Jedro

Ali sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo, je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem grafologom.

V skladu s pogodbeno avtonomijo se lahko kupec in prodajalec dogovorita tudi o garanciji za staro vozilo.

Z garancijo se prevzame odgovornost za pravilno delovanje stvari v garancijskem roku. Predpostavka odgovornosti iz garancije je nepravilno delovanje stvari, oziroma obstoj okvare (za katero se domneva, da izvira iz prodajalčeve sfere, prodajalec pa lahko domnevo ovrže).

Pogoj za imenovanje novega izvedenca je ocena, da je mnenje protislovno, pomanjkljivo ali nepravilno, in se pomanjkljivosti/nepravilnosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke.

Pritožnik izvedencu očita nestrokovnost zgolj glede ugotovitev, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Ne nasprotuje pa mnenju kot celoti. Glede ugotovitev, ki potrjujejo njegove navedbe, ne dvomi o strokovnosti izvedenca. Izraženi dvom o izvedenčevi strokovnosti že zaradi takšne parcialnosti (selektivnosti) ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se kupnina po kupoprodajni pogodbi z dne 12. 11. 2016, sklenjeni med tožnikom in tožencem, za motorno vozilo Jeep Wrangler 4.0, tip AN9S-3Y, ser. št. ..., letnik 1999, v višini 12.000 EUR, zniža za 1.628 EUR, in znaša 10.372 EUR (I. točka izreka) ter da je toženec dolžan tožniku iz naslova znižanja kupnine v roku 15 dni plačati 1.628 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku (kar je tožnik zahteval več ali drugače) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da tožnik nosi 65 %, toženec pa 35 % stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in toženec, oba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlagata ustrezno spremembo sodbe, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost toženca kot prodajalca za stvarne napake na vozilu. Načelo "videno - kupljeno" velja za očitne, ne pa tudi za skrite napake. Zapisa, da se vozilo prodaja "v obstoječem stanju", ni mogoče razumeti kot izključitev prodajalčeve odgovornosti. Nerazumno je, da bi se pogodbeni stranki dogovorili o prostovoljni garanciji, hkrati pa bi tožnik pristal na izključitev odgovornosti prodajalca za stvarne napake. S tem, ko tožnika v okviru procesnega vodstva ni opozorilo, da bo na podlagi omenjenega zapisa štelo, da je izključena prodajalčeva odgovornost za stvarne napake, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Tožnik je že v tožbi navedel, da je v času med 18. in 20. 1. 2017 pregled vozila na servisu pokazal, da so bile poškodbe zaradi korozije odpravljene izjemno nestrokovno. O tem je 25. 1. 2017 obvestil toženca in ga pozval k odpravi napak. Obvestilo z dne 25. 1. 2017 se ne nanaša zgolj na sprednje blatnike, temveč na poškodbe zaradi korozije. Iz potrdila o ari jasno izhaja, da je bil predmet popravila tudi bok vozila. Tožnik je ob zaslišanju res povedal, da je rjo na boku vozila opazil aprila 2017, vendar je sodišče ob tem spregledalo, da se točnih datumov sicer ni spomnil, potrdil pa je, da je toženca o rji obvestil 25. 1. 2017, torej pravočasno. Glede škrtanja menjalnika je sodišče nekritično sledilo mnenju izvedenca, ki je v nasprotju z ugotovitvami pooblaščenega avtomobilskega servisa in mnenjem dr. A. A., ki je izvedel meritve vibracij menjalnika. Čeprav predstavlja del tožnikove trditvene podlage, gre po vsebini za strokovna mnenja, do katerih se sodišče sploh ni argumentirano opredelilo. Škrtanje menjalnika je izvedenec nepravilno pripisoval načinu tožnikove vožnje. Napaka z zamenjavo olja s tovarniško predpisanim ni izginila. Drugi preizkus vozila z ohlajenim motorjem se zaradi okvare zadnjega diferenciala ni izvedel do konca. Na preizkusu je izvedenec prestavljal zelo hitro, kar pa prepreči jasno zaznavo škrtanja v menjalniku. V nasprotju z ugotovitvami pooblaščenega avtomobilskega servisa in dr. A. A. je tudi ugotovitev izvedenca, da ni prisotno iztekanje olja. Zamaščenost zaradi iztekanja olja je razvidna na predloženih fotografijah. Zaradi nasprotujočih si strokovnih mnenj bi moralo sodišče imenovati novega izvedenca avtomobilske stroke, in sicer nekoga, ki zaradi konflikta interesov ni povezan s trgovino z rabljenimi vozili. Imenovani izvedenec je pristranski, saj je družbenik in prokurist v družbi, ki je prodajalec rabljenih vozil. Izvedenec je tožniku očital, da je (pač) kupil staro vozilo, in da je pojav napak pri tem vozilu normalen. Njegova ravnanja pri drugem preizkusu vozila so bila nestrokovna in nerazumna. Zaradi njih (izvedenec je tuljenje diferenciala pripisoval grobim pnevmatikam) je prišlo do hude okvare zadnjega diferenciala.

4. Toženec trdi, da o manjvrednosti vozila ni mogoče govoriti, saj je realna tržna vrednost tovrstnega vozila, brez dodatne opreme, po ugotovitvi izvedenca znašala najmanj 13.800 EUR. Tudi iz predloženih oglasov izhaja, da so se celo starejša vozila, iste znamke in tipa, prodajala za višjo ceno kot je znašala prodajna cena za konkretno vozilo. Cene so od prodaje dalje celo poskočile. Tožnik je vozilo ves čas nemoteno uporabljal celo v ekstremnih razmerah, po brezpotjih, prav tako ga ni garažiral. Opravljen tehnični pregled dokazuje, da je bilo vozilo tehnično brezhibno. Toženec ni predlagal imenovanja izvedenca grafologa, ker že iz sklepa tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe izhaja ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), da preiskava rokopisov ni mogoča (sporna podpisa na pogodbi ne kažeta dovolj rokopisnih značilnosti, ki so potrebne za ugotavljanje pisca). Če tako ugotavlja NFL, ki razpolaga s potrebnimi tehničnimi sredstvi, v tem postopku imenovani izvedenec grafolog ne bi mogel ugotoviti drugače. Toženec ne bi vložil kazenske ovadbe zoper tožnika, če ne bi bil prepričan, da ni podpisal pogodbe. Do določenih dokazov, ki jih je sodišče na toženčev predlog sicer izvedlo, se sodišče sploh ni opredelilo (sklep o zavrženju kazenske ovadbe, poročilo Policijske postaje K. z dne 18. 12. 2017, uradni zaznamek o zbranih obvestilih Policijske postaje K. z dne 28. 7. 2017, poročilo o preiskavi z mnenjem NFL, listine ITSP - dostop do podatkov ISUNZ). Tožnik od toženca zahteva jamčevanje (celo) za obrabljive dele vozila, starega več kot 20 let. Če bi bilo dogovorjeno, da napišejo pogodbo, bi jo toženec napisal isti dan v K. V tem primeru ne bi bilo napisano potrdilo o prejemu are, prav tako toženec tožniku ne bi izročil overjenega pooblastila za prepis. V sporni pogodbi je navedeno, kaj naj bi se na vozilu napravilo, medtem ko je nesporno, da je toženec 12. 11. 2016 tožniku dostavil že ustrezno popravljeno vozilo. Nelogičen je zapis o izvzetju obrabljivih delov; vsi deli vozila se sčasoma obrabijo. Že zato, ker je šlo za nakup starega vozila, je neresno govoriti o garanciji. Tudi tožnik je prodal enak tip terenskega vozila, zato bi ga moralo sodišče pozvati, naj pojasni, ali je dal kupcu garancijo za svoje staro terensko vozilo. Mnenje o strokovnosti popravila blatnikov bi lahko dal zgolj izvedenec avtokleparske (avtoličarske) stroke. B. B. je blatnike popravil v skladu s pravili stroke. Predloženi oglas izkazuje, da znaša cena novega blatnika 101 EUR za kos, torej bistveno manj, kot je ocenil izvedenec. Za realno oceno zmanjšane vrednosti vozila (zaradi rjavic) bi bilo treba izhajati iz realne tržne cene vozila ob prodaji. Dejansko stanje vozila, vključno z rjavicami na blatnikih, je bilo tožniku znano. Izvedenec je ogled vozila opravil tri leta po popravilu blatnikov. Očitno je, da je tožnik slabo ravnal z vozilom, saj je bilo na podvozju veliko površinske rje. Še konec junija 2018, ko je toženec prišel k tožniku, na blatnikih ni bilo vidne rjavine, z izjemo mehurčkov, na mestih, na katerih B. B. ni izvajal sanacije. Blatniki so bili ustrezno sanirani in povarjeni, kar bi moralo sodišče ugotavljati s pomočjo izvedenca avtokleparske stroke. Tudi za zavorne bate v zavorni čeljusti velja, da so obrabljivi del vozila. Nenavadno je, da na tehničnem pregledu niso zaznali napake. Na vprašanja, povezana z zamenjavo električne napeljave, bi moral odgovoriti izvedenec avtoelektrikarske stroke. Ne toženec ne prejšnji lastnik vozila nista zaznala težav z elektriko. Toženec ne more biti odgovoren za zamenjavo delov električne napeljave pri skoraj 20 let starem vozilu. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da toženec tožniku ni izročil meglenk. Vrednost teh ne dosega niti 20 EUR. Ker je toženec nasprotoval glavnici, je logično, da je nasprotoval tudi zakonskim zamudnim obrestim. Te so prisojene od ocenjene vrednosti popravil, ki jih tožnik še ni izvedel. Ni jasna podlaga za odločitev, da je toženec dolžan nositi 35 % pravdnih stroškov.

5. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa na toženčevo pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik uveljavlja znižanje kupnine zaradi napak na kupljenem vozilu znamke Jeep Wrangler, letnik 1999. Zahtevek utemeljuje z garancijo za brezhibno delovanje motornega vozila, dano na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 11. 2016, in z odgovornostjo prodajalca za stvarne napake. Toženec zanika sklenitev pisne kupoprodajne pogodbe in dogovora o garanciji. Trdi, da je tožniku prodal tehnično brezhibno vozilo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, - da sta pravdni stranki 7. 11. 2016 sklenili dogovor o ari, na podlagi katerega je tožnik tožencu plačal aro v višini 2000 EUR, preostanek kupnine 10.000 EUR pa se mu je zavezal plačati do 12. 11. 2016, ko mu bo toženec popravil rjo na blatnikih in dostavil vozilo, - da je toženec 12. 11. 2016 tožniku izročil vozilo, tožnik pa mu je plačal preostanek kupnine, - da sta tega dne podpisala kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je dal toženec tožniku enoletno garancijo v zvezi s sanirano površinsko rjo na blatnikih ter polletno garancijo za mehansko brezhibnost vozila, pri čemer so bili iz garancije izvzeti obrabljivi deli vozila, - da je vozilo 14. 11. 2016 opravilo tehnični pregled, nekaj dni kasneje pa se je izkazalo, da so zavore v slabem stanju in da je treba zamenjati akumulator, - da je tožnik v dopisu z dne 25. 1. 2017 toženca obvestil o strošku menjave bata v zavornih čeljustih in o drugih napakah, ki jih je zaznal ob uporabi vozila (o škrtanju menjalnika, puščanju olja na prednjem diferencialu in nestrokovno izvedeni sanaciji korozije), ter ga pozval k odpravi napak oziroma popravilu, toženec pa se na ta poziv (niti na kasnejše pozive) ni odzval. _O pritožbi toženca_

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo z dne 12. 11. 2016, oziroma da toženec ni uspel dokazati, da je pogodba ponarejena. Ker je na predloženi pogodbi njegov podpis, je bilo na njem breme dokazovanja, da podpis ni pristen. Pritožnik pojasnjuje, da dokaza z izvedencem grafologom ni predlagal zato, ker je glede na mnenje NFL, povzeto v sklepu tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe (da sporna podpisa na kupoprodajni pogodbi z dne 12. 11. 2016 ne kažeta dovolj rokopisnih značilnosti, ki so potrebne za ugotavljanje pisca), ocenil, da dokaz ne bi bil uspešen: enako kot NFL tudi izvedenec grafolog ne bi mogel potrditi/ovreči možnosti, da je listino podpisal toženec. Kaj je toženca vodilo pri njegovi procesni odločitvi oz. ali je bil utemeljen njegov pomislek, da dokazovanje z izvedencem grafologom ne bo uspešno, ni pravno odločilno. Ali sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo, je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem grafologom. Prav to je sodišče prve stopnje tudi storilo. V smeri ugotavljanja pristnosti pogodbe je izvedlo dokaze: zaslišalo je tožnika2 in toženca ter vpogledalo listine v spisu, jih ocenilo, opravilo laično primerjavo podpisov v kupoprodajni pogodbi s toženčevimi podpisi v drugih predloženih listinah (priloge B1, B2, B17 in B20) in upoštevalo toženčevo priznanje, da se kot levičar različno podpisuje, nato pa vse povezalo v prepričljiv dokazni zaključek o pristnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 11. 2016. Pritožnik dokazni oceni posameznih izvedenih dokazov izrecno ne oporeka. Četudi ni mogoče domnevati, da bi bila dokazna ocena v primeru izvedbe dokazovanja z izvedencem grafologom drugačna, je glede na rezultat dokazovanja opustitev dokaznega predloga tožencu v dokaznem smislu nedvomno škodila (oziroma mu ni koristila). Pritožbena navedba, da tožnika ne bi kazensko ovadil zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, če ne bi bil prepričan o nepristnosti sporne listine, glede na kasnejše zavrženje ovadbe ne more imeti želene teže. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje do določenih izvedenih dokazov ni opredelilo, velja tožencu pojasniti, da se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh dokazov, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni. V obravnavanem primeru so bili to dokazi, ponujeni zaradi dokazovanja resničnosti trditev o (ne)pristnosti pogodbe - tudi v pritožbi izpostavljeni uradni zaznamek policije z dne 28. 7. 2017, sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe in poročilo o preiskavi z mnenjem NFL (glej 19. - 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zapisi, ki jih pritožnik povzema iz posameznih listin,3 ne podpirajo njegove teze o nepristnosti kupoprodajne pogodbe. Kaj naj bi sodišče prve stopnje dognalo na podlagi podatkov v registru vozil (ISUNZ), pa pritožnik niti ne pojasni. Tudi zapisi v kupoprodajni pogodbi (da prodajalec uredi površinsko rjo na prednjih blatnikih - čeprav jo je uredil že pred izročitvijo vozila, in da so obrabljivi deli izvzeti iz garancije - čeprav vozilo po stališču pritožnika nima neobrabljivih delov) ne vzbujajo dvoma o pristnosti pogodbe. Sklenitev dogovora o ari v K. (kraju bivanja prodajalca) ne izključuje kasnejše sklenitve kupoprodajne pogodbe na V., kjer je prodajalec vozilo izročil kupcu, kupec pa mu je izročil preostanek kupnine. Dvoma o obstoju kupoprodajne pogodbe ne vzbuja niti prodajalčevo pooblastilo kupcu za ureditev prepisa vozila (priloga B20), saj gre za listini z različno vsebino (listini, izdani z različnim namenom). Pravilnosti dokazne ocene tudi ne more omajati dejstvo, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je dal tožnik ob prodaji svojega starega terenskega vozila kupcu garancijo za brezhibno delovanje vozila (tudi če je ni dal, ne bi bil toženec nič bliže svojemu dokaznemu cilju - da je tudi sam tožniku ni dal). Prav tako ne dejstvo, da je bilo konkretno vozilo ob prodaji staro 17 let; v skladu s pogodbeno avtonomijo se lahko kupec in prodajalec dogovorita tudi o garanciji za staro vozilo. Pritožnikovo večkrat izraženo prepričanje, da prodaja tehnično brezhibno vozilo, dodatno potrjuje pravilnost zaključka o prostovoljni garanciji.

10. Toženec je s podpisom kupoprodajne pogodbe prevzel garancijo za popravljeno površinsko rjo na blatnikih vozila in za mehansko brezhibnost vozila v garancijskem roku (prim. prvi odstavek 481. člena OZ4). Z garancijo se prevzame odgovornost za pravilno delovanje stvari v garancijskem roku. Predpostavka odgovornosti iz garancije je nepravilno delovanje stvari, oziroma obstoj okvare (za katero se domneva, da izvira iz prodajalčeve sfere, prodajalec pa lahko domnevo ovrže).

11. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka ugotovilo, da so se v (polletnem) garancijskem roku pojavile okvare na zavornem sistemu in električni napeljavi vozila. Zaradi odprave napak je tožnik (med drugim) financiral menjavo batov v zavornih čeljustih (strošek je znašal 128 EUR) in popravilo električne napeljave (strošek je znašal 122 EUR). V postopku imenovani izvedenec avtomobilske stroke je obrazložil mehanizem nastanka okvare zavornega sistema5, zato okoliščina, da je vozilo 14. 11. 2016 opravilo tehnični pregled, ni v nasprotju z ugotovitvijo o (kasnejši) okvari zavornega sistema. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri vozilu prišlo do okvare elektrike zaradi korozije, temelji na izpovedi tožnika6 in priče C. C.7- serviserja vozila, ter mnenju izvedenca avtomobilske stroke. Slednji ima po presoji pritožbenega sodišča dovolj strokovnega znanja za podajo mnenja, da lahko pri starejšem vozilu pride do poškodbe izolacije na električni napeljavi. Pritožnik naravi oziroma ugotovljenemu vzroku okvare (poškodba izolacije zaradi korozije) konkretno ne oporeka, zato je neutemeljen njegov očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca s specifičnim strokovnim znanjem (izvedenca avtoelektrikarske stroke). Okoliščina, da toženec in prejšnji lastnik vozila nista zaznala težave z elektriko, ni odločilna, predvsem pa ni v nasprotju s presojo, da je do okvare električne napeljave prišlo v pogodbeno dogovorjenem garancijskem roku. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da neobrabljivih delov na vozilu ni. Izvedenec, ki je okvarjena dela vozila (zavorni bat v zavorni čeljusti in električno napeljavo) označil za neobrabljiva dela vozila, je prepričljivo pojasnil, da so obrabljivi deli vozila tisti, ki se med vožnjo obrabljajo, to so npr. zavorne obloge, zavorni diski, jermeni in številni drugi deli, ki se trejo med seboj, in jih je treba občasno pri servisiranju zamenjati z novimi deli. Pojasnilo izvedenca je mogoče razumeti na način, da so lahko neobrabljivi deli vozila funkcionalni celotno "življenjsko" dobo vozila.

12. Toženec je v dogovoru s tožnikom pred prodajo vozila saniral površinsko rjo na blatnikih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da rja ni bila kvalitetno sanirana, saj so se na mestih, kjer je bila izvedena sanacija, pojavile nabrekline (fotografija št. 4 v prilogi A13, fotografija št. 1 v prilogi A14 in fotografija na list. št. 239 v spisu, ki je del izvedenskega mnenja), se opira na tožnikovo izpoved, verodostojnost katere je potrdil izvedenec avtomobilske stroke.8 Z ugotovitvijo, da je priča B. B., ki je izvedel popravilo, v izpovedi dopustil možnost, da je nagubanost, ki jo prikazuje fotografija št. 4 v prilogi A13, nastala po njegovem popravilu, se pritožnik ne sooči. Neutemeljen je dvom o strokovnosti izvedenca avtomobilske stroke, ki ga je pritožnik izražal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izvedenec je pojasnil, da karoserijska popravila (kleparstvo, ličarstvo) dobro pozna, saj je njegovo podjetje eno največjih izvajalcev teh popravil v Sloveniji. Da je strokovnjak (tudi) s področja avtokleparstva, po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja iz vseh njegovih odgovorov, povezanih s problematiko pojava korozije pri terenskih vozilih. Tožnik je v dopisu z dne 25. 1. 2017 toženca obvestil o pojavu nabreklin na mestih, kjer je bila izvedena sanacija rjavine. Ker je izvedenec potrdil takšno stanje vozila, pritožnik neutemeljeno problematizira okoliščino, da je ogled vozila opravil dve leti po prodaji. Četudi je zelo verjetno, da so bili blatniki zaradi korozije takrat še bolj poškodovani kot januarja 2017, je odločilno dejstvo, da se je v dogovorjenem garancijskem roku izkazalo, da rja ni bila kvalitetno sanirana. Vzrok za ponovitev težav z rjo (v obsegu kot je bila prisotna pred prodajo vozila tožniku) vsekakor izvira iz prodajalčeve sfere. Izvedenec je ocenil, da bi strošek menjave blatnikov, upoštevajoč starost blatnikov (60 % amortizacijo), znašal 1.278 EUR (40 % od vrednosti novih blatnikov - 3.196 EUR). Pojasnil je, da je na trgu mogoče kupiti tudi cenejše blatnike, vendar so to neoriginalni blatniki, izdelani iz manj kvalitetnih materialov, in da je sam skladno s smernicami cenilske stroke upošteval ceno za originalni del (ceno po kalkulaciji EUROTAX). Izvedenčev pristop je pravilen, saj v postopku ni bilo sporno dejstvo, da so na prodanem terenskem vozilu originalni blatniki.

13. Med pravdnima strankama ni bil sporen dogovor, da prodajna cena 12.000 EUR vključuje tudi meglenke. Toženec je v izpovedi potrdil tožnikovo navedbo (in izpoved), da mu meglenk ni izročil, zato je neutemeljen v pritožbi izražen dvom o pravilnosti dokazne presoje. Da je cena rabljenih meglenk nižja od po izvedencu ocenjene vrednosti (100 EUR), toženec ni dokazal. 14. Sodišče prve stopnje se pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo konkretno vozilo vredno več od dogovorjene prodajne cene (torej, ali je toženec vozilo prodal pod njegovo realno ceno). Tožnik s konkretnim (oblikovalnim in dajatvenim) zahtevkom iz naslova odgovornosti prodajalca na podlagi pogodbene garancije uveljavlja znižanje dogovorjene (in realizirane) kupnine, ker so se na vozilu v garancijskem roku pojavile napake, ki jih toženec kljub pozivom ni odpravil. Ne uveljavlja znižanja kupnine, ki bi jo toženec kot prodajalec lahko dosegel glede na vrednost dodatne opreme za konkretno vozilo9 ali glede na tržne razmere (v času prodaje ali kasneje). Tožnik je v okviru uveljavljanja pravice do znižanja kupnine (prim. 484. člen OZ) podal trditve o manjvrednosti vozila v višini stroškov, potrebnih za odpravo napak, toženec pa ni konkretizirano ugovarjal (in tudi v pritožbi ne ugovarja), da manjvrednost vozila ni enaka višini (ocenjenih) stroškov, potrebnih za odpravo napak.

15. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izrecno ugovarjal datumu zapadlosti vtoževane terjatve (12. 11. 2016). Zakonske zamudne obresti, ki so objektivna posledica zamude, tečejo od naslednjega dne dalje (prim. 378. člen OZ). Tožnik (z dajatvenim zahtevkom) zahteva vrnitev preveč plačane kupnine (v višini dejanskih in ocenjenih sanacijskih stroškov), zato je neutemeljena pritožbena graja, da zakonske zamudne obresti ne morejo biti prisojene (tudi) od zneska, ki predstavlja ocenjeno vrednost še neizvedenega popravila.

16. Stroškovna odločitev izpolnjuje standard ustrezne obrazloženosti, torej stopnjo obrazloženosti, ki omogoča pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo, da toženec nosi 35 % delež pravdnih stroškov. Ugotovljeni delež predstavlja tožnikov uspeh v pravdi (z dajatvenim zahtevkom je zahteval plačilo 4.501,22 EUR, prisojeno pa mu je bilo 1.628 EUR) - v takšnem deležu kot je tožnik uspel, mu je toženec dolžan povrniti njegove stroške postopka (in obratno - v deležu, kot je v pravdi uspel toženec, mu je tožnik dolžan povrniti njegove stroške postopka).

_O pritožbi tožnika_

17. Pritožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede škrtanja menjalnika, puščanja olja na prednjem diferencialu in pri tesnilu na motorni glavi ter rje na boku vozila.10 Ker je sodišče prve stopnje s strokovno pomočjo izvedenca avtomobilske stroke izključilo obstoj obeh zatrjevanih okvar vozila, glede rje na boku vozila pa je prodajalčevo odgovornost presojalo po več pravnih podlagah (tudi na podlagi pravil o obvezni garanciji po ZVPot11 in o odgovornosti prodajalca za stvarne napake po OZ), je brezpredmetno pritožbeno izvajanje, da zapisa v kupoprodajni pogodbi (da se vozilo prodaja v obstoječem stanju) ni mogoče razumeti kot izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake (kot je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapis interpretiralo sodišče prve stopnje).12

18. Četudi dogovor o ari vsebuje zavezo prodajalca, da pred dostavo vozila kupcu popravi rjavino na blatnikih in boku, iz vseh ostalih dokazov (kupoprodajne pogodbe z dne 12. 11. 2016, izpovedi pravdnih strank in priče B. B.) izhaja, da je toženec pred prodajo saniral zgolj rjo na sprednjih blatnikih. Posledično je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da rja na boku vozila ni bila zajeta v prostovoljni garanciji. Materialnopravno pravilna je tudi presoja, da tožnik ni uveljavljal zahtevka za popravilo rjavine na boku vozila v enomesečnem garancijskem roku (v roku 1 meseca po izročitvi vozila, torej do 12. 12. 2016; prim. 2. alinejo 19. člena ZVPot13 v zvezi s 1. alinejo 3. člena Pravilnika14), zato je prodajalčeva odgovornost za brezhibno delovanje stvari prenehala.

19. Ker je bila pred prodajo vozila sanirana zgolj rjavina na blatnikih, je logično, da se dopis z dne 25. 1. 2017 (priloga A5), v katerem tožnik toženca obvešča, da je "pregled vozila na servisu pokazal, da so bile poškodbe zaradi korozije odpravljene izjemno nestrokovno, saj so se na istih mestih že pojavila nabrekla mesta, ki kažejo na ponoven pojav korozije", nanaša izključno na ponovni pojav rjavine na blatnikih. Tožnik, ki je rjavino na boku vozila prvič izpostavil v vlogi z dne 5. 6. 2018, ni zatrjeval (in tudi v pritožbi ne zatrjuje), da je toženca o pojavu rjavine na boku vozila obvestil kdaj prej ali kasneje, zato je materialnopravno pravilen tudi zaključek, da je toženčeva odgovornost za to skrito napako prenehala, saj tožnik ni dokazal, da bi toženca o njej pravočasno obvestil (tj. v roku iz prvega odstavka 462. člena OZ15 oziroma prvega odstavka 37.a člena ZVPot16). Ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela, izpodbijana sodba v tem delu ni sodba presenečenja17 (kot zmotno trdi pritožnik).

20. Neutemeljen je pritožbeni pomislek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo mnenju izvedenca avtomobilske stroke in da se ni opredelilo do predloženih strokovnih mnenj (pooblaščenega avtomobilskega serviserja in dr. A. A.), ki sta bili del tožnikove trditvene podlage. Izvedenec avtomobilske stroke, ki je pojasnil, da je okvaro menjalnika možno odkriti pri preizkusni vožnji (saj se ob nepravilno delujočem menjalniku pri prestavljanju v nižjo prestavo sliši škrtanje zobnikov drugega ob drugega), pri nobeni od obeh preizkusnih voženj (drugo je opravil pri ohlajenem motorju) ni potrdil škrtanja menjalnika pri prestavljanju iz prve v drugo brzino, niti preskokov pri prestavljanju iz tretje v drugo brzino; menjalnik je obakrat deloval brezhibno. Ko je ob prvem preizkusu vozil tožnik, je prišlo do omenjenega preskoka, vendar po mnenju izvedenca zgolj zato, ker ročica za prestavljanje ni bila popolnoma prestavljena v pozicijo za drugo brzino. Ob zaslišanju je izvedenec dodatno pojasnil, da se v avtomobilski stroki zaradi ugotavljanja morebitne okvare menjalnika ne izvajajo meritve vibracij prestavne ročice pri menjavi prestav. Ustaljeni način ugotavljanja okvare menjalnika je preizkusna vožnja. Meritve vibracij prestavne ročice, ki jih je opravil strokovnjak za stroje, niso razlog za dvom o dokazni vrednosti izvedenskega mnenja, še manj razlog za imenovanje drugega izvedenca avtomobilske stroke. Ni odveč poudariti, da dokazna presoja o normalno delujočem menjalniku ne temelji izključno na izvedenskem mnenju, temveč tudi na izpovedih prič - serviserja C. C. in prejšnjega lastnika vozila D. D., katerih verodostojnosti pritožnik izrecno ne napada.

21. Izvedenec avtomobilske stroke po dveh opravljenih ogledih vozila ni potrdil puščanja olja na prednjem diferencialu (na mestu pritrditve kardanske gredi) in pri tesnilu na motorni glavi. Prisotnost olja na obeh mestih je označil kot zamaščenost, ki je pri več kot 20 let starem vozilu običajen pojav, ter prepričljivo pojasnil razliko: zamaščenost pomeni zgolj estetsko, ne pa tudi funkcionalno napako, saj motor olja ne izgublja. Iztekanje olja pomeni prisotnost kapljic olja, ki se nabirajo na najnižji točki dela, od koder olje izteka, in kapljajo na tla. Pritožnik ne vzbudi pomislekov v povzete ugotovitve izvedenca. Dokazne vrednosti njegovega mnenja ne omajejo niti ugotovitve strokovnjakov iz obeh izven pravde pridobljenih mnenj, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del tožbene trditvene podlage, do katere se je (s pomočjo izvedenca) ustrezno opredelilo.

22. Pogoj za imenovanje novega izvedenca je ocena, da je mnenje protislovno, pomanjkljivo ali nepravilno, in se pomanjkljivosti/nepravilnosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec avtomobilske stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa tožnikova vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca avtomobilske stroke. Tožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi. Pavšalen je njegov očitek, da je bil izvedenec zaradi svoje povezanosti s trgovino z rabljenimi vozili pri opravljanju izvedenskega dela pristranski. Pristranskost izvedenca je lahko razlog za njegovo izločitev (prvi odstavek 247. člena v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP), ki pa je tožnik ni uveljavljal. Pritožbeno sodišče sicer v nobenem izvedenčevem odgovoru ni zaznalo pomanjkanja objektivnosti. Mnenje, da so okvare pri starem vozilu običajen pojav, ni izraz izvedenčeve pristranskosti. Gre za splošno znano dejstvo. Pritožnik izvedencu očita nestrokovnost, ker naj bi s svojim načinom vožnje ob drugi preizkusni vožnji povzročil okvaro zadnjega diferenciala, oziroma ker že ob prvi preizkusni vožnji ni zaznal težave (tuljenje diferenciala je zamenjal z zvokom grobih pnevmatik). Očitek je nekorekten, saj je izvedenec ponovno preizkusno vožnjo, očitno že z okvarjenim vozilom, opravil na tožnikovo iniciativo (tožnik je želel, da izvedenec preizkusi delovanje menjalnika še v hladnem stanju). Velja še izpostaviti, da pritožnik izvedencu očita nestrokovnost zgolj glede ugotovitev, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Ne nasprotuje pa mnenju kot celoti. Glede ugotovitev, ki potrjujejo njegove navedbe, ne dvomi o strokovnosti izvedenca. Izraženi dvom o izvedenčevi strokovnosti že zaradi takšne parcialnosti (selektivnosti) ne more biti utemeljen.

_Sklepno_

23. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna ter da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli; toženčev odgovor na tožnikovo pritožbo pa tudi ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Tožnik je izpovedal, da mu je toženec ob ogledu vozila zagotavljal, da mu bo dal garancijo, da je rjavina na blatnikih dobro sanirana in da je vozilo tudi sicer brezhibno. Tožencu ni želel izročiti kupnine brez dokazila o tem. Ob izročitvi vozila in kupnine mu je izročil v podpis pogodbo, ki jo je sestavil na osnovi dogovorov, ki sta jih imela. Toženec je pogodbo podpisal vpričo njega v vozilu. 3 Iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, poročila policije z dne 18. 12. 2017, uradnega zaznamka policije 28. 7. 2017 in poročila o preiskavi z mnenjem NFL. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 5 Izvedenec je pojasnil, da je zelo verjetno, da se okvara zavorne čeljusti pokaže po menjavi diskov in ploščic. Pri obrabljenih (in zato tanjših) ploščicah in diskih je bat zavornega cilindra bolj izvlečen iz cilindra klešč. Izven cilindra pa se bat pri zaviranju lahko temperaturno deformira in zaradi nesnage in drugih vplivov oksidira. Tak dimenzijsko spremenjen bat se pri montaži novih debelejših ploščic in diskov porine bolj v notranjost cilindra klešč, pri tem pa zaradi deformacije ne teče gladko v cilindru in blokira. Če bat zaradi oksidacije ni gibljiv, se pri zaviranju zavorne ploščice in klešče ne sprostijo in vozilo stalno po malem zavira. 6 Tožnik je povedal, da so luči na vozilu svetile brez kontaktnega ključa v ključavnici. Avto je pregledal avtoelektričar, ki je ugotovil da je gumijasti vložek, skozi katerega potekajo žice, prežrt, zato je bil vzpostavljen stik med dvema žicama. 7 Priča je povedala, da je bil snop žic, ki gredo iz motorja proti kabini, v sredini korodiran. 8 Po mnenju izvedenca bi bilo blatnik mogoče sanirati le tako, da bi se ga demontiralo, odstranilo vse premaze s peskanjem, odstranilo vse dvojne pločevine, odrezalo vsa prerjavela mesta pločevine in jih obnovilo, celoten blatnik prebarvalo s protikorozijsko temeljno barvo in nato lakiralo. Ponoven pojav rjavine je bil posledica dejstva, da rja pred barvanjem ni bila odstranjena, temveč je bila sanirana le lokalno, z varjenjem, kitanjem in lakiranjem pločevine. 9 Pritožnik je trdil, da je znašala vrednost dodatne opreme (komplet štirih koles, vitel Warnig, dve strehi, podvozje, krom rolbarji) več kot 5.000 EUR. 10 Pritožnik v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za znižanje kupnine zaradi nedelujočih varnostnih pasov ni podal konkretnih trditev, zato je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo zgolj v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). 11 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami. 12 Pritožbeno sodišče bi moralo zavzeti stališče o tem vprašanju, če bi ugotovilo drugačno dejansko stanje glede obeh zatrjevanih okvar vozila in če bi izključilo prostovoljno garancijo kot pravno podlago za jamčevanje. 13 Minister, pristojen za gospodarstvo, izda pravilnik, s katerim določi: - rabljeno blago, za katero mora prodajalec izdati garancijo za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega meseca (2. alineja 19. člena ZVPot). 14 Pravilnik o blagu, za katero se izda garancija za brezhibno delovanje, Ur. l. RS, št. 14/2012, s spremembami in dopolnitvami. Garancija za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega meseca se izda za naslednje rabljeno blago: - cestna motorna vozila (1. alineja 3. člena Pravilnika). 15 Kupec mora prodajalca obvestiti o skriti napaki v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil. 16 Kupec mora grajati napako v dveh mesecih, odkar je bila napaka odkrita. 17 Glej sodbo II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 (12. točka obrazložitve)