Jedro

Za zakonodajno protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

Ne glede na pravna stališča o tem, ali bi morala biti materija Uredbe pravzaprav vsebovana (v večji meri) že v ZVO-1, je glede na obrazloženo podana koneksnost med predmetom urejanja ZVO-1 (med drugim pravil za ravnanje z odpadki) in predmetom urejanja z Uredbo, ki podrobneje opredeljuje omejitve in predpostavke za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, torej odpadki v smislu ZVO-1. V takem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča o kršitvi ustavnih pravic (prav pravica do zdravega življenjskega okolja je povzdignjena na ustavno raven - 72. člen Ustave) in temeljnih civilizacijskih standardov, kar bi utemeljevalo protipravnost, ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 184.705,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.880,00 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, to je zoper II. in III. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (družba za ravnanje z odpadno embalažo -X) od tožene stranke (države) zahteva odškodnino na podlagi 26. člena Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba se v pomanjkanju drugačne normativne ureditve navezuje na splošno odškodninsko odgovornost po Obligacijskem zakoniku (OZ).1 Za utemeljitev neposlovne odškodninske odgovornosti po OZ morajo biti podane vse štiri splošne predpostavke: protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Ker morajo biti predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, odsotnost katerekoli izmed njih povzroči zavrnitev zahtevka.

6. Bistvo očitkov tožeče stranke toženi stranki je sledeče: - Tožena stranka je preko svojega organa - Ministrstva za kmetijstvo in okolje - Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje izdala odločbo št. 0618-3315/2013-54 z dne 28. 2. 2014 (v nadaljevanju: odločba). S to odločbo je tožeči stranki naložila, da do 31. 3. 2014 pri izvajalcih javnih služb (tj. komunalnih podjetjih) iz 1. točke izreka odločbe prevzame tam navedene količine odpadne embalaže, za katero so ji embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže oziroma pridobitelji embalaže s pogodbo prepustili svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo in ki se je na dan 31. 12. 2013 predhodno skladiščila pri komunalnih podjetjih.

- Tožeča stranka je odločbo izvršila, saj pritožba izvršitve ne bi zadržala (3. točka izreka odločbe) in se je obenem zoper odločbo pritožila. S pritožbo je uspela 9. 9. 2014, ko je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopenjski organ z odločbo št. 0618-10992/2014/4 ugodilo njeni pritožbi zoper odločbo inšpektorata ter zadevo vrnilo temu prvostopenjskemu organu v nov postopek in odločanje.

- Inšpektorat je z dopisom št. 0618-3315/2013-96 z dne 13. 11. 2014 tožečo stranko obvestil, da o zadevi ne more več odločati, saj je bila ta odpadna embalaža vmes že odstranjena.

7. Protipravnost je tožeča stranka po eni strani utemeljevala z navedbami o zakonodajni protipravnosti, v skladu s katero tožena stranka v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) ni imela podlage za sprejem Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba) in tam predpisane ukrepe ravnanja z odpadno embalažo, po drugi strani pa z navedbami o protipravnosti s posamičnimi akti, s katerimi pa je toženi stranki očitala, da po objavi deležev X na spletni strani ministrstva ni sprejela še posamičnih upravnih odločb o obveznosti postopanja X. Pri utemeljevanju protipravnosti vsega navedenega se je tožeča stranka opirala na obrazložitev različnih sodb Upravnega sodišča RS o tej tematiki.

Glede protipravnega ravnanja tožene stranke

8. Za uspeh po 26. členu Ustave standard protipravnosti ni izenačen z vsemi razlogi nezakonitosti splošnih in posamičnih aktov, temveč se zahteva kvalificirana stopnja protipravnosti. Za zakonodajno protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.2

9. Tožeča stranka zakonodajno protipravnost utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 777/2013, v kateri je sodišče v obrazložitvi zavzelo stališče, da je tožena stranka Uredbo sprejela brez vsebinske podlage v ZVO-1 kot hierarhično višjem predpisu. Bistvo njegove presoje je, da iz določb ZVO-1 ne izhaja obveznost tožeče stranke kot X glede načina in obsega opravljanja gospodarske dejavnosti, saj da na podlagi določb citiranega zakona ne more vedeti, da bo morala embalažo, ki je komunalni odpadek, prevzemati v deležih, ki jih bo določilo pristojno ministrstvo (predvsem 15. in 16. točka obrazložitve omenjene sodbe).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da take ugotovitve Upravnega sodišča o nezadostni določnosti (kazuističnosti) določb ZVO-1 glede na pravno materijo Uredbe ne dosegajo standarda zakonodajne protipravnosti, ki se zahteva kot ena izmed predpostavk po 26. členu Ustave. Ravnanje z odpadki med drugim ureja 20. člen ZVO-1, kjer je po petem odstavku tega člena vlada pooblaščena za določitev pravil ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki.3 Uredba v skladu s prvim odstavkom 1. člena določa pravila ravnanja v proizvodnji ter pri dajanju v promet in uporabi embalaže in pravila ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje embalaže v skladu s tam navedenimi splošnimi in posamičnimi pravnimi viri EU. Predmet urejanja po Uredbi so pravila ravnanja pri zbiranju odpadne embalaže (4. poglavje), kjer je določen način plačevanja X (prim. 19. člen Uredbe), in pravila ravnanja pri prevzemanju, zbiranju, ponovni uporabi, predelavi in odstranjevanju odpadne embalaže (5. poglavje), kjer je določen tudi način vključitve DROE v sistem ravnanja z odpadno embalažo (prim. 26. člen Uredbe). Dodatne pravice in obveznosti X so urejene v oddelku 5.7 Uredbe; med drugim tudi okoljevarstveno dovoljenje kot predpogoj za opravljanje dejavnosti X, ki je izdano na podlagi vloge zainteresirane pravne osebe (prim. 41. člen Uredbe).

11. Ne glede na pravna stališča o tem, ali bi morala biti materija Uredbe pravzaprav vsebovana (v večji meri) že v ZVO-1, je glede na obrazloženo podana koneksnost med predmetom urejanja ZVO-1 (med drugim pravil za ravnanje z odpadki) in predmetom urejanja z Uredbo, ki podrobneje opredeljuje omejitve in predpostavke za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, torej odpadki v smislu ZVO-1. V takem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča o kršitvi ustavnih pravic (prav pravica do zdravega življenjskega okolja je povzdignjena na ustavno raven - 72. člen Ustave) in temeljnih civilizacijskih standardov, kar bi utemeljevalo protipravnost,4 ni mogoče govoriti. Iz enakih razlogov - da torej ureditev ravnanja z odpadno embalažo ni arbitrarna in zunaj dopustnega predmeta zakonskega in podzakonskega urejanja - je treba zavrniti tendenciozne pritožbene očitke tožeče stranke, da "niti ne more vedeti, da bo morala pobirati odpadno embalažo v določenih deležih" (drugi odstavek na l. št. 221 pritožbe). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pri presoji obstoja vzročne zveze, je tožeča stranka za okoljevarstveno dovoljenje sama zaprosila, da bi lahko opravljala dejavnost, iz tega dovoljenja in iz skupnega načrta ravnanja z odpadno embalažo, ki ga je sama pripravila, pa izhaja njeno strinjanje tako z obveznostjo pobiranja odpadne embalaže kot tudi deležem te obveznosti ter seznanjanjem preko spletnih strani ministrstva.

12. Podobno se tudi pri presoji posamične protipravnosti - protipravnosti pri izdaji posamičnega akta za odgovornost po 26. členu Ustave zahteva višja intenzivnost kršitve, saj zmotna materialnopravna presoja, zaradi katere je kasneje izdana drugačna sodba v sodnem postopku v korist prizadete stranke, še ne izpolnjuje standarda protipravnosti ravnanja države.5 V skladu s 26. členom Ustave standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti ipd.6 Zato zgolj protipravnost posamičnega akta ne predstavlja protipravnosti, relevantne za odškodninski spor po 26. členu Ustave.7 Ustavna pravica do povračila, nastala s protipravnim ravnanjem državnih organov, je zgolj sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem.8 Zato s sklicevanjem na kasneje izdano ugodnejšo odločitev še ni mogoče utemeljevati odgovornosti po prvem odstavku 26. člena Ustave.

13. Ves čas predmetnega gospodarskega spora ni bilo sporno, da tožeči stranki ni bilo z upravno odločbo določen delež prevzema odpadne embalaže, temveč je bil delež v višini 35,21 % določen z objavo na spletnih straneh ministrstva. Že iz pritožbenih navedb in tam citiranih odločitev Upravnega sodišča št. I U 1748/2012, I U 1749/2012 in I U 1750/2012 izhaja, da je bila tožeča stranka že glede enake pravne ureditve sistema manipuliranja z odpadno embalažo v letih 2010, 2011 in 2012 poučena, da je pravno sredstvo zaradi neukrepanja upravnega organa (ministrstva) tožba zaradi molka organa (prim. l. št. 218). Ali je upravni organ sledil odločitvi sodišča ali pa je zahtevo tožeče stranke zavrgel s sklepom št. 35405-100/2009 (priloga A43), za odločitev o predmetni zadevi ni pomembno; pomembno je, kar izhaja tudi iz pravnega pouka omenjenega sklepa za predhodna leta poslovanja, da je dopustno pravno sredstvo zoper tak sklep o zavrženju upravni spor pred Upravnim sodiščem RS.

14. Tožeča stranka ne pojasni, zakaj ni vložila razpoložljivih pravnih sredstev (tožbe zaradi molka organa oziroma tožbe v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju zahteve tožeče stranke) za določitev deležev za leto 2013, kljub temu da se za utemeljitev predpostavk po 26. členu Ustave zahteva od stranke, da izkoristi vsa pravna sredstva. Da bi zainteresirana oseba lahko utemeljevala odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave, si mora v sistemu pravnih sredstev prizadevati, da izposluje pravilno in zakonito odločitev in tega sistema ne more preprosto zaobiti z izpostavljanjem nezakonitosti upravnega delovanja v kasnejši odškodninski pravdi.9 Tožeča stranka bi morala trditi in dokazovati - to namreč spada v predmetnem sporu v spodnjo premiso in s tem v okvir strankine obveznosti po 212. členu ZPP - neobstoj pravnih sredstev zoper akte ministrstva oziroma inšpektorata. Ker se ureditev glede na predhodna leta, kot izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve, ni spreminjala, je celo očitno, da je tožeča stranka imela na voljo pravna sredstva zoper akte tožene stranke, če je menila, da so ti nezakoniti.

15. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da zgolj nezakonitost odločbe z dne 28. 2. 2014, ki je bila ugotovljena s pravnimi sredstvi, za utemeljitev protipravnosti po 26. členu Ustave ne zadošča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožeča stranka ni v zadostni meri utemeljila predpostavke protipravnosti, ki se zahteva po 26. členu Ustave.

16. Prav tako pa ni podana predpostavka vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in vtoževano škodo, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve te sodbe.

Glede neobstoja vzročne zveze

17. Tudi za javno odškodninsko odgovornost veljajo pravila o adekvatni vzročnosti, po kateri je mogoče pripisati poškodovanje tuje dobrine le takemu ravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode.10

18. Iz Okoljevarstvenega dovoljenja št. 35473-10/2012-9 (priloga B1), ki je bilo izdano na zahtevo tožeče stranke, je tožeča stranka pridobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti ravnanja z odpadno embalažo (1. točka izreka). S tem dovoljenjem je bila obenem tožeči stranki naložena obveznost glede zagotavljanja rednega prevzemanja in zbiranja vse odpadne embalaže, za katero ji je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec oziroma pridobitelj embalaže, trgovec, ali končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja s pogodbo prepustil svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo, tako da med drugim redno prevzema odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalcev javne službe (2. točka izreka). V izreku okoljevarstvenega dovoljenja je za ta spor relevantna še obveza tožeče stranke, da mora odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, prevzemati od izvajalca javne službe po deležih, ki jih objavi ministrstvo na svojih spletnih straneh (druga alineja 4. točke izreka).

19. Z odločbo z dne 28. 2. 2014, katere bistveni del izreka je bil povzet že zgoraj, je tožena stranka tožeči stranki naložila le izvršitev obveznosti glede tiste vrste odpadne embalaže, na katero se nanaša okoljevarstveno dovoljenje kot oblika predhodnega soglasja k dejavnosti tožeče stranke in iz tega izvirajočih medsebojnih pravic in obveznosti. To pomeni, da tožeči stranki ni bila naložena nikakršna obveznost, ki ne bi bila zajeta z okoljevarstvenim dovoljenjem; z odločbo z dne 28. 2. 2014 je bila obveznost le konkretizirana glede na stanje odpadne embalaže na presečni dan 31. 12. 2013 pri komunalnih podjetjih, ki so navedena v odločbi. Zato so v tem kontekstu nerazumljive pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka poudarja, da ni dolžna odpeljati embalaže drugih zavezancev, saj jo k takemu ravnanju sporna odločba z dne 28. 2. 2014 niti ne zavezuje, kar jasno izhaja iz uvodnega odstavka 1. točke izreka. Pravno nepomembno pa je, če je tožeča stranka embalažnino dobila plačano, saj zavezanec za njeno plačilo po Uredbi ni tožena stranka.

20. Kot pojasnjeno, pa se je tožeča stranka glede na vsebino okoljevarstvenega dovoljenja tudi strinjala z načinom delovanja sistema odpadne embalaže v tistem delu, ki določa njeno obveznost, da kot X prevzema odpadno embalažo po deležih, ki je razviden s spletne strani ministrstva (4. točka izreka). Strinjanje tožeče stranke s takim sistemom delovanja pa nenazadnje izhaja tudi iz Skupnega načrta ravnanja z odpadno embalažo, ki ga je sama pripravila kot predlog Ministrstvu za kmetijstvo in okolje (Priloga B2; str. 11). Ali je bila o deležih s spletnih strani tožeči stranki izdana še posebna upravna odločba, za kar se tožeča stranka zavzema na podlagi stališč Upravnega sodišča iz obrazložitve njegovih odločb (in jih citira npr. na l. št. 218 pritožbe), na temeljno obveznost tožeče stranke, ki izhaja že iz okoljevarstvenega dovoljenja in je bila celo predlagana s strani tožeče stranke v skupnem načrtu, ne bi imelo vpliva. Zato ne drži pritožbeno stališče tožeče stranke, da ji je bila zaradi opustitve izdaje upravne odločbe kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Že glede na aktivnosti same tožeče stranke v postopku pridobivanja soglasja za opravljanje dejavnosti kot X in glede na zgoraj opisan obseg pravnih sredstev ji omenjeni ustavni pravici nista bili kršeni.

21. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je delež prevzemanja odpadne embalaže za leto 2013 znašal 35,21 % in da tožeča stranka obveznosti ni izpolnjevala v takem obsegu vsaj pri določenih komunalnih podjetjih (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na tožeči stranki je bilo trditveno in dokazno breme, da je izpolnila obveznosti glede prevzema odpadne embalaže za leto 2013 v navedenem obsegu. Iz takih ugotovitev bi bilo nato mogoče šele sklepati, ali je tožena stranka z odločbo z dne 28. 2. 2014 tožeči stranki naložila izpolnitev kakšne obveznosti, ki presega 35,21 % delež za leto 2013 ali ne. Tožena stranka ni nosila trditvenega in dokaznega bremena glede obsega odpadne embalaže v Republiki Sloveniji za leto 2013 in preko nadaljnjih izračunov še, ali je tožeča stranka izpolnila toliko, kot bi morala, ali nemara kaj več, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi (l. št. 227). Trditveno in dokazno breme je namreč na tisti stranki, ki so ji določena dejstva v korist in ne obratno.11 V konkretnem primeru bi bilo tožeči stranki v korist, da dokaže, da je odpeljala več odpadne embalaže kot bi ji bilo treba oziroma k čemur nikakor ni bila zavezana - torej da embalaža, ki jo je prostovoljno prevzela po izdani odločbi z dne 28. 2. 2014 predstavlja presežek nad tistim, kar bi izhajalo iz spletne objave ministrstva za okolje. V pritožbi tožeča stranka ne trdi, da bi v teku prvostopenjskega postopka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj, nasprotno, trditveno in dokazno breme neutemeljeno sprevrača v škodo tožene stranke. Neresnične in iz konteksta celotnega spora med strankama so vzete pritožbene navedbe, da je bila med strankama nesporna izpolnitev obveznosti tožeče stranke za leto 2013, iz česar smiselno izhaja, da odločba tožene stranke z dne 28. 2. 2014 tožečo stranko zavezuje k dodatnemu oziroma presežnemu ravnanju. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo povsem jasno trdila, da je odločbo z dne 28. 2. 2014 sprejela na podlagi podatkov izvajalcev javnih služb (komunalnih podjetij) o neizpolnjenih obveznostih tožeče stranke (gl. tč. 2 odgovora na tožbo; l. št. 22). Način obrambe tožene stranke je bil torej povsem jasen in nedvomno predstavlja prerekanje navedb tožeče stranke, da je izpolnila vse svoje obveznosti glede prevzema odpadne embalaže za leto 2013. Tožena stranka je tako podala navedbe, s katerimi je izpodbijala navedbe tožeče stranke že v smislu 212. člena ZPP, zato ne gre niti za situacijo iz drugega odstavka 214. člena ZPP, po kateri je lahko namen zanikanja določenih dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

22. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da zatrjevano nezakonito izdani odločbi z dne 28. 2. 2014 ni mogoče pripisati tistega vrednostnega elementa, ki bi vzpostavljal vzročno zvezo med zatrjevano nezakonitostjo te odločbe (ker naj bi bila izdana brez podlage v predpisih) in vtoževano škodo v višini stroškov prevzema odpadne embalaže po pravilih o adekvatni vzročnosti. Sprejeta odločba z dne 28. 2. 2014, ki jo je tožeča stranka po lastnih trditvah tudi prostovoljno izvršila, tožeče stranke ni zavezala k opravi dejanj, katerih se ne bi že prej sama zavezala opraviti. Tožeča stranka z obsežnim pritožbenim navajanjem in izpostavljanjem (po njenem mnenju) neustrezne upravne ureditve področja ravnanja z odpadno embalažo ne more na toženo stranko s sklicevanjem na 26. člen Ustave prenesti finančnega bremena za odvoz sporne komunalne embalaže, saj je v sistem ravnanja z odpadno embalažo tožeča stranka vstopila prostovoljno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

23. Ker nista podana že dva med kumulativno potrebnimi pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, se z ostalimi sodišču druge stopnje ni bilo treba ukvarjati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je zato pravilna.

24. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

25. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. D. Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo 6/1999, str. 1290 in nasl. 2 Gl. D. Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 148. 3 Ukrepi vlade se po istem določilu nanašajo zlasti na: 1. preprečevanje odpadkov, 2. razvrščanje odpadkov na sezname, 3. načine ravnanja z odpadki, 4. pogoje za vpis v evidenco iz tretjega odstavka tega člena, 5. pogoje za pridobitev predpisanih dovoljenj, 6. načrtovanje, gradnjo in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki, 7. usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki, 8. ukrepe, povezane s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki in 9. vodenje evidenc o odpadkih in ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja. 4 Prim. VSRS II Ips 800/2006. 5 Prim. VS RS III Ips 5/2014. 6 Prim. npr. VS RS II Ips 200/2010. 7 Prim. D. Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, IPP PF, Ljubljana 2013, str. 149. Stališča se sicer nanašajo na sodniška ravnanja, vendar so uporabljiva tudi v obravnavanem primeru zaradi enotnosti instituta odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave za vse oblastne organe. 8 VS RS III Ips 105/2007. 9 Prim. E. Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku, str. 176 in nasl., v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015. 10 Gl. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 203 in nasl. in VSRS sodba III Ips 69/2014. 11 J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, druga knjiga, str. 347.