Jedro

Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.

Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo en mesec zapora in s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso, potrebne izdatke zasebne tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču na Vrhniki, kjer bo v ponovnem postopku odločala druga sodnica.

3.Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka zasebne tožilke B. B., odvetnica C. C. iz K. Predlagala je, da se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena.

4.Odgovor na pritožbo je bil vročen v izjavo obdolžencu, ki je izjavo podal in v njej vztrajal pri navedbah v pritožbi.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Dejansko stanje je, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da mu je dokazana izvršitev kaznivega dejanja, očitanega po zasebni tožbi zasebne tožilke B. B. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, obenem pa ugotavlja, da pritožbeno očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve materialnega prava niso bile zagrešene.

7.Pritožnik uvodoma navaja, da je o zadevi odločalo krajevno nepristojno sodišče. Pri tem se sklicuje na 25. člen ZKP (ki sicer govori o stvarni pristojnosti in sestavi sodišč) ter navaja, da je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je kaznivo dejanje storjeno. Ker v konkretnem primeru že dolgo ne živi več na naslovu L., temveč je lastnik in direktor podjetja s sedežem na V., kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, je po njegovem mnenju krajevno pristojno Okrajno sodišče na Vrhniki ter ne v Žalcu. Pritožbeno sodišče glede teh navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Tudi sicer pa je že pooblaščenka zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo povsem pravilno opozorila na 19. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (ubikvitetna teorija). Glede na to, da se je zasebna tožilka s poslanimi e-sporočili seznanila na svojem domačem naslovu L., kjer je nastala prepovedana posledica, pa je (tudi) Okrajno sodišče v Žalcu krajevno pristojno sodišče, tj. na podlagi prvega odstavka 26. člena ZKP.

8.Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice, pri čemer izpostavi, da mu je ta že sodila v preteklosti v zvezi s podobnim kaznivim dejanjem, kar naj bi po njegovem mnenju ustvarjalo objektivni videz pristranskosti, s čimer nakazuje izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.

9.Pritožbene navedbe, da je moral obdolženec med postopkom sam dokazovati svojo nedolžnost, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo obrnjeno dokazno breme, s tem pa kršitev 23., 27. in 29. člena Ustave RS, niso v ničemer substancirane. Iz vsebine spisa in iz razlogov izpodbijane sodbe, v katerih ni zaznati spoznavne stiske, ki bi narekovala uporabo pravila in dubio pro reo, ni razvidno, da bi prišlo do kršitve domneve nedolžnosti. Pritožnik te kršitve tako zatrjuje zgolj pavšalno in nepodprto, zato tudi z njimi ne more računati na pritožbeni uspeh, zlasti ob prepričljivih ter celovitih razlogih sodbe, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano tako po objektivni kot po subjektivni plati.

10.Tako v pritožbi kot v izjavi na odgovor na pritožbo obdolženec trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave RS in 6. člen EKČP), saj po njegovih navedbah ni prejel "prilog k pozivu na obravnavo". Sodnica naj bi priznala, da so mu pozabili poslati "odgovor od odvetnice C. C.", na voljo pa naj bi bilo le 15 minut časa za seznanitev s pisanji, brez možnosti priprave (brez zagovornika) in podaje ustreznega stališča. Tosmerne pritožbene navedbe so v celoti protispisne, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 5. 2025 ne izhaja prav ničesar, kar bi te pritožnikove trditve potrdilo, navsezadnje pa v spisu ni "odgovora odvetnice C. C.", ki bi bil vložen pred glavno obravnavo. Po drugi strani iz spisa izhaja, da je bil obdolženec gotovo seznanjen z zasebno tožbo, da je zoper tožbo celo podal ugovor (ki v skrajšanem postopku sicer ni predviden), da je med postopkom podal zagovor (v katerem se je skliceval tudi na navedbe, podane v ugovoru zoper zasebno tožbo), ves čas je imel možnost vpogleda v spis, prav tako je bil poučen o pravici do zagovornika, ki je po lastni odločitvi ni izkoristil. V vsakem primeru pa s temi navedbami kvečjemu zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki nikakor ni podana. Obdolženčevo smiselno prizadevanje za razveljavitev sodbe iz tega razloga tako ne more obroditi sadov.

11.Obdolženec nadalje v pritožbi sicer zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanju, pri čemer pa ne zapiše, zakaj naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, temveč po vsebini uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Preizkus izpodbijane sodbe v kontekstu pritožbeno zatrjevanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo vsebini elektronskih sporočil v prilogah A2 - A5 in obremenilni izpovedbi zasebne tožilke. Slednja je na glavni obravnavi izpovedala, da sta z obdolžencem starša mladoletne Č. Č., ki je v letu 2020 začela zavračati stike z obdolžencem, zato je predlagala izdajo začasne odredbe za ureditev stikov med njim in hčerko. Ves čas sodnega postopka je bil obdolženec do zasebne tožilke žaljiv in ciničen. V posledici vprašanja sodne ureditve stikov pa ji je poslal tudi štiri elektronska sporočila, iz katerih izhaja v kazenskem postopku inkriminirana vsebina (v katerih ji je napisal: da laže in je manipulantka; da je 1. november njen dan psihopatk in čarovnic, katere uničujejo otroke zaradi maščevanja, ne glede na posledice; da je psihopatsko pokvarjena ter da sta D. D. in zasebna tožilka isti psihopatki ter lažnivki; da je hčerko Ino uničila, da bo hči imela posledice zaradi bolne psihopatke, kateri bi morali vzeti otroka, zasebno tožilko pa poslati v P.). Obdolženec v postopku ni zanikal, da je on sam avtor in pošiljatelj vseh spornih sporočil.

12.V pritožbi se obdolženec, tj. tako kot že v prvostopenjskem postopku, sklicuje na določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki ureja izključitev protipravnosti ravnanja storilca, ki se o kom žaljivo izrazi (med drugim tudi) v resni kritiki oziroma pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Pri tem pritožnik izpostavlja, da je izjave v e-sporočilih podal prav v okviru prizadevanj za zaščito in izvrševanje sodno določenih stikov, urejenih s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 335/2021 z dne 15. 9. 2021, v katerem je sodišče natančno določilo način ter čas izvajanja stikov med njim in mladoletno hčerko. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni presodilo konteksta, v katerem so bile problematične besede izrečene, saj je bil obdolženec v izraziti stiski zaradi ponavljajočega se onemogočanja stikov s svojim otrokom zaradi ravnanj zasebne tožilke. Namen obdolženca tako ni bil žaliti zasebne tožilke, temveč zgolj izraziti frustracijo in nemoč ob protipravnem omejevanju stikov z otrokom, s čimer pa je le izvrševal svobodo govora, kar je njegova ustavna pravica.

13.Pritožbi ni mogoče pritrditi pri polemiziranju o pravici do svobode izražanja ter tehtanju slednje nasproti nedopustnim posegom v čast in dobro ime. Način razreševanja kolizije teh dveh ustavno varovanih vrednot določa tretji odstavek 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost za razžalitev, čeprav je ta v določeni izjavi objektivno vsebovana, tj. če je izjava podana v okoliščinah, v katerih zakon daje prednost pravici do svobode izražanja pred varstvom časti in dobrega imena, a pod pogojem, da se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da izjava ni bila dana z namenom zaničevanja. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstvu upravičenih koristi, je tako treba tehtati prej navedene pravice in opraviti podrobno presojo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje nikakor ni spregledalo okoliščin, da sta obdolženi in zasebna tožilka bivša partnerja, med katerima obstajajo spori glede stikov z njuno skupno hčerko, kar so nedvomno težki ter čustveni spori. Vendar pa je pri tem nujno poudariti, da morajo biti izjave, ki sicer žalijo dostojanstvo, za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena ter med pravico do svobode izražanja v korist slednje, ustrezne in potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti vidne kot primerno sredstvo po vsebini, obliki in spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost v okviru tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Izjave, ki žalijo čast, morajo pripomoči k varstvu interesov, podana mora biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa oziroma ustrezna vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. Izjava, ki napade čast in dobro ime, da bi lahko šlo za ekskulpacijo storilca v teh okvirih, mora biti nujno potrebna za varstvo interesov ter hkrati pomeniti razmeroma najmilejše sredstvo za dosego tega cilja. Primerna niso blatenja niti čista zmerjaška kritika, pri kateri stopi v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.

15.Za zaključek, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je osrednja ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Takšno čisto osebno blatenje in zmerjaštvo zasebne tožilke, kot izhaja iz konkretnih e-sporočil, pa nikakor ne more služiti varstvu obdolženčevih pravic in koristi, medtem ko je iz razlogov napadene sodbe mogoče dovolj jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje obdolžencu pripisalo ravnanje, ki je usmerjeno le v diskvalifikacijo zasebne tožilke. Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.

16.Pritožnik neutemeljeno pogreša še dodatno opredelitev sodišča prve stopnje o razjasnjenih vprašanjih. Pri tem se prvostopenjsko sodišče ne opira zgolj na trditve zasebne tožilke, kot to zmotno navaja pritožnik, temveč se opira zlasti na vsebino elektronskih sporočil, pri čemer obdolženec sploh ni zatrjeval, da sporočil ne bi bil poslal niti ni nasprotoval njihovi vsebini. Povsem ustrezno pa se je prvo sodišče opredelilo tudi do obdolženčevih navedb, da je besedo "čarovnica" izrekel zgolj zato, ker je bila takrat noč čarovnic in se je zasebna tožilka rada našemila v čarovnico (pri čemer je priložil še njeno fotografijo, ko je oblečena v čarovnico), kakor tudi do navedb, da beseda "psihopat" pravzaprav opredeljuje osebo z veliko dobrimi lastnostmi. Tovrstni presoji prvostopenjskega sodišča (v tč. 22 obrazložitve), kjer ni sledilo takšnim obrambnim navedbam, pritožbeno sodišče nima kaj dodati in ji v celoti pritrjuje. Trditve pritožnika o napačni uporabi kazenskega zakona so tako po presoji pritožbenega sodišča neosnovane.

17.Tako pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, da prvo sodišče ni presojalo kolizije med pravico do svobode izražanja ter med pravico do časti in dobrega imena, saj vsebinsko ustrezne razloge v dani smeri izpodbijana sodba vsebuje. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje izvršil z osebnim razvrednotenjem nekdanje partnerke, ob tem pa, ko je bilo prav tako ugotovljeno, da obdolženčevega ravnanja ni mogoče subsumirati v okvire obrambe pravic ali varstva upravičenih koristi, je na dlani, da zakonski pogoji za uporabo določb tretjega odstavka 158. člena KZ-1 niso podani.

18.Pritožnikove navedbe o njegovih osebnih lastnostih, torej da je zaposlen ter da živi urejeno, delovno in odgovorno življenje, za dano odločitev niso relevantne. Enako neutemeljeno pritožnik zatrjuje, da prvo sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Pri tem ne konkretizira, kaj točno naj bi izvedenec ugotavljal, kot tudi ne, izvedenec katere stroke naj bi bil postavljen in za razjasnitev katerega vprašanja. Morebitnega substanciranega dokaznega predloga v tej smeri pa niti med prvostopenjskim postopkom ni podal, zato tudi s tosmernimi pritožbenimi navedbami ne more doseči pritožbenega uspeha.

19.Pritožnik se je dotaknil odločbe o kazenski sankciji in pri tem trdil, da bi izrečena sankcija nesorazmerno posegla v pravice otroka, ki da je v postopku nedolžna stranka. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji tudi na podlagi 386. člena ZKP. Obdolžencu, ki je že bil predhodno kaznovan za kaznivo dejanje grožnje (obteževalna okoliščina), je bila izrečena sankcija opozorilne narave, torej pogojna obsodba, z določeno kaznijo na zakonskem minimumu in s preizkusno dobo v najkrajšem trajanju. Tako ni razloga za spremembo sankcijske odločbe v korist obdolženca, pri čemer je prvo sodišče pravilno upoštevalo tudi olajševalni okoliščini (časovno odmaknjenost dejanja in nekaznovanost za prekrške). Glede na vsebino kaznivega dejanja "družinskih razmer" obdolženca pač ni mogoče vrednotiti v olajševalni smeri. Zakaj bi izrečena pogojna obsodba nesorazmerno posegla v pravice nedolžnega otroka, pa pritožnik ni pojasnil.

20.Ker pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, izpodbijana sodba pa potrjena (391. člen ZKP).

21.Glede na izid postopka, ker torej z vloženo pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati pritožbeno sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1Šorli M. in Čeferin R. v Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 - 1. knjiga; Uradni list RS & PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 1003-1004, tč. 73-76.