloženi s tožbo, torej sklep o dedovanju, pozneje najdena oporoka, ki jo je zapuščinsko sodišče nato razglasilo in dopis zapuščinskega sodišča, niso omogočali sklepanja o nedovoljenem razpolaganju strank. Tožnik je v tožbi res predlagal tudi dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo, ker sam ni predložil zemljiškoknjižnih izpiskov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje v postopku izdaje zamudne sodbe (ne glede na predlagani dokaz) ni bilo dolžno z vpogledom v zemljiško knjigo samo preverjati zemljiškoknjižnega stanja, ker v zbranih podatkih ni imelo razlogov za sum o nedovoljenem razpolaganju strank. Podatki iz zemljiške knjige so sicer res javni, niso pa splošno znani v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Sodna praksa je zato že zavzela stališče, da sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni dolžno pregledati javnih knjig (sodba tega sodišča pod opr. št. II Ips 547/98).

Iz doslej obrazloženega izhaja, da sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za sum o nedovoljenem razpolaganju strank v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. Vložitev dediščinske tožbe in povzročitev izdaje zamudne sodbe v obravnavani zadevi ne nasprotujeta prisilnim predpisom in tudi ne moralnim pravilom. Svoje drugačno stališče zahteva utemeljuje z dejstvi, ki jih je vrhovna državna tožilka ugotovila naknadno, torej s podatki zemljiškoknjižnih izpiskov o zaznambi sklepa o izvršbi pri tožencu solastnem deležu na spornih nepremičninah in z zatrjevanim toženčevim ravnanjem v izvršilnem postopku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, da bi obe pravdni stranki ob vložitvi dediščinske tožbe vedeli za izvršilni postopek, njuno ravnanje v tem pravdnem postopku še ne bi bilo nedovoljeno. V zahtevi zatrjevana dejstva o oškodovanju upnika namreč predstavljajo trditveno podlago za druge vrste spor, sprožen na podlagi tožbe za izpodbijanje dolžnikovih dejanj. Ravnanja strank v tej zadevi torej ni mogoče opredeliti kot nedovoljenega tudi zato, ker je le od upnika odvisno, ali bo sploh vložil izpodbojno tožbo, kdaj jo bo vložil in kako jo bo utemeljil. Zato ni podana procesna kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP in drugim odstavkom 7. člena ZPP, pa tudi ne nepravilna uporaba 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, po kateri mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi, zahteva utemeljuje najprej s trditvijo o pravni naravi dediščinske tožbe, s katero tožnik od toženca zahteva vzpostavitev stanja ob zapustničini smrti, nato pa zaključi, da je tak tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi zaznambe izvršbe in mu zato sodišče ne bi smelo ugoditi, dokler je na sporni nepremičnini vpisana zaznamba izvršbe. Prvi del trditev je materialnopravno pravilen, drugi del pa ne, ker temelji na podatkih, ki so bili naknadno pridobljeni, ne pa dejstvih iz same tožbe, in ker ne loči med utemeljenostjo tožbenega zahtevka ter njegovo izvršljivostjo. Ni stvar pravdnega postopka, ali in kdaj bo na podlagi sklepčenega tožbenega zahtevka izdana zamudna sodba tudi izvedena v zemljiški knjigi.

Po stališču zahteve predstavlja kršitev iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP in hkrati tudi nesklepčnost, torej še kršitev iz 3. točke istega odstavka, okoliščina, da tožbeni zahtevek ne izpodbija sklepa o dedovanju, ki je že izveden v zemljiški knjigi, uveljavlja pa vknjižbo oporočnega dediča, kar da ima za posledico dva naslova za pridobitev lastninske pravice na isti nepremičnini in kar da je tudi v nasprotju z zemljiškoknjižnim stanjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je navedeno stališče zmotno. Čeprav pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, dedno pravo v izjemnih primerih dopušča korekcije sklepa o dedovanju, vendar ne v zapuščinskem, temveč v pravdnem postopku. Ena od takih izjem je tudi dediščinska tožba zaradi pozneje najdene oporoke, ki je le skopo urejena v 222. členu ZD. Kljub skopi zakonski določbi pa niti v teoriji niti v sodni praksi ni spora o tem, da se s sodbo pravdnega sodišča ne poseže v pravnomočni sklep o dedovanju. Pravdno sodišče namreč ne odloča o potrditvi ali razveljavitvi ali spremembi sklepa o dedovanju. Sodba v pravdi učinkuje samostojno kot pravni naslov. Njen izrek je ugotovitveni in dajatveni ali le ugotovitveni ali le dajatveni. Že vknjiženi sklep o zakonitem dedovanju zato ni ovira za vknjižbo sodbe, ki temelji na oporočnem dedovanju. Tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi, ki se sestoji iz ugotovitvenega in dajatvenega dela, je bil torej sklepčen. Obrazloženo je že bilo, da zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi na toženčevem solastnem deležu na nepremičnini, ki jo je vrhovna državna tožilka ugotovila kasneje, ko je sama pridobila zemljiškoknjižna izpiska, ne predstavlja nasprotja z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, in tudi ne nasprotja s splošno znanimi dejstvi. Zato v zvezi z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi na toženčevem solastninskem deležu nepremičnin ne gre za zatrjevani kršitvi iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Ker v zahtevi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.