Jedro

Pogoji za dopustitev revizije niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Oče tožnikov j e bil udeležen v prometni nesreči, ki se je zgodila 21. 10. 2008 v Avstriji. Na avtocesti je z vozilom Rover mariborske registracije trčil v zadnji del Fiata avstrijskih registracij; po trčenju se je zaustavljal na prvem voznem pasu, ko je za njim pripeljal pri toženi zavarovalnici obvezno zavarovan Volvo mariborske registracije in trčil v zadnji del Roverja, pri čemer je oče tožnikov utrpel odtrganje možganskega debla in poškodbam podlegel na kraju prometne nesreče. 2. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici prisodilo 10.000,00 EUR s 4% letnimi obrestmi od 29. 11. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek A. A. (za plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

3. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

4. O tožbenih zahtevkih, ki sta zavrnjena, je bilo pravnomočno odločeno na podlagi avstrijskega prava. Po Haški konvenciji o zakonu, ki velja za prometne nesreče, se namreč na podlagi pravila lex loci actus uporablja zakon države, v kateri se je pripetila nesreča (3. člen). Le izjemoma, če je v prometni nesreči udeleženih več vozil, ki so vsa registrirana v isti državi, se uporabi zakon države registracije. Vendar pa sodišči prve in druge stopnje nista pritrdili tezi tožnikov, da bi moralo biti v konkretnem primeru uporabljeno slovensko pravo, ker je njun oče umrl zaradi posledic poškodb, ki jih je zadobil, ko je vanj trčilo pri toženi stranki zavarovano vozilo Volvo in sta bili torej obe v prometni nesreči udeleženi vozili registrirani v Sloveniji. Avstrijsko pravo je uporabilo zato, ker je ugotovilo, da so bila v prometni nesreči udeležena tri vozila, saj je naprej oče tožnikov trčil v Fiata, registriranega v Avstriji. Nadalje sta prispevek k nastanku škode sodišči pripisali očetu tožnikov, ker je vozil prehitro in ker ni pravočasno opazil zadnjih luči Fiata pred seboj, ter je izključno sam zakrivil trk vanj. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke je nazadnje presojalo še stopnjo malomarnosti ravnanja toženkinega zavarovanca in ocenilo, da je ravnal z nižjo stopnjo malomarnosti (z navadno malomarnostjo), kar je botrovalo presoji, da tožnikoma ne pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo.

5. Tožnika sta vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: - ali sta prvostopno in pritožbeno sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabili materialno pravo, ko nista upoštevali izjeme iz 4. člena Konvencije (op.: Haške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče); - ali sta prvostopno in pritožbeno sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da znaša sokrivda očeta tožnikov za škodni dogodek 50% in - ali sta prvostopno in pritožbeno sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je pri zavarovancu tožene stranke podana navadna malomarnost za povzročitev škodnega dogodka.

6. Pogoji za dopustitev revizije, ki jih Zakon o pravdnem postopku določa v prvem odstavku 367.a člena, niso izpolnjeni, zato je skladno z določbo drugega odstavka 367.c člena istega zakona Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.