Jedro

Iz vročilnice izhaja, da je bilo vabilo pravilno poslano toženi stranki, na njen domači naslov. Vročilnica je podpisana, res pa iz nje izhaja, da je ni podpisala sama tožena stranka, temveč njen pooblaščenec. Skladno s 1. odstavkom 137. člena ZPP se, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. V takšnem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena osebno stranki.

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta dokaz je sicer mogoče izpodbiti, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48581/2008 z dne 5. 9. 2008 v 1. odstavku izreka za znesek 740,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2008 dalje do plačila (I.a točka izreka) in za zakonske zamudne obresti od zneska 740,86 EUR za dan 24. 6. 2008 ter od zneska 95,00 EUR za dan 29. 6. 2008 (I.b točka izreka). V preostalem delu 1. odstavka izreka in v 3. odstavku izreka je citirani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 835,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 740,86 EUR od 25. 6. 2008 dalje in od zneska 95,00 EUR od 30. 6. 2008 dalje ter 40,00 EUR stroškov izvršilnega postopka (I.c točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 153,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (iz obrazložitve pritožbe izhaja, da zoper njen obsodilni del, torej zoper I.c in II. točko izreka) se brez navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v takšnem sporu s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbiti. Prav to pa poskuša tožena stranka doseči z navedbami, da izdelkov, za katere tožeča stranka zahteva plačilo, ni prevzela(1) in da trditve tožeče stranke niso dokazane. Nadaljnji očitki, da tožena stranka dobavnic (in naročilnic) ni podpisala, pa so prvič podani šele v pritožbi in so kot takšni prepozni. V sporih majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP – v sporih, ki tečejo po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve v pravdni postopek pa najkasneje v prvi pripravljalni vlogi). Po tem lahko vsaka od strank vloži še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na podane navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke navedejo v drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Do povzetih pritožbenih očitkov se tako višje sodišče zaradi nedovoljenosti oziroma nepravočasnosti ni vsebinsko opredeljevalo.

6. Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da je sodba nerazumljiva, ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da naj bi tožena stranka žaluzijo in komarnik prevzela 24. 6. 208 (s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri povzemanju trditev tožeče stranke storilo zgolj pravopisno napako, ko je namesto letnice 2008 zapisalo številko 208. Takšna napaka ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ni povzročila njene nerazumljivosti.

7. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj ji ne bi vročilo vabila na narok za glavno obravnavo, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da vročilnica ni podpisana. Tudi takšni očitki so neutemeljeni. Iz vročilnice pripete k list. št. 80 izhaja, da je bilo vabilo pravilno poslano toženi stranki, na njen domači naslov. Vročilnica je podpisana, res pa iz nje izhaja, da je ni podpisala sama tožena stranka, temveč njen pooblaščenec. Skladno s 1. odstavkom 137. člena ZPP se, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. V takšnem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena osebno stranki (7. odstavek 142. člena ZPP).

8. V obravnavanem primeru iz vročilnice izhaja, da je bila pošiljka vročena pooblaščencu tožene stranke, kar skladno s prej citiranimi določbami ZPP pomeni pravilno vročitev. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odstavek 224. člena ZPP). Ta dokaz je sicer mogoče izpodbiti, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (4. odstavek 224. člena ZPP). Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je bilo na toženi stranki, ki temu ni zadostila. Zgolj s pavšalno (in neresnično) navedbo, da vročilnica ni podpisana, namreč pritožba ne more uspeti (navesti bi bilo potrebno vsaj, ali je tožena stranka imela pooblaščenca, ali ne, oziroma zakaj vročitev osebi, ki je vročilnico podpisala, ni pravilna).

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi delno niso dovoljeni delno pa ne utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Slednje bi višje sodišče lahko štelo tudi kot prepozne, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da izdelkov ni prejela, ampak zgolj, da tožeča stranka tega ni izkazala. Poleg tega, po tem, ko je tožeča stranka v zvezi s tem dopolnila svoje navedbe, tožena stranka le-teh ni prerekala in se posledično štejejo za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP).