Jedro

Odmera odškodnine ne more odmeriti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je 4. 11. 1998 kot sopotnik osebnega vozila poškodoval v prometni nezgodi, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Pri tem je utrpel: pretres možganov, zlom desne stegnenice in odlom velike grče desne stegnenice, zlom pete dlančnice desne roke, zlom desne pogačice, delno raztrganino rotatorne manšete, raztrganinsko rano v desni obrvi in steklen tujek v podkožju vratu. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), in sicer 11.266,90 EUR (2.700.000 SIT) za telesne bolečine, 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) za strah, 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti in 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V presežku (za 15.022 EUR, prej 3.600.000 SIT) pa je bil zahtevek zavrnjen.

2. Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po njegovem mnenju zahtevana odškodnina za navedene oblike nepremoženjske škode popolnoma ustreza teži ugotovljenih posledic. Tožnik v reviziji ponovno navaja vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanem znesku in ki jih sodišči prve in druge stopnje naj ne bi upoštevali v zadostni meri. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnine v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, takoj ko se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je tudi predpostavka za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče po primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ocenjuje, da odškodnina prisojena tožniku za navedene oblike škode, ni bila prenizko odmerjena. Zato materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo uporabljeno v škodo tožnika.

6. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).