Jedro

V socialnih postopkih sodišče nima nobene možnosti, da bi na obravnavah ali drugače v postopku lahko zahtevalo sodelovanje strank. Sodišče je dolžno na podlagi določb 5. člena ZPP dati vsaki stranki možnost, da se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke izjavi, stranka pa sama presodi, ali bo svojo pravico uveljavila ali ne. Ker je tožena stranka bila pravilno obveščena o vseh vlogah revidenta, prav tako pa je bila pravilno vabljena na vse naroke, ni sprejemljiva revidentova graja glede postopkovnih kršitev načela kontradiktornosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 15.4.1994 ter da se mu zaradi zmanjšane delovne zmožnosti priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodišči nedosledno uporabljali izraz "dejavnost" in "(svoje) delo", kar lahko pomeni, da pri odločanju o njegovih pravicah ni bilo pravilno upoštevano, da se ukvarja z umetniško dejavnostjo. To še posebej zato, ker je opravljanje te dejavnosti lahko vezano na fizično kondicijo ali pa tudi ne. Pri odločanju tudi ni bilo upoštevano mnenje nevrokirurga, in zato sodbi nižjih sodišč nista v skladu z njim. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z določbo 252. člena ZPP imenovalo izvedenca, za katerega obstaja še izločitveni razlog po določbi 254. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče pa je samovoljno izvedenca prekvalificiralo v pričo, kar je v nasprotju z dejstvi in navedbami v prvostopenjski sodbi. Sodišče je ves čas kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožena stranka v postopku ni sodelovala.

Sodišče je zmotno uporabilo določbe 27. in 28. člena ZPIZ, ker je bil tožnik ves čas postopka obravnavan po določbah 27. člena ZPIZ, čeprav gre pri njem za opravljanje kulturne dejavnosti in je zavarovan po 11. členu ZPIZ. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevane po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmote ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revident. Navedbe v izpodbijani sodbi si ne nasprotujejo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP) in prav tako niso v nasprotju z listinami v spisu in dejstvi. Revizijsko sodišče sicer soglaša z revizijskimi navedbami, da v praksi uporabljana terminologija včasih odstopa od zakonske dikcije in ni povsem dosledna, res pa je, da niti zakonska dikcija ni vedno dosledna in natančna. Vendar to ne pomeni, da zakon ne loči med kulturno dejavnostjo in delom v delovnem razmerju, da se to dvoje izenačuje pri priznavanju pravic in da zato prihaja do napak pri priznavanju pravic zavarovancem, ki se ukvarjajo s kulturno dejavnostjo. Že iz določb 11. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/94, 5/94, 7/96 in 54/98) izhaja, da se jasno razlikuje med obema kategorijama, saj ta člen določa, da se med drugimi, obvezno zavarujejo tudi osebe, ki samostojno opravljajo umetniško ali drugo kulturno dejavnost. Tudi pri priznavanju pravic se ne glede na terminologijo v tiskanem formularju upoštevajo pogoji, v katerih se odvija umetniška ali druga kulturna dejavnost in se pravice priznajo v skladu z njimi.

Tudi pri revidentu so bili v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja zato upoštevani podatki o obremenitvah pri opravljanju njegove dejavnosti, ki jih je sam podpisal in iz katerih ni mogoče razbrati delovnih pogojev (razmer), ki jih sedaj zatrjuje v reviziji. Tako na primer v opisu delovnih nalog in opravil pred nastankom invalidnosti (z dne 10.8.1992) ni podatka o tem, da se revidentova dejavnost lahko opravlja na prostem, ni podatka o neobičajnih pogojih, niti o dviganju ali prenašanju bremen. Ob upoštevanju takih revidentovih navedb pa glede njegovih obremenitev pri opravljanju dejavnosti (pri delu) ni več mogoče ugotoviti nasprotij med odločilnimi dejstvi, niti ne nasprotij med vsebino listin in dejstvi. Revidentova sposobnost za opravljanje samostojne kulturne dejavnosti se je lahko ugotavljala samo s pomočjo opisa opravljanja dejavnosti, ki ga je toženi stranki (in posledično sodišču) posredoval revident sam. Ni sprejemljiv revidentov očitek, da sodišče ne pozna razlik med delovnim mestom in kulturno dejavnostjo in znotraj nje, ampak je za odločitev, s katero revident sedaj ne soglaša, ker mu ne priznava pravic iz invalidskega zavarovanja, krivdo pripisati predvsem nepopolnemu in nepravilnemu opisu obremenitev pri opravljanju dejavnosti.

Tudi revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi, da sodišče prve stopnje A. T., zdravnika specialista ortopeda ni zaslišalo kot izvedenca, ampak kot pričo, čeprav je res, da je meja med izvedencem ali izvedeno pričo, kar je zdravnik ortoped v tem primeru bil, lahko zelo nejasna. Iz obravnavnega zapisnika z dne 5.2.1997 izhaja, da je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se zdravnik ortoped, ki je bil sicer član invalidske komisije, ki je podajala izvedensko mnenje, na sejo vabi zato, da bo sodišču pojasnil pripombe in razlike med mnenji invalidske komisije in mnenjem zdravnika nevrokirurga (dejstva v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja), ne pa da bo sam podajal mnenje o tem vprašanju. To pa lahko pomeni, da je bilo vabljenje zdravnika ortopeda mišljeno kot vabljenje izvedene priče, ki naj strokovno pojasni, zakaj in kako je invalidska komisija prišla do določenih zaključkov v svojem izvedenskem mnenju. Za pričo pa seveda ne veljajo določbe o izločitvi (določbe 252. člena ZPP), zato revizijsko sodišče ugovora bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri ni moglo sprejeti.

V socialnih postopkih sodišče nima nobene možnosti, da bi na obravnavah ali drugače v postopku lahko zahtevalo sodelovanje strank. Sodišče je dolžno na podlagi določb 5. člena ZPP dati vsaki stranki možnost, da se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke izjavi, stranka pa sama presodi, ali bo svojo pravico uveljavila ali ne. Ker je tožena stranka bila pravilno obveščena o vseh vlogah revidenta, prav tako pa je bila pravilno vabljena na vse naroke, ni sprejemljiva revidentova graja glede postopkovnih kršitev načela kontradiktornosti.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 27. oziroma 28. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). V 27. členu zakon samo definira invalidnost, ki jo veže na "svoje delo". Svoje delo seveda ni samo delovno razmerje, ampak tudi opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so osebe obvezno zavarovane. Razlika pa nastopi pri ugotovljeni zmanjšani delovni zmožnosti, saj zakon nekaterim zavarovancem, med njimi tudi zavarovancem iz 11. člena ZPIZ, priznava pravice iz naslova zmanjšane delovne zmožnosti pod nekoliko drugačnimi pogoji (28. člen ZPIZ). Zato sta glede ugotavljanja invalidnosti in možnosti priznanja pravice iz invalidskega zavarovanja nižji sodišči pravilno uporabili določbe prvega odstavka 27. člena ZPIZ oziroma 28. člena ZPIZ, tako da ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).