Jedro

Odločilno je, da je tožnik sam pustil voziček na transportni poti in je po prihodu nazaj iz hladilnice prav na ta voziček stopil in se pri tem poškodoval. Posledično je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da ni bilo na voljo nobenega vozička, zaradi česar je bil gajbici z mesom prisiljen nositi v rokah; za tak način dela se je sam odločil. Na odločitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da vozička po prihodu iz hladilnice ni videl zaradi gajbic, ki ju je nosil, saj je moral vedeti, da je voziček pustil pred hladilnico, za ročno prenašanje gajbic, ki naj bi mu zastirali pogled, pa se je sam odločil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil voziček na transportni poti prestopiti in je pri tem nanj stopil ter padel. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja glede ročnega prenašanja bremen in glede nepospravljanja vozičkov za prevoz mesa. V tožbi ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo nadzora, kot bistveno je namreč toženkama očital, da sam prostor pripravljalnice mesa ni bil dovolj velik, zlasti v obdobjih povečane prodaje mesa, ter da bi moral biti voziček, ki ni v uporabi, pospravljen.

Od prve toženke kot od delodajalke ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in tožniku daje navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe (prenašanje oziroma prevažanje mesa iz hladilnice zaradi polnjenja vitrin).

Izrek

I. Pritožbama prve in druge toženke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 155.556,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2022 dalje do plačila.

2. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila." - toženki sami krijeta svoje do sedaj priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugi toženki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti 981,60 EUR stroškov pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan do 60 %, medtem ko je v 40 % tožnik sam odgovoren za škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 22. 6. 2019 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo vlagajo pritožbo tožnik in obe toženki.

3. Prva toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo zoper vmesno sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev temelja tožbenega zahtevka do 60 %. Kot neutemeljene in dokazno nepodprte graja zaključke sodišča prve stopnje, da je do delovne nezgode prišlo, ker je opustila nadzor nad delovnim procesom oziroma je dopuščala neustrezna ravnanja tožnika znotraj delovnega procesa. Navaja, da je tožnik v zvezi z domnevnim pomanjkanjem nadzora trdil le na splošno, da je bil škodnega dne v službi navzoč njegov prvi nadrejeni oddelkovodja A. A. in da delovnega prostora in delovnega orodja več kot očitno ni ustrezno nadzoroval, ni pa mu očital pomanjkanja stalnega nadzora nad procesom dela niti ni navedel, v čem vidi pomanjkanje nadzora, ter vzročne zveze med domnevno pomanjkljivim nadzorom in nastalo škodo. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo na podlagi nezatrjevanih dejstev, saj tožnik ni trdil, da se je delo običajno opravljalo z ročnim premeščanjem zabojev mesa oziroma da se je voziček običajno nahajal na transportni poti in je delodajalec to dopuščal. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2141/2020. Zaradi prekoračitve trditvene podlage zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 7. in 212. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe; sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII 38/2016. Nasprotuje ugotovitvam, da se vozički niso redno pospravljali in so se redoma nahajali na transportni poti ter da je prva toženka dopuščala ročno premeščanje težkih bremen. Sklicuje se na izpovedi tožnika ter prič B. B. in A. A., v zvezi z izpovedjo slednjega pa navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo njegov odgovor na vprašanje pooblaščenke tožnika, kaj bi storil, če bi bil sam v tožnikovi situaciji. Navaja, da je navedeni zgolj hipotetično izpovedal o tem, kako bi on ravnal, sodišče prve stopnje pa je izpovedi pripisalo drugačen pomen. Pove, da nobena priča ni izpovedala, da so se vozički običajno nahajali na transportni poti, nasprotno sta obe priči izpovedali, da so bili vozički, kadar niso bili v uporabi, pospravljeni pod mizo, ter da so mesarji meso do vitrin vozili z vozički. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in se sklicuje na stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 49/2020, da od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi polnjenje vitrin z mesom. Trdi, da kot delodajalka ni bila dolžna izvajati vseobsežnega nadzora nad delom delavcev, biti nepretrgoma prisotna na njihovem delovnem mestu in dajati navodil tudi za najenostavnejša opravila. Sklicuje se na ugotovitve dokaznega postopka, da je tožnik imel jasna navodila za varno delo in vse pripomočke, s katerimi bi delo lahko varno opravil, bil je tudi ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu, pa se je samovoljno in v nasprotju z navodili odločil, da bo prestopil voziček, ki si ga je pripeljal k hladilni komori, in gajbice ročno prenesel do vitrin. Vztraja, da je pravilno organizirala delo in poskrbela za potreben nadzor, ki ga je izvajal A. A., ki je izpovedal, da je zaposlene opomnil, naj meso vozijo z vozički. Meni, da iz njegove izpovedi ne izhaja, da pri navodilih ne bi vztrajal, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, kaj bi moral v okviru dolžnostnega ravnanja še storiti. Navaja, da bi nastanek škodnega dogodka moral dokazati tožnik, ki pa je svoje trditve spreminjal, tako je ostalo sporno, kako je do škodnega dogodka prišlo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, saj si je voziček sam pripeljal pred hladilno komoro.

4. Na pritožbo prve toženke odgovarja tožnik, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo prvi toženki. Te stroške tudi priglaša. 5. Tudi druga toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper vmesno sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je temelj tožbenega zahtevka podan do 60 %. Predlaga spremembo izpodbijanega dela tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožniku v plačilo njene stroške postopka. Navaja, da je bilo med strankama sporno, kdo je voziček postavil pred hladilnico in ali ga je tožnik videl, preden je stopil nanj. Sklicuje se na ugotovitve sodišča prve stopnje, da na dan nezgode vozička na transportni poti niso pustili drugi delavci prve toženke, temveč ga je tja postavil tožnik sam, ki ga je verjetno želel uporabiti, a si je kasneje premislil. Soglaša z ugotovitvijo, da je tožnik padel, ker je neuspešno poskušal prestopiti voziček, ki ga je tja postavil sam. To po njenem mnenju pomeni, da je vedel za njegovo nahajanje in ga očitno videl, torej bi se mu lahko izognil ali ga premaknil, zaradi česar je sam v celoti odgovoren za nastanek škode. Pove, da se poškodoval pri nošenju mesa, kar je relativno enostavno opravilo, kakršna ljudje redno opravljajo v vsakdanjem življenju, varno pa jih je mogoče opraviti ob običajni, minimalni pozornosti. Ker je tožnik voziček na sporno mesto postavil sam, zatrjevana opustitev nadzora nad delovnim procesom oziroma dopuščanje njegovih neustreznih ravnanj znotraj delovnega procesa nista vzročno povezana z nastankom škode oziroma je bila z nepravilnim ravnanjem tožnika vzročna zveza pretrgana. Opozarja, da tožnik ni konkretno zatrjeval vzročne povezave med domnevno neustreznim delovnim prostorom in delovno nezgodo. Nasprotuje ugotovitvi, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja tožnika in s tem opustila nadzor nad delovnim procesom. Trdi, da področna zakonodaja stalnega nadzora delavcev s strani delodajalca ne predvideva, še posebej pa ni mogoče pričakovati in zahtevati izvajanja nadzora in dajanje navodil delavcem tudi za enostavne aktivnosti. Meni, da bi prva toženka nastanek škode lahko preprečila le, če bi zagotovila izvajanje stalnega nadzora delovnega procesa tako, da bi zagotovila osebo, ki bi neprestano opravljala nadzor nad vsakim delavcem posebej; to je nerazumno in neizvedljivo. Sklicuje se na tožnikove trditve, da je bil poučen, kako se pravilno prenaša breme, njegov nadrejeni ob tožnikovem padcu ni bil v istem prostoru kot tožnik, da bi ga ponovno poučil o pravilnem opravljanju dela. Navaja, da sta A. A. in B. B. izpovedala, da se pri prvi toženki ročno nosijo le lažja bremena (do 6 kg), težja bremena pa prevažajo s pomočjo vozička, njihovo ročno prenašanje pa se ni dopuščalo; to potrjuje tudi izpoved tožnika. Opozarja na ugotovitev, da je imel tožnik na voljo prosti voziček (tako priči) in bi moral gajbici prepeljati, sam je postavil prazen voziček na transportno pot in bi ga lahko uporabil. Zanika, da bi nadrejeni dopuščal, da se med delom na transportni poti nahajajo neustrezno postavljeni vozički; njegova izpoved je bila v tem delu nepravilno povzeta, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na izpoved A. A., da so vozički zloženi na prevzemu, če se kakšen izprazni, ga vtaknejo pod mizo, ter da se lahko voziček nahaja na transportni poti, če se uporablja, kar je z izpovedjo, da se vozički odlagajo pod mizo, potrdil tudi B. B. Zatrjuje nepravilno tolmačenje odgovora priče A. A. na vprašanje, kaj bi storil v tožnikovi situaciji; v zvezi s tem je predhodno izpovedal, da je tožnik poskušal voziček preskočiti. Opozarja na tožnikovo neverodostojnost ter dejstvo, da priči nista zainteresirani za izid postopka. Opozarja na pomoto v prepisu zapisnika o naroku glavne obravnave od 14. do 17. strani, kjer je nepravilno navedeno, da odgovore podaja priča, odgovarjal pa je tožnik. Priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožba druge toženke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila njegovih stroškov drugi toženki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Zoper vmesno sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je za 40 % temelja tožnik sam odgovoren za škodo, se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se po temelju tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti prve toženke, ki je posledica njene hude malomarnosti v delovnem procesu, saj je oddelkovodja dopuščal, da je tožnik v nasprotju z navodili za varno delo ročno prenašal težje gajbice in da so se med delovnim procesom v delovnem prostoru tudi na transportni poti nahajali neustrezno pospravljeni vozički. Sklicuje se na ugotovitvi, da so delavci vozičke običajno pod delovni pult pospravili šele ob koncu dela ter da bi oddelkovodja v primeru, da bi mu na poti stal voziček, tega odrinil v nogo. Meni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo njegov soprispevek neutemeljeno ali vsaj v previsokem deležu. Trdi, da ni kršil 12. člena ZVZD-1 in Navodil za varno delo, saj je prva toženka dopuščala ročno prenašanje gajbic in puščanje vozičkov nepospravljenih na transportni poti, kar izključuje tožnikovo hudo malomarnost in s tem njegov soprispevek k nezgodi. Nasprotuje ugotovitvi, da je padel, ker je neuspešno poskušal prestopiti voziček, ki ga je videl. Trdi, da to nasprotuje predhodni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se vozički nahajali na transportni poti, kjer se ne bi smeli. Navaja, da tudi če bi bila pravilna ugotovitev, da je voziček videl in ga hotel prestopit, to v delovnem procesu ne bi predstavljalo neobičajnega ravnanja ali izrednega dogodka, saj je prva toženka očitno prepuščala delavcem odločitev, kako bodo ravnali pri prenašanju bremena, ko jim bo pot oviral transportni voziček. Navaja, da je pri tem šlo za ustaljeno ravnanje; huda malomarnost delodajalca izključuje hudo malomarnost delavca za iste okoliščine. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 615/2018 glede kriterija skrbnosti. Vztraja, da ni bilo nobenega prostega vozička in je breme moral prenesti ročno ter da vozička na poti ni videl. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da je splošno znano, da oseba, ki nosi tovor, noge dviguje višje; očita mu tudi pristranskost pri odločanju. Meni, da s prenašanjem 15 do 12 kg mesa ni kršil točke 5.2 Navodila za varno delo, ki določa, kakšna je največja dovoljena masa bremena v kilogramih, ki se ga sme ročno premeščati. Ker sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, kaj konkretno v okviru Navodil naj bi prekršil tožnik, je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

8. Pritožbi toženk sta utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1) in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) z vmesno sodbo po prvem odstavku 315. člena ZPP odločalo o temelju tožbenega zahtevka tožnika za plačilo odškodnine za škodo zaradi nesreče pri delu 22. 6. 2019. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da: - je bil tožnik pri toženki zaposlen kot mesar, - da je do delovne nezgode prišlo med tem, ko je tožnik ročno prenašal gajbice mesa iz hladilnice v pripravljalnico in je med hojo z levo nogo stopil na nizki voziček za prevoz mesa, ta se je odpeljal naprej, tožniku pa je ob tem spodneslo levo nogo in jo raztegnilo v špago, - da tožnik ni dokazal utemeljenosti očitkov o neustrezni velikosti delovnega prostora, - da ni utemeljen tožnikov očitek, da prva toženka svojih zaposlenih ni seznanila s tem, kje morajo biti pospravljeni delovni pripomočki, kadar niso v uporabi, saj so tožnik in priči skladno izpovedali, da bi se moral voziček, ki ni v uporabi, nahajati pod delovnim pultom, - da tožnik ni dokazal, da so voziček, na katerega je stopil, na transportni poti pustili drugi delavci prve toženke, - da je prva toženka dopuščala izvajanje delovnega procesa z ročnim premeščanjem težjih bremen, namesto pravilno z uporabo vozičkov, in neustrezno pospravljanje vozičkov, s čimer je opustila dolžni nadzor nad izvajanjem ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, - da je bil tožnik ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu, da bi moral breme, težko 15 kilogramov, iz hladilnice do prodajnega mesta prenesti z uporabo vozička, ki je bil na voljo, - da je tožnik voziček videl in padel, ker ga je skušal prestopiti.

Glede na vse navedeno je sklenilo, da je prva toženka v deležu 60 % krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca, saj je ravnala hudo malomarno s tem, da je oddelkovodja A. A. opustil tisto skrb, ki se pričakuje od povprečnega oddelkovodje, tj. skrb za izvajanje dela v skladu z navodili za varno delo. Tožnikov prispevek k nastanku škode je ocenilo v deležu 40 %, saj je pri svojem delu ravnal hudo malomarno, ker je opustil običajno skrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca na njegovem delovnem mestu; s tem, da se je odločil prestopiti voziček, medtem ko je v rokah nosil gajbici, težki vsaj 15 kg, ki sta mu zastirali pogled naprej, je ravnal skrajno nepazljivo.

11. Za krivdno odškodninsko odgovornost toženk (delodajalke in zavarovalnice, pri kateri ima ta zavarovano svojo odgovornost) morajo biti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ: nastanek škode, protipravnost, vzročna zveza in krivda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku nastala škoda pri opravljanju dela za toženko: ko je prenašal gajbice mesa iz hladilnice v pripravljalnico, je med hojo z levo nogo stopil na nizki voziček za prevoz mesa, ki se je odpeljal naprej, tožniku pa je pri padcu spodneslo levo nogo in jo raztegnilo v špago, zaradi česar mu je nastala škoda. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo in storilo bistveni kršitvi določb postopka v zvezi z ostalimi tremi predpostavkami odškodninske odgovornosti.

12. Toženki utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s samim potekom nesreče pri delu zmotno ugotovilo, da sta ravnali protipravno, da je njuno protipravno ravnanje v vzročni zvezi z nastankom škode ter njuno krivdo, zaradi česar je zmotna ugotovitev o njuni 60‑odstotni odgovornosti za nastanek tožnikove škode.

13. Utemeljeno poudarjata ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da so voziček, na katerega je stopil, na transportni poti pustili drugi delavci prve toženke. Med strankama ni sporno, da so bili v prostorih za pripravo mesa pri prvi toženki v času nesreče pri delu navzoči le trije delavci, poleg tožnika še njegov nadrejeni A. A. in sodelavec B. B. Ker navedena po ugotovitvah sodišča prve stopnje vozička nista pustila pred hladilnico, v kateri se je nahajal tožnik, tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi ne nasprotuje, niti ni zaslišan kot stranka izpovedal, kdo od njiju naj bi to storil, je edini možen sklep, da je voziček pred hladilnico pustil tožnik. Ni pomembno, ali si je voziček pripravil, da bi ga uporabil, pa si je nato premislil, ali ga po predhodni uporabi ni pravilno pospravil pod pult. Odločilno je, da je tožnik sam pustil voziček na transportni poti in je po prihodu nazaj iz hladilnice (po njegovi izpovedi največ po 10 minutah) prav na ta voziček stopil in se pri tem poškodoval. Posledično je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da ni bilo na voljo nobenega vozička, zaradi česar je bil gajbici z mesom prisiljen nositi v rokah; za tak način dela se je sam odločil. Na odločitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da vozička po prihodu iz hladilnice ni videl zaradi gajbic, ki ju je nosil, saj je moral vedeti, da je voziček pustil pred hladilnico, za ročno prenašanje gajbic, ki naj bi mu zastirali pogled, pa se je sam odločil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil voziček na transportni poti prestopiti in je pri tem nanj stopil ter padel. Drugačne tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je štelo, da je prva toženka ravnala protipravno s tem, da je opustila nadzor nad delovnim procesom in je dopuščala neustrezna ravnanja tožnika znotraj delovnega procesa (prenašanje težjih bremen v nasprotju z navodili in neustrezno pospravljanje vozičkov), s čimer je kršila 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD‑1) in Navodila za varno delo v maloprodaji (listina B 1). Toženki utemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 7. in 212. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva; tožnik v postopku ni zatrjeval, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja glede ročnega prenašanja bremen in glede nepospravljanja vozičkov za prevoz mesa. V tožbi ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo nadzora, kot bistveno je namreč toženkama očital, da sam prostor pripravljalnice mesa ni bil dovolj velik, zlasti v obdobjih povečane prodaje mesa, ter da bi moral biti voziček, ki ni v uporabi, pospravljen. V prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2023 pa je v zvezi s tem dodal še nekaj navedb o neprimernosti samega prostora, trditev, da njegov nadrejeni A. A. "delovnega prostora kot tudi delovnega orodja več kot očitno ni ustrezno nadzoroval, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka" ter da delovno orodje (konkretno voziček) ni bilo ustrezno nadzirano (zaradi prevelike gneče ljudi in stvari) s strani vsakega mesarja, zaradi česar se je spotaknil ob voziček, ki ga je na napačnem mestu pustil drug mesar. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik podal trditve o dopuščanju neustreznih ravnanj prve toženke oziroma tožnikove nadrejenega A. A., in je svojo odločitev o protipravnem ravnanju toženk oprlo prav na ta nezatrjevana dejstva (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2141/2020). Pomanjkanje nadzora prve toženke je glede na trditve tožnika dopustno ugotavljati kvečjemu v zvezi s tožnikovim neskrbnim ravnanjem na dan nesreče pri delu, tj. s tem, da je sam pustil voziček pustil na transportni poti pred hladilnico, in ročnim prenašanjem gajbic, kljub temu, da je imel na voljo prost voziček.

15. Glede na navedeno in ugotovitve sodišča prve stopnje glede načina, kako je prišlo do tožnikove poškodbe, se kot napačno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da je prva toženka protipravno opustila nadzor nad izvajanjem delovnega procesa tožnika. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pritrdilo ugovoru toženk, da področna zakonodaja ne predvideva stalnega nadzora nad delavcem oziroma osebe, ki bi ves čas nadzorovala, ali vsak zaposleni vsak trenutek upošteva prejeta navodila za varno delo. Zmotno pa je nato razlogovalo, da v danem primeru ni šlo za to, da bi tožnik ravnal neobičajno za delovni proces oziroma da bi kršil navodila za varno delo prvič. Take ugotovitve nimajo podlage v trditvah tožnika, niti to ne izhaja iz izvedenih dokazov. V zvezi z izpovedjo priče A. A. je namreč sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; toženki utemeljeno uveljavljata, da je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o prepisih zvočnega posnetka zaslišanja te priče in med samim prepisom na list. št. 89-94. Priča A. A. namreč ni izpovedoval, da se med delovnim procesom prazni vozički niso sprotno pospravljali, da so jih delavci običajno pod delovni pult pospravili šele ob koncu dneva oziroma da je bilo v delovnem procesu prve toženke običajno, da so se vozički nahajali na transportni poti. Nasprotno, izpovedal je, da so vozički, ko so prazni, zloženi prav na prevzemu, za vrati, da če se kakšen izprazni, ga vtaknejo pod mizo, ter da se voziček lahko nahaja na transportni poti, če se uporablja.1 Njegovo izpoved, da bi najbrž voziček porinil z nogo, če bi se znašel v tožnikovi situaciji, je treba razumeti v kontekstu vprašanj pooblaščenke tožnika, ki so se nanašala na domnevno tožnikovo namero preskočiti voziček. Priča je potrdil, da mu je tožnik rekel, da je želel iti čez voziček, v bistvu ga preskočiti, glede tožnikove sposobnosti za preskakovanje je dejal, da bi to moral tožnik oceniti, sam pa vozička ne bi preskakoval, če bi se znašel v tej situaciji, temveč bi ga verjetno porinil z nogo. Glede na to je neutemeljen sklep sodišča prve stopnje, da ta izpoved kaže na to, da je bilo v delovnem procesu toženke običajno, da so se vozički nahajali na transportni poti ter da jih delavci niso dosledno pospravljali. Česa takega nista izpovedala ne tožnik ne priča B. B. Tudi ugotovitev o tem, da nadrejeni A. A. ni vztrajal pri uporabi vozičkov, nima opore v njegovi izpovedi, kar pa niti ni bistveno, saj se po ugotovitvah sodišča prve stopnje v času tožnikovega prihoda iz hladilnice z gajbicama v rokah ni nahajal v istem prostoru kot tožnik, tako da tožnika na napačen način dela niti ni mogel opozoriti.

16. Ker področna zakonodaja ne predvideva stalnega nadzora oziroma zaposlitve osebe, ki bi ves čas nadzorovala, ali vsak zaposleni vsak trenutek upošteva prejeta navodila za varno delo, toženkama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbi za varno delovno okolje po prvem odstavku 5. člena ZVZD-1, ker na dan poškodbe ni posebej nadzorovala, ali je tožnik pustil prazen voziček na transportni poti in ali ročno prenaša težje breme, čeprav so na voljo prosti vozički. Tožnikova običajna in pogosta aktivnost na njegovem delovnem mestu mesarja je bila, da je prenesel meso iz enega prostora v drugega, od njega se je pri tej aktivnosti zahteva običajna pazljivost oziroma povprečna skrbnost; ni šlo za aktivnost, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in tožniku vsakokrat dajati posebna navodila o varnem opravljanju tega opravila (prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 49/2020). Tožnik je bil seznanjen z navodili za prenašanje težjih bremen in s pravilnim pospravljanjem praznih vozičkov, ki niso v uporabi. Od prve toženke kot od delodajalke ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in tožniku daje navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe (prenašanje oziroma prevažanje mesa iz hladilnice zaradi polnjenja vitrin).

17. Tožnikovemu nadrejenemu tako ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, zato prva in posledično tudi druga toženka nista ravnali malomarno. Tožnik niti ni navedel, kaj bi v okviru dolžne skrbnosti moral storiti njegov nadrejeni. Glede na ugotovljene okoliščine, bi prva toženka lahko preprečila tožnikovo poškodbo le, če bi nekdo tožnikovo delo ves čas nadzoroval. Ker česa takega od delodajalca ni mogoče zahtevati, je materialnopravno zmoten sklep sodišča prve stopnje o tem, da sta toženki ravnali s hudo malomarnostjo. Pravilno pa je ugotovilo, da je tožnik ravnal hudo malomarno s tem, da je kljub seznanjenosti z navodili za varno delo težje breme prenašal ročno, čeprav je imel na voljo voziček, da je voziček videl in padel, ker ga je skušal prestopiti. Bistvena okoliščina je, da je bil prav tožnik tisti, ki je prazen voziček pustil pred hladilnico. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Uporabiti je treba kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri presoji skrbnosti pa je treba upoštevati okoliščine, v katerih je do ravnanja prišlo (prim. sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 615/2018). Vzrok za tožnikov padec je bilo prav njegovo neskrbno ravnanje: postavitev vozička na transportno pot pred hladilnico, odločitev, da bo gajbici z mesom nosil v rokah, namesto prepeljal z vozičkom, in poskus prestopanja vozička.

18. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi toženk ugoditi, saj za njuno odškodninsko odgovornost niso podane vse predpostavke, zato je bilo treba odločitev iz vmesne sodbe, da sta za škodo tožniku po temelju odgovorni v deležu 60 % (v deležu 40 % je bila ugotovljena tožnikova odgovornost, torej v tem delu ni uspel), spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne (5. in 6. alineja 358. člena ZPP). Ker tožnik v postopku ni uspel, se zavrne tudi njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (154. člen ZPP). Stroške, ki sta jih toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje že sproti priglasili (glede na to, da je bila izdana vmesna sodba), zaradi nespecificiranosti krijeta toženki sami. Zahtevka za povračilo materialnih stroškov, povezanih z vložitvijo odgovorov na tožbo (prva toženka 20,00 EUR, druga toženka pa 30,00 EUR), brez izkaza, da so jima stroški poštnin in fotokopiranja dejansko nastali, namreč nista dovolj specificirana (drugi odstavek 163. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče tožniku ni naložilo, naj jima jih povrne.

19. Tožnikova pritožba zoper izpodbijani del vmesne sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da je v 40 % sam odgovoren za škodo, nastalo 22. 6. 2019, ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ravnal hudo malomarno. Ker je pritožbeno sodišče odpravilo bistveno kršitev določb postopka glede upoštevanja nezatrjevanih dejstev ter protispisnega povzemanja izpovedi priče A. A. ter zmotno uporabo materialnega prava in ugotovilo, da toženki nista odgovorni za škodo tožnika, se tožnik ne more sklicevati na to, da huda malomarnost delodajalca izključuje hudo malomarnost delavca za iste okoliščine. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z dopuščanjem prakse ročnega prenašanja težjih bremen in puščanja vozičkov na transportni poti oziroma da to ni bilo nič neobičajnega pri prvi toženki, česa takega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, tako da je s takimi trditvami prekludiran, tega niso potrdili niti izvedeni dokazi (izpovedi prič in tožnika). Ne drži niti navedba, da ni kršil 12. člena ZVZD-1 in Navodil za varno delo, saj je v navodilih dopustno ročno prenašanje težjih bremen, kot so opredeljena v točki 5.2., le v primeru, da ni na voljo vozička (točka 5.6. navodil). Ker je tožnik imel na voljo prazen voziček, ki ga je celo sam pustil pred hladilnico, po izpovedi prič pa bi lahko uporabil tudi kak drug voziček, na katerem so bile že naložene gajbice za prevoz mesa, je ravnal v nasprotju z navodili in je opustil skrbnost, kakršna se zahteva od delavca na njegovem delovnem mestu pri opravljanju njegovega dela mesarja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil na voljo prost voziček, da ga je tožnik videl in ga skušal prestopiti, je ustrezna, tako sta izpovedali priči, temu pa življenjsko ustreza tudi način, kako je do tožnikovega padca prišlo.

20. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev, povezanih s tožnikovo odgovornostjo za škodni dogodek, ni pa se mu bilo treba opredeliti do nerelevantnih dejstev (o načinu hoje osebe, ki nosi breme). Zgolj dejstvo, da je v okviru dokazne ocene sprejelo izpovedi prič kot prepričljivi, kar je tudi zadostno pojasnilo, ne kaže na njegovo pristranskost. Prav tako ni storilo kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz obrazložitve sodbe jasno, da je tožnik kršil navodila za varno delo glede puščanja vozička na transportni poti in glede ročnega prenašanja težjega bremena, čeprav je imel na voljo voziček in bi ga lahko peljal, kar predstavlja kršitev 12. člena ZVZD-1 in Navodil (konkretno točke 5.6 v povezavi s 5.2). Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem tožnik ni uspel (353. člen ZPP).

22. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker sta toženki s pritožbama uspeli, skladno z načelom uspeha sam krije tudi svoje stroške odgovorov na pritožbi.

23. Druga toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik povrniti stroške pritožbe, to je strošek sodne takse v višini 981,60 EUR (154. člen ZPP). Zahtevek za povračilo materialnih stroškov v zvezi s pritožbo ni ustrezno specificiran, zato ji jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Prva toženka stroškov pritožbe ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.

1 Torej je na njem naloženo meso.