Jedro

Pravni posli, katerih predmet je razpolaganje s skupnimi deli stavb, so absolutno nični, česar morebitna dobra vera kupca ne more sanirati.

Dobra vera kupca ni bila podana, saj parcele v naravi predstavljajo parkirišča, ki so jih in jih še vedno uporabljajo stanovalci stanovanjske soseske, kar je pri pridobitelju nedvomno moralo vzbuditi dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja prodajalca takšnih parcel. Zato o izjemi iz četrtega odstavka 44. člena ZVETL-1 ni mogoče govoriti in velja, da je zemljišče, ki ga je sodišče ugotovilo kot pripadajoče, last lastnikov stavbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da parcele št. 140/320, 1900/25, 140/314, 140/313, 140/312, 140/311, 140/310, 140/309, 140/308, 140/307, 140/306, 140/305, 140/304, 140/303, 140/302, 140/301, 140/300, 140/299, 140/298, 140/297, 140/296, 140/295, 140/294, 140/293 in 140/292, vse k. o. X, predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi z identifikacijsko številko 000, ki je povezana z zemljiško parcelo št. 2196, k. o. X, ter so v solasti vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z omenjeno identifikacijsko številko. Glede zemljiškoknjižnih parcel št. 1401/319, 1900/24, obe k. o. X, je sodišče predlog zavrnilo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo drugi nasprotni udeleženec A. A. Opozarja, da je sodišče poseglo v njegovo lastninsko pravico kot temeljno ustavno pravico, varovano v 33. členu URS in v prvem protokolu k EKČP. Navaja, da je zemljišča kupil na javnem razpisu od pravnega prednika D. S. U. v dobri veri, sodišče pa ga je razlastninilo, ne da bi mu prisodilo kakršnokoli odškodnino.

3. Na pritožbo je odgovoril predlagatelj in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je pri odločanju o predlogu predlagatelja za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na Ulici 1, 2, 3, ..., pravilno in v zadostni meri ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine ter pravilno uporabilo določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVETL-1). Pri tem je ustrezno obrazložilo svojo odločitev tudi glede parcel, ki jih je od prve nasprotne udeleženke s kupoprodajno pogodbo s 15. 3. 2004 in aneksom k tej pogodbi kupil pritožnik.

6. Pravilno in v skladu z utrjeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da so pravni posli, katerih predmet je razpolaganje s skupnimi deli stavb, absolutno nični, česar morebitna dobra vera kupca ne more sanirati. Pa tudi sicer po oceni pritožbenega sodišča ta v obravnavanem primeru ni bila podana, saj parcele v naravi predstavljajo parkirišča, ki so jih in jih še vedno uporabljajo stanovalci stanovanjske soseske, kar je pri pridobitelju nedvomno moralo vzbuditi dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja prodajalca takšnih parcel. Zato o izjemi iz četrtega odstavka 44. člena ZVETL-1 ni mogoče govoriti in velja, da je zemljišče, ki ga je sodišče ugotovilo kot pripadajoče, last lastnikov stavbe. Ob tem ne gre za razlastitev pritožnika, saj ta na podlagi ničnega pravnega posla ni mogel pridobiti lastninske pravice, svoje zahtevke za vračilo kupnine pa bo lahko uveljavljal zoper prodajalca, vendar ne v okviru obravnavanega nepravdnega postopka.

7. Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Primerjaj odločbe VSRS II Ips 364/2009, II Ips 120/2011, II Ips 420/2011.