Jedro

Delavec ne more uveljavljati odškodnine za neizrabljeni letni dopust, če niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti v skladu s splošnimi načeli o odškodninski odgovornosti - nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Če delavec za izrabo dopusta pred uvedbo stečaja sploh ne zaprosi, ne glede na razloge (predvideni kolektivni dopust, nujno delo), ni mogoče očitati delodajalcu, da je s svojim ravnanjem delavcu onemogočil izrabo dopusta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova oškodnine zaradi neizkoriščenega rednega letnega dopusta v višini 95.047,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1996 dalje do plačila, ter povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 1996, saj je sodišče spregledalo, da je bil za leto 1996 pri toženi stranki predviden kolektivni dopust od 5.8. do 16.8.1996 ter od 27.12. do 31.12.1996. Kolektivni način koriščenja dopusta pomeni, da delavci tega dopusta niso mogli koristiti v drugih terminih in zato tožnik kolektivnega dopusta, predvidenega v trajanju 13 dni, ni mogel koristiti prej. Tudi preostalega dopusta ni mogel koristiti pred uvedbo stečaja nad toženo stranko zato, ker je bil zaposlen na tako odgovornem delovnem mestu, da ni mogel kadarkoli je želel na dopust, saj ni bilo nikogar, ki bi njegovo delo lahko opravljal. Tožnik se je obnašal odgovorno in je vedel, da dopusta ne more koristiti zaradi potreb delovnega procesa, zato je nedvomno podan krivdni razlog na strani toženca, da tožnik pripadajočega dopusta ni mogel izrabiti, kar pomeni, da je upravičen do odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Pritrditi je potrebno stališču prvostopenjskega sodišča, da delavec ne more uveljavljati odškodnine za neizrabljeni letni dopust, če niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti v skladu s splošnimi načeli o odškodninski odgovornosti, tj. nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Tak zaključek izhaja iz določbe 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom. Če delavec za izrabo dopusta pred uvedbo stečaja sploh ne zaprosi, ne glede na razloge (predvideni kolektivni dopust, nujno delo), ni mogoče očitati organizaciji oz. delodajalcu, da mu je s svojim ravnanjem onemogočila izrabo dopusta. Delodajalcu bi bilo mogoče očitati krivdo za škodo, ki je delavcu nastala zaradi neizrabe dopusta, le, če bi delavec za dopust zaprosil, delodajalec pa mu izrabe dopusta ne bi omogočil z ustrezno organizacijo delovnega procesa oz. z zagotovitvijo nadomeščanja delavca za čas dopusta. Čeprav je bil pri toženi stranki planiran kolektivni dopust (kar je eden od razlogov, da v obravnavanem primeru tožnik za dopust ni zaprosil), ki ga delavci zaradi uvedbe stečaja niso mogli izrabiti v planiranih terminih, to ne pomeni krivdnega ravnanja tožene stranke za nemožnost izrabe dopusta, ki je eden od pogojev za njeno odškodninsko odgovornost. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, saj temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).