Jedro

Ker pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti, je bilo ravnanje toženke, ko je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice na tej podlagi, pravilno, saj ni bilo podlage, da bi se tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in bi ji na podlagi te kategorije bile priznane pravice, kakor je to zahtevala v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2011 in št. ... z dne 3. 11. 2011 ter da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 3. 2011 dalje in se ji priznajo vse pravice iz te kategorije invalidnosti in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. Meni, da je razlagovanje in ugotovitev sodišča, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z omejitvami v skrajšanem 5 urnem delovnem času ter da je tožnica še vedno delazmožna in pri njej ni podana I. kategorija invalidnosti, protispisno in v nasprotju z zdravstvenim stanjem tožnice. Tožnica je že več kot 5 let v neprekinjenem bolniškem staležu, zaradi psihičnih težav (depresivnega razpoloženja) in lumboishialgije, ki pri tožnici povzroča stalne bolečine, hitro utrujenost in nizko frustracijsko toleranco. Tožnica po mnenju lečečih zdravnikov in specialistov zaradi depresivnega razpoloženja ni sposobna za nikakršno delo, njena delazmožnost pa je zaradi posledic bolezni in zaradi neuspešno zdravljene depresije z občasnimi suicidalnimi težnjami, zmanjšana do takšne mere, da je dejansko nesposobna za vsakršno delo. Že sama odtegnitev iz delovnega procesa za tako dolg čas pomeni za tožnico, da je ta nesposobna se vključiti v delovni proces, tako ni sposobna za nobeno pridobitno delo in tudi ne za delo z upoštevanjem omejitev glede na dosedanjo priznano invalidnost. Izvedenec je jasno pojasnil, da večletno trajajoči bolniški stalež negativno vpliva na delazmožnost delavca in izrecno navedel, da popolna in dolgo časa trajajoča neaktivnost že sama po sebi učinkuje v smeri intenziviranja depresivnega razpoloženja in sčasoma povzroči socialno atrofijo. Tožnica je bila v zvezi s svojo delazmožnostjo obravnavana pri Bolnišnici za rehabilitacijo A., ki je izdelalo poročilo dne 15. 6. 2011, iz katerega izhaja, da tožnica ni zmožna za organizirano pridobitno delo in se predlaga invalidska upokojitev. Sodišče je sledilo pripombam tožnice le v toliko, da je zaslišalo izvedenca na obravnavi, ni pa v predmetni zadevi postavilo novega izvedenca. Izvedenec že podano izvedeniško mnenje zelo redko naknadno spremeni. V kolikor bi se sodišču porajal dvom v delazmožnost tožnice, bi moralo postaviti novega neodvisnega izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede delazmožnosti tožnice, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 3. 11. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. z dne 15. 7. 2011 na podlagi katere se je tožnica razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je pomivalka posode, s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno od 22. 6. 2011 dalje, s tem da bo toženka o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo, delodajalec C.C. s.p., v kraju D. pa je dolžna zavarovanki zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, tudi s pomočjo pridobljenega izvedenskega mnenja s strani izvedenca s področja psihiatrije in njegovega zaslišanja na naroku, ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je v okviru izvedenskega mnenja invalidske komisije prve in druge stopnje pri tožnici ugotovila, da ima somatoformno motnjo, depresivno razpoloženje in lumboishialgijo. Navedeno povzroča funkcionalne motnje v smislu stalnih bolečin, hitre utrudljivosti in nizke frustracijske tolerance, zaradi česar je ob upoštevanju obremenitev in obremenjenosti na delovnem mestu pri tožnici utemeljena časovna razbremenitev v smislu 5 urnega delovnega časa. Iz mnenja sodnega izvedenca psihiatra izhaja, da popolna izguba delovne zmožnosti pri tožnici ni podana. Tožnica ima depresivnost, ki je bila z zdravili dovolj uspešno obvladovana. Dolgotrajni bolniški stalež, ki naj bi pomagal pri vzpostavitvi remisije, je sčasoma izgubil svoj terapevtski pomen, ker ga je tožnica začela doživljati kot dokaz, da sploh ni več zmožna za delo. Pri ambulantnem zdravljenju je sčasoma prišlo do preorentacije diagnostike in sicer je bila v letu 2011 najprej ugotovljena nediferencirana somatoformna motnja in v letu 2012 je na psihiatričnih izvidih zabeležena diagnoza distimija, kar pomeni drugačno oceno stopnje depresivnosti. Izvedenec je pojasnil, da je pri zdravljenju depresije delo (redna zaposlitev) izrednega pomena ter da brez vključitve v delo, ob potrebnih in strokovno utemeljenih razbremenitvah, zdravljenje depresije ne more uspešno potekati. Pri tem je navedel, da popolna in dolgo časa trajajoče neaktivnost že sama po sebi učinkuje v smeri intenziviranja depresivnega razpoloženja in sčasoma povzroči „socialno atrofijo“, to je stanje, ko bolnik izgubi interes za socialne stike. Izrecno pa je menil, da je bilo mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 22. 6. 2011 in tudi izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 28. 10. 2011 pravilno, ko je ugotovilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in da je s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je pomivalka posode.

Na glavni obravnavi je izvedenec primarij mag. E.E., specialist psihiatrije, glede mnenja rehabilitacijske komisije pri A. izpovedal, da je to mnenje upošteval, da ocenjevalni postopek na inštitutu ni bil dokončan in da so dali oceno v tem smislu, da gre pri tožnici že za dolgotrajno zdravljenje, ki ne prinaša pomembnega uspeha in da zato ni več zmožna za organizirano delo. Res je, da s časom pacient postane ireverzibilno nezmožen za delo, vendar v obdobju, ko je bila izdana dokončna odločba tožene stranke, se lahko strinja z mnenjem invalidske komisije, da bi tožnica lahko delala po 5 ur na dan. Pri tožnici takrat še ni bilo takšnega stanja, da ne bi bila več zmožna za delo. V izvedenskem mnenju je zato tudi izrecno poudaril, da tožnica ni več hodila k psihiatru, da bi ozdravela, ampak da bi dokazala svojo delanezmožnost. Tožeča stranka na tako podane odgovore izvedenca na glavni obravnavi ni imela nobenih pripomb, sodišče je na tako argumentirane ugotovitve glede delovne zmožnosti in v zvezi s tem invalidnosti tožnice, utemeljeno sprejelo mnenje postavljenega sodnega izvedenca specialista psihiatrije in so tako pritožbene navedbe v smeri, da bi bilo potrebno postaviti novega izvedenca in v smeri, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, protispisne, saj je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze s strani tožeče stranke, ki na zadnjem naroku za glavno obravnavo drugih navedb in dokaznih predlogov tudi ni imela.

Pa tudi sicer pritožbeno sodišče šteje, da je podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra E.E. v skladu z medicinsko dokumentacijo, kakor jo je sam navedel v izvedenskem mnenju z dnem 28. 8. 2013, saj tudi iz posamičnih izvidov psihiatrov, ki jih je tožnica obiskovala, izhaja, da je: lucidna, orientirana, preprosta, negotova, redkobesedna, emocionalno slabše razgibana, včasih negotova, nekoliko napeta, brez produktivne psihopatološke simptomatike, pri tem psihiatri predlagajo podaljšanje bolniškega staleža, ki naj v bodoče temelji predvsem na telesnih težavah. Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra bilo podano po pregledu celotne medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnice, je strokovno in jasno obrazloženo, dodatno utemeljeno z ustnim podajanjem na glavni obravnavi, kjer je izvedenec prepričljivo pojasnil, zakaj pri tožnici v spornem obdobju še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Takšno oceno stanja tožnice sprejema tudi, iz navedenih razlogov, pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v 60. členu podana definicija invalidnosti. Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Razvršča se v tri kategorije s tem, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšanja za 50 % ali več. V III. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo, vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerega so razporejeni.

Ker pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti je bilo ravnanje toženke, ko je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice na tej podlagi pravilno, saj ni bilo podlage, da bi se tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in bi ji na podlagi te kategorije bile priznane pravice, kakor je to zahtevala v tožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.