Jedro

Obveznost zavarovalne organizacije (v obravnavanem primeru tožene stranke) za povračilo škode po 109. členu ZTSPOZ je bila omejena z višino zneska, ki ga je določil ZIS, vendar pa le v primeru, če z zavarovalno pogodbo ni bil določen večji znesek (2. odstavek 110. člena ZTSPOZ).

Zaradi visoke inflacije ne morejo biti prizadete koristi oškodovancev, katerim zlasti je namenjen sistem obveznega zavarovanja (motornih vozil in letal) - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode. Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila ali letala je v tem, da daje oškodovancu možnost, uveljaviti svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena ZTSPOZ pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ml. tožnikoma prisodi iz naslova nepremoženjske škode še vsakemu po 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1997 dalje do plačila.

V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Po delni ugoditvi se izrek sodbe v delu, ki se nanaša na ml. tožnika, glasi: " Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati ml. R. Š. 1.685.809,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1997 dalje do plačila in ml. S. Š. 1.685.809 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožečim strankam iz naslova nepremoženjske škode vsakemu po 2.185.803,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 1997 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). V 2. točki izreka je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ml. tožnikov za plačilo denarne rente, v 3. točki pa delno tožbenemu zahtevku tožnice S. Š. za povrnitev premoženjske škode. Toženima strankama je naložilo v narazdelno plačilo tudi stroške postopka (4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožečih strank je zavrnilo (5. točka izreka sodbe).

Sodišče druge stopnje je pritožbam vseh treh pravdnih strank delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede plačevanja odškodninske rente (2. točka izreka prvostopne sodbe), plačila stroškov postopka (4. točka izreka prvostopne odločbe) in v zavrnilnem delu (5. točka izreka prvostopne sodbe). Ob delni ugoditvi pritožbam toženih strank je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo pri obeh ml. tožnikih in sicer pri vsakemu za 1.000.000 SIT. V ostalem je pritožbo tožeče stranke in pritožbi obeh toženih strank zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti taki odločitvi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo tožeča stranka in drugotožena stranka Z. T. d. d., Območna enota ... (v nadaljevanju tožena stranka).

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ni pravilen izračun zavarovalne vsote, do katere odgovarja tožena stranka. Za to, da bi bil dosežen namen obveznega zavarovanja, bi morala biti izračunana zavarovalna vsota bistveno višja.

Odškodina, ki je bila tožečim strankam prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta, je prenizka. Zlasti to velja za odškodnino, ki je bila prisojena ml. tožnikoma. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožečim strankam iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega prisojena vsa zahtevana odškodnina.

Tožena stranka pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odgovornost tožene stranke je omejena s predpisano zavarovalno vsoto. Znesek valorizirane zavarovalne vsote pa znaša le 713.358 SIT in ne 12.253.499 SIT, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Ker je bila tožeči stranki že izplačana odškodnina, ki valorizirana na dan sojenja znaša 942.575 SIT (tedaj več kot znaša na 713.358 SIT valorizirana zavarovalna vsota), bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je naperjen proti toženi zavarovalnici, kot neutemeljen zavrniti. Vsem trem tožnikom, predvsem pa tožnici S. Š., so bile prisojene previsoke odškodnine iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpijo zaradi smrti bližnjega. Tudi odločitev o povrnitvi premoženjske škode ni pravilna, saj so prisojeni zneski previsoki, odškodnina, ki je bila prisojena za oskrbo groba, pa ni v skladu z dejanskimi stroški oskrbe in krajevno običajnimi merili. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, ali pa vsaj tako spremenita, da bo tožečim strankam prisojena nižja odškodnina.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, nobena od pravdnih strank na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena (v kakšnem obsegu bo navedeno v nadaljevanju), revizija tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

1. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Tožeča stranka pa je v reviziji navedla, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ni zatrjevala nobene procesne kršitve. V tem delu zato njena revizija ni mogla biti uspešna.

2. Glede zavarovalne vsote in njene valorizacije:

2.1.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki nista upoštevali najnižje obvezne zavarovalne vsote, ampak z zavarovalno pogodbo dogovorjeno zavarovalno vsoto, izpodbija le tožena stranka, vendar pa po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno.

Tožena stranka še v revizijskem postopku vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče upoštevati zavarovalno vsoto, ki jo je določil tedanji Zvezni izvršni svet (v nadaljevanju ZIS). To stališče tožene stranke pa ni v skladu z določbami v času nastanka škode veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90 - v nadaljevanju ZTSPOZ). Lastnik oziroma uporabnik letala se je moral zavarovati proti odgovornosti za škode, ki jih letalo lahko povzroči tretjim osebam (1. odstavek 109. člena ZTSPOZ), ZIS pa je določil le najnižje zneske, za katere so morale biti zavarovane posamezne vrste letal (1. odstavek 110. člena ZTSPOZ). Obveznost zavarovalne organizacije (v obravnavanem primeru tožene stranke) za povračilo škode po 109. členu ZTSPOZ je bila omejena z višino zneska, ki ga je določil ZIS, vendar pa le v primeru, če z zavarovalno pogodbo ni bil določen večji znesek (2. odstavek 110. člena ZTSPOZ). V obravnavani pravdni zadevi je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno (tega dejstva tudi tožena stranka ni osporavala), da je bil z zavarovalno pogodbo (zavarovalna polica št... z dne 1.4.1991) dogovorjen znesek, ki je bil višji od najnižjega zneska, ki ga je z odlokom predpisal tedanji ZIS. Zato sta obe sodišči materialnopravno pravilno (že omenjeni drugi odstavek 110. člena ZTSPOZ) upoštevali znesek (zavarovalno vsoto), ki je bil v znesku 1.300.000 tedanjih dinarjev določen z zavarovalno pogodbo. Revizijsko stališče tožene stranke, da je potrebno, kljub z zavarovalno pogodbo dogovorjeni večji zavarovalni vsoti, upoštevati najnižjo zavarovalno vsoto, določeno z odlokom ZIS, tedaj materialnopravno ni pravilno.

2.2.

Valorizacijo z zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote (1.300.000 tedanjih dinarjev) na znesek 12.253.499 SIT izpodbijata oba revidenta, vendar pa v tem delu njuni reviziji nista utemeljeni.

Valorizacijo z zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote je res opravila tožena stranka, vendar pa na enega od načinov, ki so jih pri valorizaciji zavarovalnih vsot uporabljala tudi sodišča v primerih, kadar so izračun valorizacije naredila sama. Pri valorizaciji je bil namreč upoštevan indeks porasta cen na drobno, z uporabo tega indeksa pa je znašala na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje valorizirana zavarovalna vsota 12.253.449 SIT. Tožeča stranka v reviziji sicer zatrjuje, da je znesek valorizacije prenizek, vendar pa tekom postopka pred sodiščema druge in prve stopnje (in tudi v revizijskemn postopku) ni nikoli navedla, s katero drugo metodo valorizacije naj bi se prišlo do drugačne (višje) zavarovalne vsote. Ob dejstvu, da je bila uporabljena ena od možnih metod valorizacije zavarovalnih vsot in upoštevanju nadaljnjih dejstev, da je valorizacijo naredila sama tožena stranka, tožeča stranka pa uporabe drugačne metode valorizacije ni predlagala, nobeden od revidentov z revizijo ne more uspešno izpodbijati v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljene višine valorizirane zavarovalne vsote. Ta je znašala na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 12.253.499 SIT.

Revizijska predloga, da naj se ugotovi drugačna višina zavarovalne vsote in da naj se zaradi že prekoračene zavarovalne vsote tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, zato nista utemeljena.

2.3.

Vprašanje, ali je zavarovalno vsoto dovoljeno valorizirati, med postopkom ni bilo sporno (oba revidenta sta se strinjala z valorizacijo, razlika v njunih stališčih pa je bila le v tem, da je tožeča stranka vztrajala pri (pravilnem) stališču, da je potrebno valorizirati z zavarovalno pogodbo dogovorjeno zavarovalno vsoto, tožena stranka pa pri (napačnem) stališču, da je potrebno valorizirati najnižjo zavarovalno vsoto, ki je bila predpisana z odlokom ZIS. Kljub temu pa revizijsko sodišče v zvezi z valorizacijo zavarovalne vsote še dodaja: V dosedanji sodni praksi, ki se je precej pogosto ukvarjala s problemom valorizacije zavarovalnih vsot (predvsem v zvezi z obveznim zavarovanjem uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam), je bila valorizacija zavarovalne vsote dovoljena (zakaj je bilo temu tako, bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve) tako v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo nepremoženjske škode, kot tudi v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo premoženjske škode (ali pa obeh škod v isti pravdni zadevi). Že ustavno načelo enakega varstva pravic v sodnih postopkih (22. člen Ustave Republike Slovenije) zato narekuje, da je potrebno valorizacijo zavarovalne vsote uporabiti tudi v obravnavanem primeru. V številnih primerih pa se je porodilo vprašanje, kako valorizirati zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, oziroma natančneje, ali pri tem vzeti kot izhodišče dan škodnega dogodka, ali pa dan uveljavitve takratnega odloka ZIS. V slovenski sodni praksi je bilo dolga leta osvojeno prvo stališče (dan škodnega dogodka). Vendar je potrebno dodati, da je ta praksa v iskanju odgovora na vprašanje, kakšno zavarovalno vsoto upoštevati, če se zavarovalnica sklicuje nanjo, doživljala, ob sicer vsebinsko ne izdatno spremenjeni zakonodaji, živahen razvoj in bila tudi zelo različna: od tega, da se je upoštevala zavarovalna vsota (z odlokom ZIS določena najnižja zavarovalna vsota, oziroma z zavarovalno pogodbo določen znesek, če je bil ta večji od predpisane najnižje zavarovalne vsote), veljavna ob dnevu dogodka, v nominalnem znesku, do veljavne ob dnevu odločanja sodišča o odškodnini na prvi stopnji, ter na podlagi valorizacije na podlagi cene različnih izdelkov do valutnih in drobnoprodajnih indeksov. Sodišča so se morala zaradi inflacije in v določenem časovnem obdobju celo hiperinflacije, ki jima vladni odloki in z zavarovalnimi pogodbami dogovorjene zavarovalne vsote niso pravočasno in vselej tudi ne ustrezno sledile, zatekati k različnim metodam valorizacije v težnji, da se doseže eden izmed namenov sistema zavarovalne vsote v obveznem zavarovanju - oškodovancu dati možnost v celoti uveljaviti odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz tega dogodka oziroma ko ne gre za katastrofalne posledice s katastrofalno škodo. V obravnavanem primeru je pomembno, da kljub temu, da gre za tri oškodovance, ob upoštevanju višine odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo oškodovancem iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, iz tega naslova utrpljena škoda ne predstavlja katastrofalnih posledic s katastrofalno škodo (seveda le z vidika višine odškodnin, ki se iz tega naslova prisojajo v podobnih primerih drugim oškodovamncem, ne pa z vidika subjektivnega odnosa vseh treh tožnikov do dejstva, da so ostali brez moža oziroma očeta).

Zaradi visoke inflacije ne morejo biti prizadete koristi oškodovancev, katerim zlasti je namenjen sistem obveznega zavarovanja (motornih vozil in letal) - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode. Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila ali letala je v tem, da daje oškodovancu možnost, uveljaviti svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena ZTSPOZ pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Kot je bilo že povedano, pa za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

3. Glede višine prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega: Revizija tožene stranke, ki zatrjuje, da so bile vsem trem oškodovancem iz tega naslova prisojene previsoke odškodnine, ni utemeljena, delno pa je v tem delu utemeljena revizija tožeče stranke in sicer v delu, ki se nanaša na denarno zadoščenje, ki pripada kot pravična denarna odškodnina iz tega naslova obema mladoletnima otrokoma v letalski nesreči umrlega D. Š.

Sodišče prve stopnje je vsem trem tožnikom prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega po 2.500.000 SIT denarnega zadoščenja, pritožbeno sodišče pa je odškodnino ml. tožnikoma znižalo in prisodilo vsakemu od njiju po 1.500.000 SIT (v izreku sodbe zmanjšano za valorizirane že prejete zneske odškodnine). Po presoji revizijskega sodišča je ob upoštevanju dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje (izguba zakonskega partnerja, ko je bila stara 29 let, zakonska zveza pa je trajala šele osmo leto, velika navezanost na pok. moža, s katerim sta živela skupaj z obema ml. otrokoma v urejeni in srečni družinski skupnosti itd. - glej ugotovitve na 4. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje), je odškodnina, ki je bila iz tega naslova prisojena ženi pok. D. Š., povsem v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je tudi povsem primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev, da sta bila ml. tožnika ob smrti očeta stara štiri in šest let, da ju je nenadna izguba očeta, na katerega sta bila izredno navezana, zelo močno prizadela, da ob spoznanju, da se njun oče ne bi nikoli več vrnil, zelo trpita itd., pa po presoji revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi s prisojo odškodnine v znesku 1.500.000 SIT (v izreku sodbe zmanjšano za valorizirane že prejete zneske odškodnine) materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ob upoštevanju vseh kriterijev, ki so določeni v 200. členu ZOR (ugotovljene okoliščine primera, stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje) in upoštevanju višine denarnih zadoščenj, ki so bila oškodovancem prisojena v drugih podobnih primerih, pripada po presoji revizijskega sodišča iz tega naslova vsakemu od ml. tožnikov denarno zadoščenje v znesku 2.000.000 SIT (v izreku sodbe zmanjšano za valorizirane že prejete zneske odškodnine). Zato je revizijsko sodišče odškodnino, ki je bila prisojena vsakemu od ml. tožnikov z izpodbijano sodbo, zvišalo (pri vsakem) za 500.000 SIT. V ostalem je revizijo tožeče stranke (revizijo tožene stranke pa v celoti) zavrnilo kot neutemeljeno.

4.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo odločeno tudi o povrnitvi premoženjske škode. Tožena stranka, ki z revizijo izpodbija tudi ta del pravnomočne sodne odločbe, pa v reviziji ni navedla prav nič drugega kot le to, da so posamezni zneski, ki si bili tožeči stranki prisojeni na podlagi posameznih računov za pogreb, žalna oblačila, vence, pogrebni obred itd. previsoki, in da stroški za vzdrževanje groba niso prisojeni v skladu s krajevno običajnimi merili.

Višino posameznih izdatkov je sodišče ugotovilo na podlagi predloženih računov, kakšni so krajevni običaji v L., kjer imajo tožniki prebivališče in kjer je pokopan pok. D. Š., pa z izvedbo in oceno drugih dokazov. Z revizijskimi trditvami, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je ugotovljeno v sodbah sodišč druge in prve stopnje, izpodbija tožena stranka dokazno oceno sodišča in s tem ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijo tožene stranke je zato revizijsko sodišče tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je v revizijskem postopku delno uspela, vendar je revizijsko sodišče kljub temu odločilo, da so stroški revizijskega postopka nadaljnji pravdni stroški. To pa zato, ker v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno o nobenih stroških postopka. Glede odločanja o zahtevku za plačilo odškodninske rente je namreč zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ob razveljavitvi rentnega dela tožbenega zahtevka pa je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O vseh dosedanjih stroških postopka bo zato moralo odločiti sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe, s katero bo odločilo o še preostalem delu tožbenega zahtevka.