Jedro

Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.

Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izprazniti nepremičnino k.o. ..., parcela 592/24, ter jo prazno lastnih ji stvari izročiti v posest tožeči stranki (točka I izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 2.903,79 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), s tem ko je sporno nepremičnino od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) odkupila sama, ravnala eklatantno v nasprotju z obligacijo prizadevanja, prevzeto v 6. členu Dogovora, kjer se je tudi ona izrecno zavezala, da si bo prizadevala storiti vse, kar je v njeni moči, da sporno nepremičnino od Sklada odkupi toženka. Obligacija prizadevanja ni nič manj od obligacije rezultata, in jo je tudi zavezanec dolžan izpolniti oziroma izpolnjevati, v primeru njene kršitve pa ga morajo doleteti pravne sankcije, kot to velja za kršitev vsakršne druge pravne norme. Sodišče prve stopnje ni izhajalo iz celotnega smisla in namena Dogovora, ki je bil tudi v tem, da se oblikujeta v celoti (sklopa) nepremičnin, ki naj jih v prihodnje posamezna pravna stranka ima, oziroma uporablja znotraj kamnoloma, pri čemer sporna nepremičnina sodi v sklop, ki je pripadel toženki, oziroma bi ga naj uporabljala slednja. Toženka je v dogovoru s tožnico ta prostor ogradila in nanj vzpostavila nov dostop iz javne ceste ter s tem pridobila funkcionalno celoto delavnice s pripadajočim zemljiščem za dostop in parkiranje svojih vozil ter mehanizacije. S tem, ko je tožnica kupila sporno nepremičnino pri Skladu, ni kršila le svoje zaveze storiti vse, kar je v njeni moči, da to nepremičnino kupi toženka, temveč je posegla tudi v večino drugih določb Dogovora. Iz slednjega pa tudi izhaja, da ji tožnica uporabe sporne nepremičnine ne bo prepovedala in je ovirala pri opravljanju dejavnosti na dani lokaciji (9. člen Dogovora). Sodišče prve stopnje se do ključnih okoliščin ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tako je zmoten materialnopravni pristop sodišča, ki je uporabilo zgolj prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevati je treba tudi drugi odstavek istega člena, po katerem se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Tožnica se je zvijačno poslužila odkupa sporne nepremičnine z izključnim namenom škodovati toženki in ji tako onemogočila in jo tako onemogočila pri izvajanju dejavnosti na dani lokaciji.

Nepravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VSRS II Ips 24/2022, ki v konkretnem primeru ni uporabljiva. V obravnavani zadevi bi bilo treba smiselno uporabiti tudi določbe mandatne pogodbe, saj gre za analogijo. Tudi ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da ker je bila med strankama sklenjena "le" obligacija prizadevanja, med njima ni bilo vzpostavljeno nobeno upniško - dolžniško razmerje.

3.Za primer, če bi pritožbeno sodišče vseeno pritrdilo sodišču prve stopnje, da Dogovor toženki ne daje upravičenja do rabe nepremičnin, pa toženka meni, da ji tako upravičenje dajejo pravila odškodninskega prava. Nesporno je, da je tožnica ravnala v nasprotju z obligacijo prizadevanja, za kršitev le-te pa tožnica toženki odškodninsko odgovarja. Tako bo morala v nadaljevanju toženka, če bo obveljala izpodbijana sodba, vložiti predlog za dopustitev nujne poti in tako doseči dostop do svoje delavnice, toženka pa bo tožnici tudi morala plačati nadomestilo, ki ga bo določilo sodišče. Ta škoda toženki zaenkrat še ni nastala in jo je mogoče preprečiti s tem, da se njenim ugovorom ugodi in tožbeni zahtevek zavrne na (podredni) odškodninski podlagi.

3.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povračilo stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni neutemeljena.

6.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

7.Sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus.

8.Nadalje tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, ki jih je toženka zatrjevala v zvezi s smislom in namenom celotnega Dogovora. Del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

9.Sodišče prve stopnje se je do navedb toženke v zvezi z razlago Dogovora opredelilo v točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, zato kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave ni podana. Ali je ta razlaga pravilna in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo celotno določbo 82. člena OZ, pa zadeva vprašanje (ne)pravilne uporabe materialnega prava in posledično pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je obravnavano v nadaljevanju.

10.V obravnavani zadevi je tožnica vložila reivindikacijsko tožbo, s katero zahteva varstvo lastninske pravice na sporni nepremičnini z vrnitvijo le-te v njeno posest. Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člena SPZ). Toženec pa se lahko vrnitvenemu zahtevku upre le z ugovorom, da ima na stvari pravico, na podlagi katere na njej upravičeno izvršuje posest (93. člen SPZ).

11.Pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine, in da je slednja v neposredni posesti toženke. Sporno je le, ali toženka na njej upravičeno izvršuje posest, zaradi česar tožnici ni dolžna izročiti te nepremičnine. Toženka se je namreč uprla tožničinemu vrnitvenemu zahtevku in je zatrjevala, da ji ta pravica pripada na podlagi Dogovora iz leta 2018 (njegovega 6. in 9. člena), v katerem sta se tako toženka kot tudi tožnica zavezali k prizadevanju, da bo sporno nepremičnino po izvedenem postopku parcelacije od Sklada kupila toženka.

12.Držijo sicer pritožbena zatrjevanja, da je tudi obligacija prizadevanja obveznost aktivnega ravnanja v skladu z ustrezno skrbnostjo, in tako kot obligacija rezultata ustvarja dolžniško upniško razmerje. Za revidikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora. Res je, kot navaja pritožba, da sta s predmetnim Dogovorom pravdni stranki skušali urediti medsebojna razmerja na področju kamnoloma, med drugim tudi s prodajo 49% poslovnega deleža toženke v družbi A. d.o.o. (sedaj tožnice) družbi B. d.o.o., pri čemer je poslovni delež zajemal tudi lastništvo nekaterih nepremičnin na področju kamnoloma, sporna nepremičnina, ki se je prav tako nahajala na tem področju, pa je bila tedaj še v lasti Sklada. Vendar pa predhodno sklenjen Dogovor, ki vsebuje obveznost prizadevanja tožnice, da bo lastninsko pravico pridobila toženka, slednji še ne daje pravice do dobroverne posesti. Če ji je le-to priznaval prejšnji lastnik Sklad, še to nujno ne pomeni, da jo priznava tudi novi lastnik nepremičnine (tožnica).

13.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd.

Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala. Kršitev pogodbenih določil sicer lahko povzroči kakšne druge pravne sankcije, ne more pa v tem primeru imeti posledic na stvarnopravnem področju, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev nepremičnine ugodilo.

14.Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je tudi sodba Okrožnega sodišča v Celju, I Pg 486/2021 z dne 19. 8. 2024, s katero je sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tam tožeče stranke. C d.o.o. zoper toženo stranko Č. d.o.o. na sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno nepremičnino, postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Celju, Cpg 5/2025 z dne 19. 2. 2025, o čemer se je pritožbeno sodišče prepričalo s pridobitvijo podatkov od Okrožnega sodišča v Celju. Takó pravnomočno rešeno predhodno vprašanje pa dodatno utemeljuje stališče sodišča prve stopnje, da tožnica iz Dogovora (6. in 9. člena le-tega) ne more uveljavljati pravice do posesti sporne nepremičnine na lastninskopravni podlagi. Pritožbena zatrjevanja v zvezi z nepravilno razlago Dogovora zgolj po prvem odstavku 82. 0člena OZ in ne tudi po drugem odstavku tega člena, so tako pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

15.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo tožnice pa niso bili potrebni stroški, saj tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

2. Tako odločba USRS Up 305/15- 19 z dne z dne 22. 6. 2015, tč. 14 obrazložitve in sklep VSRS II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016.

3. 90. člen SPZ določa, da neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti.

4. Tako M. Juhart Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2018, komentar k 93. členu, str. 577 in 578.