Jedro

Za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarnih terjatev zadostuje verjeten obstoj t.i. objektivne nevarnosti, ki je torej relevantna, ne glede na to, od kje preti in ali je dolžnik k njej doprinesel s svojim ravnanjem, ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo prepovedalo toženki odtujitev ali obremenitev nepremičnine ID 000 parc. št. 230/7, k.o. X., do 1/2 ter nepremičnino ID 001 parc. št. 254/2, k.o. X., do 1/3 z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v teh deležih v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasen ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo brez opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in zavrne predlog za izdajo sklepa o začasni odredbi. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je bivši mož toženke B. K. plačilno nesposoben. Prav tako tožeča stranka ni predložila nedvoumnih dokazov glede obstoja njene terjatve do toženkinega moža. Sodišče pa v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ni odgovorilo na njene navedbe v ugovoru glede neznatne škode, ki naj bi ji nastala s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče izda takšno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), in če izkaže eno izmed predpostavk v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj terjatve, katere zavarovanje zahteva.

6. Tožeča stranka izpodbija darilno pogodbo z dne 19.9.2013, s katero je njen dolžnik BK na toženko prenesel lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet začasne odredbe. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala tako objektivne kot tudi subjektivne pogoje za izpodbijanje navedenega dolžnikovega pravnega dejanja, ki so določeni v 255. in 256. členu Obligacijskega zakonika (OZ), tožbo pa je vložila tudi v zakonsko določenem roku (257. člen OZ). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni predložila nedvoumnih dokazov glede obstoja njene terajtve. Tega tudi ni bila dolžna, saj je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost obstoja terjatve. Ta pogoj pa je tožeča stranka nedvomno izpolnila s predložitvijo sporazuma o pripoznavi in odplačilu dolga s 4.1.2012, v katerem se je njen dolžnik B. K. obvezal poravnati svojo obveznost najkasneje do 31.8.2012, hkrati pa je v izpolnitev svoje obveznosti tožeči stranki izročil še podpisano bianco menico.

7. Pritožbeni očitek toženke, da tožeča stranka ni dokazala (pravilno izkazala), da je dolžnik B. K. plačilno nesposoben, predstavlja dejansko novoto, ki že zato ne more biti upoštevna (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Svojo trditev, da omenjeni dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve, pa je tudi verjetno izkazala.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot pogoj za izdajo začasne odredbe upoštevalo nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarnih terjatev zadostuje verjeten obstoj t.i. objektivne nevarnosti, ki je torej relevantna, ne glede na to, od kje preti in ali je dolžnik k njej doprinesel s svojim ravnanjem, ali ne. Že možnost, da bi toženka obravnavani nepremičnini odtujila ali obremenila dobrovernemu tretjemu, bi tožeči stranki onemogočalo uveljavitev terjatve s poplačilom iz idealnega deleža nepremičnin, ki jih je dolžnik tožeče stranke odsvojil z omenjeno darilno pogodbo. Glede na navedeno prvostopenjskemu sodišču tudi ni bilo potrebno presojati, ali prepoved razpolaganja presega standard neznatne škode, saj obstoj te ni bil pogoj za izdajo začasne odredbe v tej zadevi (primerjaj tretji odstavek 262. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

9. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je pridržana za končno odločbo. Postopek zavarovanja je namreč akcesoren postopek v pravdnem postopku, zato je tudi odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem postopkom, odvisna od končnega uspeha strank v postopku oziroma od končne odločitve o glavni stvari.