Jedro

Toženka je pravilno zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP kot nepopolno, bi jo pa lahko zavrgla že na podlagi 5. alineje 8. člena ZBPP, po kateri se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožeče stranke z dne 21. 2. 2020, za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 2. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka dne 21. 2. 2020 pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici, vložila vlogo, ki jo je naslovila kot: "absolutni ugovor zoper sklep Upravnega sodišča v Novi Gorici, št. III U 191/2019-9 z dne 20. 1. 2019", v kateri je med drugim podala tudi navedbe, ki jih je sodišče štelo kot prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Oddelek sodišča v Novi Gorici je prošnjo za dodelitev BPP, ki je bila sicer podana v zadevi, ki se nanaša na BPP odstopilo v pristojno reševanje organu za BPP, Upravnega sodišča RS v Ljubljani.

3. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v drugem odstavku 34. člena določa, da pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v kolikor ZBPP ne določa drugače. Organ odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi ustrezne vloge prosilca ter je pri odločanju, obliki in obsegu te pomoči vezan na zahtevek, ki ga postavi prosilec, BPP pa se praviloma dodeli za vsako zadevo posebej.

4. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je treba v skladu z 32. členom ZBPP prošnjo za dodelitve BPP vložiti na za to predvidenem obrazcu, oziroma mora prošnja vsebovati vse elemente določene v tem členu in sicer osebno ime, davčno številko, EMŠO in naslov stalnega ali začasnega prebivališča prosilca, enake podatke njegovih družinskih članov, podatke o zadevi ter navedbo oblike in obsega BPP. Če je vloga prosilca nerazumljiva ali nepopolna, organ za BPP na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) od prosilca zahteva, da pomanjkljivosti odpravi v določenem roku, če prosilec tega ne stori, organ s sklepom njegovo vlogo zavrže. 5. Organ za BPP je ugotovil, da prošnja tožeče stranke za dodelitev BPP ni vsebovala prej navedenih podatkov, zato ga je z dopisom z dne 6. 9. 2019 pozval, da v roku 5 dni od prejema poziva dopolni vlogo tako, da izpolni prošnjo za BPP na priloženem obrazcu ali dopolni vlogo z manjkajočimi podatki iz drugega odstavka 32. člena ZBPP in ZBBP-C tako, da bo vloga vsebovala vsebino posameznih rubrik (vsebina rubrik v prošnji in zaporedje rubrik mora biti enaka vsebini obrazca), vključno s podajo oziroma podpisom izjav, ki se nahajajo na strani 4 obrazca BPP št. 1, da jasno navede ali prošnjo za dodelitev BPP vlaga zaradi izrednih pravnih sredstev, to je jasno navede za katero izredno pravno sredstvo vlaga prošnjo za dodelitev BPP in predvsem jasno navede v zvezi s katero (III U) zadevo zaproša BPP ter da skladno s tem v prošnji navede tudi obvezne sestavine take prošnje. Tožeči stranki so bila poleg obrazca BPP št. 1, poslana tudi navodila Ministrstva za pravosodje za izpolnitev tega obrazca, ob tem pa je bila tudi opozorjena na pravne posledice, če v določenem roku pomanjkljivosti ne bo odpravila, kot je od nje zahtevano torej, da bo pristojni organ za BPP s sklepom tako vlogo zavrgel. 6. V roku za dopolnitev prošnje za dodelitev BPP tožeča stranka prošnje za dodelitev BPP ni dopolnila skladno s posredovanim pozivom Bpp 47/2020-2 z dne 4. 3. 2020, je pa dne 27. 3. 2020 na Upravno sodišče RS, oddelek v Novi Gorici, naslovila vlogo naslovljeno kot tožba zoper poziv Bpp 47/2020-2 z dne 4. 3. 2020, ki ju je Upravno sodišče RS, oddelek v Novi Gorici, obravnavalo kot tožbo zoper poziv k dopolnitvi vloge za BPP št. Bpp 47/2020-2 z dne 4. 3. 2020 in s sklepom III U 62/2020-6 z dne 18. 6. 2020 tožbo tožeče stranke zavrglo. Tožeča stranka kljub posredovalnem pozivu Bpp 47/2020-2 z dne 4. 3. 2020 v postavljenem roku, niti kasneje do izdaje tega sklepa svoje vloge z dne 21. 2. 2020 ni ustrezno dopolnila, skladno s posredovanim pozivom. Vloga tožeče stranke je tako ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zato je bila zavržena na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

7. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter ji dodeli brezplačno pravno pomoč. V tožbi najprej navaja splošne krivice, ki so ji bile storjene v Republiki Sloveniji. Navaja, da živi v Republiki Sloveniji od petega leta dalje in da je od leta 1992 brez vsakega veljavnega osebnega dokumenta. V letu 1986 je Invalidska komisija nepravilno ugotovila, da ni sposobna za odgovornejše delo v posledici česar je prejela odločbo o invalidski upokojitvi, ne da bi za to podala kakršno koli prošnjo ali zahtevo za upokojitev. V zvezi s predmetnim postopkom pa navaja, da je bila njena pritožba zoper sklep Upravnega sodišča III U 191/2019-9 z dne 20. 1. 2020, na katerega se nanaša pritožba zavržena, ker nima pravniškega izpita, ki ga tudi ne more imeti. V nadaljevanju navaja potek postopka odobritve BPP in zaključuje, da bi ji morala biti priznana brezplačna pravna pomoč in priznanje ustreznih zakonskih določil zaradi invalidnosti, prepoved nadaljnjih kršitev in popravo krivic ter priznanje odškodnine zaradi hudih duševnih bolečin in takojšnja vrnitev zaplenjenega denarja.

8. Tožena stranka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru se vloga tožeče stranke za dodelitev BPP nanaša na zadeve, to je upravni spor, ki se je vodil pred tem sodiščem zaradi odobritve BPP pod opr. št. III U 191/2019. Za odločanje o vlogi-prošnji za dodelitev BPP je tako glede na določbo 3. alineje prvega odstavka 31. a člena ZBPP pristojna tožena stranka, torej organ za BPP Upravnega sodišča RS. O tožbi v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep pa glede na določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP in določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča to sodišče. Takšno zakonsko ureditev je že presojalo ustavno sodišče in ugotovilo, da ni v neskladju z ustavo (odločba št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012).

11. Kot je bilo tožeči stranki že večkrat pojasnjeno, zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno sodno odločitvijo, za dodelitve BPP ne zadošča, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, najprej formalni. O dodelitvi BPP se odloča na podlagi vloge prosilca, ki mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava (125. člen in prvi odstavek 66. člen ZUP, katerega določbe se po drugem odstavku 34. člena ZBPP uporabljajo za vprašanje postopka, ki ZBPP niso urejena). Vlogo, s katero se uveljavlja dodelitev BPP, ZBPP imenuje prošnja za dodelitev BPP. Glede le-te prvi odstavek 32. člena ZBPP določa, da prosilec prošnjo za dodelitev BPP vloži pisno na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP tako, kot je v obrazložitvi izpodbijane odločbe že povzela tožena stranka. Šele takšna prošnja je formalno popolna in pomeni podlago za vsebinsko ugotavljanje ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP (v tej zvezi glej tudi 20. člen ZBPP).

12. V obravnavanem primeru prošnja za dodelitev BPP ni bila podana na predpisanem obrazcu in ni imela vseh v drugem odstavku 32. člena ZBPP določenih sestavin. Tožena stranka je tožečo stranko zaradi tega pozvala, naj prošnjo dopolni na priloženem predpisanem obrazcu BPP št. 1 ali pa vlogo dopolni z vsemi predpisanimi podatki in tudi pojasni, za vložitev kakšne vloge oziroma opravo kakšnega pravnega dejanja zahteva dodelitev BPP. Zakon namreč poprave sodbe zaradi nestrinjanja z njo ne predvideva. Tožeča stranka tega ni storila, zato ni bilo podlage, da bi tožena stranka prošnjo lahko vsebinsko obravnavala (v smislu prvega odstavka 36. člena ZBPP, ampak jo je na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP lahko zavrgla). Glede na to, da mora vsaka vloga v vsakem posameznem postopku izpolnjevati vse na podlagi zakona predpisane zahteve za vsebinsko obravnavanje, se tožeča stranka splošno na druge postopke oziroma v njih podane vloge ne more z uspehom sklicevati, tudi njene tožbene navedbe oziroma ugovori, vključno s tistimi o kršenju ustavne pravice do družinskega življenja so splošni in ne dajejo podlage za drugačno odločanje.

13. V obravnavanem primeru gre za presojanje pravilnosti in zakonitosti odločitve o prošnji za dodelitev BPP, za upravni spor zaradi dodelitve BPP v zadevi III U 191/2019. Sodišče glede na navedeno dodaja, da bi tožena stranka v tem primeru prošnjo lahko zavrgla že na podlagi 5. alineje 8. člena ZBPP.

14. ZBPP v 5. alineji 8. člena določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. To po presoji sodišča velja tako za vložitev tožbe ter nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (o čemer se je to sodišče že večkrat izreklo npr. v sodbah v zadevah I U 1026/2016 in I U 1033/2016), kot tudi za vložitev pravnih sredstev v takšnem upravnem sporu. Na takšno razlago kaže že besedilo navedene določbe ZBPP, ki izključitve, dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora pred sodiščem prve stopnje temveč na upravni spor zaradi dodelitve BPP kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz opisane ureditve želel izključiti pravna sredstva v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, bi to izrecno zapisal, tega pa ni storil. Na drugačno presojo sodišča ne vpliva niti to, da je (drugače kot za tožbo v drugem odstavku 22. člena ZUS-1) za pravna sredstva v upravnem sporu predpisano zastopanje stranke po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, in zato tožeča stranka sama, ker nima opravljenega pravniškega državnega izpita, teh pravnih sredstev ne more vložiti. Sodišče je v že obstoječi sodni praksi pri presoji ustavne skladnosti opisane zakonske ureditve izhajalo iz podmene, da se s takšno ureditvijo preprečuje veriženje prošenj za dodelitev BPP (da gre v primeru tožeče stranke za takšno veriženje, kaže tudi navedba tožeče stranke, da se njene zahteve za BPP nanašajo na eno in isto zadevo). Glede na navedeno ureditev ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena ter pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

15. Ne glede na navedeno pa je tudi sicer sklep tožene stranke pravilen in zakonit, saj tudi po mnenju sodišča tožeča stranka kljub pravilnemu pozivu svoje vloge z dne 21. 2. 2020 ni dopolnila v skladu s pozivom. Sodišče se v tem delu z obrazložitvijo tožene stranke strinja in je v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

16. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker gre za presojo procesne odločitve, tožeča stranka pa v tožbi ni navedla nobenih za odločitev o tej tožbi pomembnih novih dejstev ali novih dokazov (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).